Ob koncu...

Kot hrbet tujca,
ki skozi komaj priprta vrata odhaja,
poslavlja se leto,
ki s časom preteklost postaja...
Prgišče uresničenih želja,
drobec doseženih sanj,
vpogled v globine srca
in za popotnico spoznanj...
Zneraj močneje se nas dotika,
zmeraj bolj nas dolbe in kreše
ter zmeraj hitreje hiti...
A v trenutkih, ko za nas
hipoma obstane, se v nas
zapiše z neizbrisnimi sledmi....
Čas.

Naj bo 2009 zapisano s čim več uresničenimi sanjami ter 2010 polno neizbrisnih trenutkov! Vse lepo!

Življenje po

Življenje po rojstvu otroka se spremeni. Popolnoma. In zna biti naporno. Kdor pravi drugače, bodisi laže bodisi je v tistem 0.0000001 % srečnežev, ki imajo popolnoma nezahtevnega otročička, ki samo spi in ki se ga da v dnevu "naštudirati". No, naš ni tak. Naš trenira, da bo pevec, ko odraste. Kar za nepoučene pomeni, da zna tudi (prepričljivo) jokati. Česar pa nikoli doslej ni pokazal izven doma - ne pri zdravnikih ne na obiskih. Tam samo spi. :) Tako da nama s P. sploh ne verjamejo, da zna biti pravi  mali kričač. :)

Nežnost

Zunaj počasi in tipaje poplesujejo snežinke. Kot bi imele mehke copatke, tiho drobencljajo izpod neba. Skupaj s snežinkami lega nad okolico mir, ki ga lahko pričara le zima. Spokojen, globok, čisti mir...Sinko mi drema v naročju, napol v spanju se smehlja in skoraj otipljiva nežnost se mi razliva skozi dušo in srce...

Čudež, 2. del

Glede na to, da je danes sobota, smo bili stari "že" en teden. :) Ki je bil, odkrito rečeno, precej naporen. Mamo so dajali hormoni, "ritem" hranjenja, nege in previjanja je bil utopija, pojavile pa so se tudi že kolike. Prvi dnevi so nekaj čisto neznanega, polnega negotovosti in skrbi. Doslej je za nami tudi ena "predežurana" noč in nekaj malega pomanjkanja spanja, vendar so trenutki, ko najin sinček varno počiva kot polhek v svoji košari ali pa zvedavo opazuje okolico, nekaj neprecenljivega. Presenetilo me pa je nekaj - da namreč sam porod sploh ni bil tako naporen, kot je za marsikoga, nam pa zato tile uvajalni dnevi dajo toliko več vetra. :)

Čudež

V sredo, 25. 11. 2009, ob 17. 35, smo ga dočakali. Našega Jurija, dobre 4 kg težkega, zdravega in - lepega. Strogo objektivno, sploh to slednje. :) Srečni smo in končno tudi doma. Hvala, angelom in Bogu, da je vse potekalo, kot je, in hvala vsem, ki so ga pričakovali z nama ter nama ob prihodu izrekli čestitke ter bili kakor koli v mislih z nama/-i. Hvala. :)

Povsod je lepo, ....

...v maminem trebuhu je najlepše. :) Četudi je slednji zmeraj bolj tesen. :) Si očitno misli najino dete, ki se sicer akrobatsko (in predstavljam si, da vedno težje) preteguje in namiguje, da počasi bi prišlo na svet, ampak ne še čisto. Torej čakam(o). S korakom distance ugotavljam, da to niti ni tako slabo. Namreč. V zadnjih dnevih so me preplavljali silno kontrastni občutki. Od veselega in nestrpnega pričakovanja do nečesa, paniki podobnega. Običajno hormonski koktajl, ki je vseboval enako običajne diametralno nasprotne si občutke; veselje:negotovost; sreča:strah; neučakanost:nepripravljenost....Vse tisto, s čimer se srečuje večina prvorodk. Odkar pa je predviden dan D oz. R mimo, je prevladujoč občutek samo še želja, da se dete čim prej rodi. Čeprav priznam (jaz, lepo prosim!), da bom po eni strani prav pogrešala nosečniški trebuh. Občutek, da ti je malo (ne)znano bitjece tako blizu; da čutiš vsak najmanjši premik, je res nekaj edinstvenega. Da ne omenjam, kakšne čudeže povzroča ta isti trebuh, kakor hitro se pojavi v kakšni koloni ali drugi "gužvi". Splača se! :))

Popotnica

Kmalu jutro se zbudi,
ko v mojem boš naročju ti,
mali čudež,
čisto moj,
vendar že tudi čisto svoj…


Prisluškujem vase, da zaslišim
tvojega srca utrip,
izrisujem na trebuhu vsak tvoj
gib, trzljaj, premik….
Odkar te pričakujem,
izrekam drugačne molitve in
sem druge vere malik…

Sestavljam ti popotnico za svet;
naj te zaobide, kdor seje po njem
zlobo in sovraštvo in druge nečedne stvari;
naj se ljubezen in radost in sreča
držijo tvoje poti.

Četudi kdaj v temo bo odet,
ne dvomi, da naš čas na tem svetu
mnogo je prekratek, da
bil bi kar koli drugega kot – lep.
Lep kot brezzobi otroški smehljaj,
kot prvi zaljubljen pogled,
lep kot prvo zelenilo pomladnih je trav,
kot žareči akvarel jesenskih barv,
lep kot obraz človeka,
ki se skozi življenje
bo s tabo podal.

Kmalu jutro se zbudi
in svet poslej ne bo več isti,
ker bom za zmeraj tvoja mama
in moje dete ti…

Še malo...

V profilu opazujem svoj obris. Najino dete se premika tako intenzivno, da je trebuh nekaj časa bolj izbočen na eni, potem na drugi strani. Ko se skušam skloniti, da bi si nataknila nogavice, me ta isti trebuh hitro ustavi. Po projektu "oblačenje" (ki mimogrede povzroči zadnje čase hitro navzočo zasoplost, posledico "običajnega" srčnega utripa 100 na minuto)  se uspem strpati za volan (in si spet čestitam, da je moj avto višji, kar mi občutno lajša vstop in izstop) in odpraviti vsakodnevnim opravkom naproti. Niso več čisto vsakodnevni. Vsaj ne v smislu enostavnosti. Dete me brca v vse smeri (in je zato še pohvaljeno :)), pritiska nekam navzdol, čutim vezi, kosti in organe, za katere prej nisem tako izrazito vedela, da jih imam. Najbolj zabavno je, da se zdaj zares počutim kot velik nasedli kit. Kot rečeno, se hitro zasopiham, počutim se okorno in nerodno, obenem pa prisluškujem, ča so premiki v meni še tisti b.p. ali oni drugi, ki pomenijo, da gre zares. In po včerajšnji seansi akupunkture, ko mi je tudi izjemno prijazna in topla zdravnica "namignila", da bi bilo dobro počasi pripraviti torbo, mi je jasno, da je počasi res čas. Za nekaj, kar me osrečuje in bega hkrati. Kako bo vse potekalo; kakšen bo najin otrok; kako se bom obnesla kot mama; kako se bova midva oba odrezala kot starša........? Priznam, da sem zaradi tega rahlo zbegana. Manj sicer, kot sem pred leti pričakovala, da bom, a saj je še čas...:)) Malo ga je, vendar verjamem, da bo najin otroček prišel ob pravem času in da bo takšno sonce, kot zdaj čutim, da je.

"Gospa, vi pa lahko že kar rodite!"

Khm - kako, prosim?!
Tako, ja. Je rekel gospod primarij po današnjem UZ, ki je (ponovno) pokazal, da nosim velikega dojenčka. Tako velikega, da je že zdaj pravzaprav dovolj velik za prihod na svet, čeprav je do točnega "prihoda" še mesec dni od včerajšnjega datuma. Pa gremo lepo po vrsti....
Današnji dan se je začel - zgodaj. Kar spričo mojega legitimno dovoljenega vsako jutro neomejenega spanja pomeni malo pred sedmo. Začel se je s konkretno brco/obratom/premikom najinega nogo-/rokometaša, s katero je detece atiju nazorno demonstriralo, kako me animira ponoči, ko ta isti ati mirno spi. :) Potem ko sem se uspela približno "sestaviti" v za družbo primerno podobo, sem na svoje neizmerno veselje ugotovila, da moj prejšnji teden redno servisiran avto ne vžge. Nič. Niente. Nothing. Niti najmanjšega glasu. Niti zakašljati ni hotel. Kako že gre tisto o Murphyju? K sreči (v nesreči) je bil P. še doma in me je lahko odpeljal do bolnice, kjer sem celo pozitivno presenečena naletela na prijazno in točno osebje, tako da sem pregled opravila v neverjetno kratkem času. S čimer so se vsaj delno odkupili, da sem na pregled, za katerega sem se naročala en ves dopoldan, čakala slabe 3 tedne.
Med res kratkotrajnim sedenjem  v čakalnici sem diskretno opazovala, kako okrogla sem v primerjavi z drugimi nosečnicami in se nasmihala subjektivnemu dojemanju le-teh. Ene so tako "velike" kot jaz že zdaj, čeprav imajo termin februarja. Spet drge imajo rok približno takrat kot jaz, a jim res ne bi prisodil 8. meseca nosečnosti. Sama se zdim komu še prav "nič noseča" in tako poslušam, "ooo, saj pa še sploh nimaš velikega trebuha", kdo drug pa je presenečen, ko vidi, kako je iz žogice zrasla medicinka. :) Ker se s tistimi prvimi ugotovitvami, da še nisem "zelo noseča", ne strinjam, me je današnji rezultat UZ prav zabaval. Sicer dobro čutim, kako velik je otrok in vidim, kako se počasi premika v nižji položaj v trebuhu, a sem bila ob besedah, da je tako velik, da bi se lahko že rodil, vseeno presenečena. Najprej se mi je malce kolcnilo, saj je gospod primarij povedal tisto, da lahko kar rodim, s takim tonom, da sem pričakovala, kako bo kar poklical sestro in babico in anesteziologa in me bodo kar sprejeli. :) K sreči je bil to le komentar na velikost ploda, čeprav je rekel, da bi rad videl dojenčka, ko se bo rodil. K še večji sreči je dete b.p. in ni videti, da bi se mu že kamor koli mudilo iz zavetja maminega toplega trebuha. Kar je dobro iz več razlogov, med drugim čisto operativnih, saj sta posteljica in voziček še lepo v škatlah, predali v previjalni mizi pa so bolj prazni kot ne in šele čakajo, da jih napolnim z oblačilci. A razumem namig - res  ni več kdo ve koliko časa do rojstva in treba bo v zadnji stadij priprav, da ne bo potem kak zmeden ati skakal po otroških trgovinah, medtem ko bo mamica "veselo počivala"  po pordu v porodnišnici. :)
Nekaj najlepšega je videti, kako plava pod tvojim scem en drug, mali srček, ki metuljčasto utripa. Kako se premikajo tiste male nožice, malo ročice; kako izmuzljivo plava  v svojem navidezno neskončnem morju plodovnice, kako se upogiba hrbtenica in kako neumorno se po čisto drobnih žilicah pretaka kri....Res je čudež ta naš začetek in ponovno rojstvo, ko sami posta(-jamo)nemo starši.

Že? Komaj?

Da čas (pre)hitro mineva, ko se nam dogaja veliko stvari, je staro dejstvo. Da je ta, naš, čas, v perspektivi neskončnega kroženja večnosti, drobcen in nepomemben, je drugo takšno dejstvo. Vendar je zaradi vsebine, ki mu jo vdahnemo, lahko izjemno lep. Tako kot je bilo zadnjih 18 mesecev. Natančno toliko časa je minilo, odkar sva se spoznala s P., mojim možem. Ko danes gledam nazaj, se mi včasih vse skupaj še vedno zdi tako neresnično. Vse od tiste sobote do današnjega deževnega popoldneva, ko sedim pred računalnikom v dnevni sobi in moje misli prekinjajo gibi najinega nerojenega otroka....V vsem tem času se je - očitno - marsikaj spremenilo. Slednje lahko mirne duše uvrstim pod "že". Recimo sprememba bivališča. Statusa. Skorajšnjega starševstva. Kroga znancev in prijateljev, ki so v tem času tako ali drugače obogatili najino življenje. Po drugi strani je proti najinima prejšnjima vezama čas najine dvojine sramežljivo kratek, star "komaj" leto in pol. Ki je bilo tudi v znamenju celjenja ran zaradi teh minulih vez in ustvarjanja drugih, nadomestnih spominov. Vztrajno in počasi se širijo ter polnijo izpraznjene srčne niše. Vztrajno in počasi se vanje seli občutek, da sva (smo) doma...Najsi bo izpeto, obrabljeno, izrabljeno ali otročje; vseeno: hvala. Da sva. Da najin "komaj" raste proti znaku za neskončno. :)
Za konec najina poročna pesem....

http://www.youtube.com/watch?v=EOl3lx9iidU

Sladoled in kostanj

...bi lahko bila kakšna nosečniška dieta ali pa (ne)posrečena kombinacija za tešenje nosečniških skomin, a sta po čudni igri vremena in letnih časov le malce nenavaden par za razvajanje v teh čarobno lepih dneh. Kostanj sem nabirala lastnoročno. Pravzaprav skoraj štirinožno/ročno. :) V zadnjem mesecu zelo povečan trebuh pač ni ravno olajševalni pripomoček za skakanje po gozdu. A se ne pritožujem; namesto tega se ob vsaki brci in premiku nasmehnem in sem vesela, da mi ni (bilo) potrebno mirovati med nosečnostjo in da vse poteka  b.p. Priznam, da si tega zadnjega trimesečja nisem tako predstavljala. Sploh si ga nisem, pravzaprav, ampak sem se prepustila dogajanju in naravnemu poteku dogodkov. Zdaj pa samokritično ugotavljam, da je včasih enostavno naporno. Predvsem zaradi omejenosti v gibanju. Prav to me zadnje čase najbolj obremenjuje. Da ne morem "štartati" na Pohorje. To je ena izmed stvari, ki jih najbolj pogrešam. Poleg - spanja. :) Ampak da ne bom spet samo "jamrala" - suma mumarum je, da je lepo. :)
Kostanjev je letos na moje veselje v obilju. Tudi pri nas doma, kjer so pogosto na jedilniku. Takoj za/pred sladoledom. :) Enega minulih lepih dni sem izkoristila za sprehodi po mestu - s sladoledom v roki, mimo "strička", ki peče kostanj. Sama ne pomnim, kdaj je bila nazadnje takšna jesen, da je človek lahko v kratkih rokavih užival v sladoledu, v zraku pa je plaval vonj po pečenih kostanjih. Narobe svet,  a dokler je narobe tako, kot je pri nas, sem sebično nad to narobnostjo navdušena.

Okroglo, brcajoče. počasi

..so trije ključni prislovi, s katerimi lahko opišem svoje počutje. Okroglo: takšna je moja pojava. Žogica (žoooooga, če smo natančni) spredaj in k temu pripadajoče okroglo počutje, ko se mimogrede ujamem v kateri koli odsevni površini. Če sem sprva namenoma iskala takšne površine in se ponosno nastavljala iz profila, se zdaj že iz moje perspektive lepo vidi okroglina. Zadnje tedne je tale najina žogica tako zrasla, da mi (že?) povroča težave s spanjem. Brez podlaganja ne gre več. In da je zadeva res zabavna, je najino dete najbolj aktivno - ponoči. Oz. takrat to najbolj čutim. Ampak kljub naraščajočemu občutju, da sem podobna kopenskemu kitu, sem še vedno - srečna nosečnica. Prav poseben občutek je, ko dete zabrca ali se obrača, potem pa se pod božajočimi dotiki mame/atija umiri. Res je nosečnost - kadar je zaželjena in nekomplicirana - eno najlepših obdobij v življenju ženske (in to pride od mene, ki sem včasih čisto pragmatično in racionalno znala utemeljiti, zakaj tudi življenje brez otrok ne bi bilo slaba, če ne ža kar zelo dobra ideja. Uf, načelnost pa taka!).
Brcajoče? Je naše dete. Ima prav neverjeten "urnik". Ki je zjutraj zabavno usklajen s poštarjem. :)) Malo pred deveto, ko običajno zaslišim na hodniku žvenket nabiralnikov, začne brcati. Malo v prepono, malo pod rebra, malo proti hrbtu, malo navzdol proti medenici in malo naravnost naprej, kot da namerava izstopiti kar skozi popek. Mogoče že pričakuje pošto. :) Potem se za kakšno uro umiri, nato pa lepo v dokaj rednih intervalih odbrca svojih obveznih 10 gibov na dan. Pridno detece! :)
Počasi. Z'lo počasi. Mi gredo stvari od rok. Ali pa se mi tako vsaj zdi. Počutim se kot zgoraj opisan kit in veliko včasih samoumevnih stvari me zdaj spravlja ob sapo tar navija srčni utrip tja blizu stotice.  Dovolj je, da se nekajkrat "pripognem" (kao, ker je to zdaj bolj podobno akrobaciji prostega stila). In dejstvo je, da se po hoji navkreber hitro zaslišim, kako pospešeno globoko diham in tudi prinesti vsaj minimalen nakup iz trgovine pomeni zadnje dni napor. Očitno sem tudi glede tovrstnih sprememb "text-book case". :)
Vedno bolj razumem, zakaj se bodoče mamice na koncu tako veselijo prihoda dojenčka. Da    s(m)o vsaj navidezno spet gospodarice svojega telesa. In da lahko (vsaj teoretično) spet spi(m)jo. :)

Update

Skoraj je vmes pobegnil ves september, preden sem spet uspela najti čas za blog. Pa sem imela vmes večkrat trden namen, da se mu posvetim. Ni zneslo. Šola za bodoče starše, prenavljanje stanovanja in tekanje v bolnico k mami je popolnoma okupiralo minule dni. Mama je k sreči doma, a stanje še vedno zaskrbljujoče. Ne razumem, da ob vsej tehniki in znanju zdravniki še vedno ne najdejo vzrokov za določene bolezni. Sicer pa ne razumem marsičesa. Recimo tega, da se človek naroči na nujen UZ in mora nanj čakati 3,5 tedne, če se odloči za samoplačniško različico, pa pride na vrsto v nekaj dneh. Sem že rekla, da se ne bom razburjala na ta račun, a si ne morem pomagati. To me enostavno jezi.....
Sicer? Je ključna beseda minulih treh tednov "pogrešam". Pogrešam spanje/ležanje na trebuhu. Pogrešam neovirano pripogibanje. Pogrešam svoje boke. Pogrešam opravljanje vseh gospodinjskih/športnih opravil brez občutka, da mi bo ob tem srce izskočilo skozi nos. Pogrešam spanje brez brc v prepono, proti križu ali nekam v notranjost trebušne votline. Ampak...Čeprav je naporno,  je zdaj eno najlepših obdobij nosečnosti. Ko ima najino dete že svoj ritem budnosti in počivanja. Ko se že navzven vidijo njegovi gibi. Ko se navzven zeeeelo dobro vidi tudi njegov domicil. :)) V več pogledih sem zeeeelo srečna - v nosečnosti sem "pokasirala" le pozitivne strani tega stanja. Z izjemo slabosti v prvih mesecih nimam nikakšrnih težav niti neprijetnih sprememb na telesu. Le prijetne. :)) (beri: 2-krat večji nedrček :))). Uživam v tem obdobju, čeprav priznam, da imam občasne obiske strahu, dvomov in negotovosti. Prvič v življenju na svoji koži doživljam, kako se z mano dogaja nekaj večjega od mene same. Nekaj lepega, čudežnega, a obenem strašljivega, ker na dogajanje v svojem telesu in na stanje najinega otročka ne morem zares vplivati. Če bi bilo recimo kaj narobe, ne bi mogla napraviti prav nič....Tudi zato po eni strani že komaj čakam november in porod. Slednjega se sicer veselim malo manj, a glede na predpriprave verjamem, da bo tudi to vsaj znosno, če ne že prijetno doživetje. ...

Zmeraj nekje vmes...

Ena izmed življenjskih modrosti je menda v spoznanju, da smo vedno nekje vmes - ko se nam dozdeva, da hodimo po nebeških livadah ali ko nas grabijo pogoltne peklenske globine; zmeraj smo z eno nogo že usmerjeni stran....Tako sem danes, sredi prenavljanja stanovanja in sanjarjenja, kako lepo bo, ko bo vse nared, nehote (ampak v naključja ne verjamem...) pomislila, kako lepo je življenje. Da se je končno tudi zame umirilo. Da sem mirne duše lahko srečna. Da s tem ni nič narobe in se mi zato ni treba kar naprej opravičevati ali na preži čakati, da me kar/kdor koli prepriča v nasprotno. No, očitno je tako, da se res v vsakem trenutku v vsaki sreči najde kaplja pelina. Zvečer me namreč kliče mama. Iz bolnice. Da je sicer na preiskavah, a da ne kaže dobro.... In sem spet tam....Spet oživi čas pred tremi leti, ko se je tako začelo (in neverjetno hitro končalo) z očetom....Nisem še pripravljena (smo sploh kdaj???) na ponovitev česa takega...Res ne...Nisem pripravljena na soočanje z novo boleznijo, z novimi bolečinami, (bog ne daj) izgubo.....drži, da se v nekem trenutku vloge obrnejo - otroci postanejo(-mo) starši svojih staršev. Enako zaskbljeni in nemočni se počutimo....Skrbi me....Zelo. In prosim angele in Boga, da naj ne bo nič hudega....

Za goske ni seno....
...ali kaj se zgodi, ko "mamo v nastajanju" zagrabi delodiš?

Kdor me pozna, ve, da ne morem biti dolgo pri miru. In tudi zdaj nisem. Kar naenkrat bi počela 100 in še več stvari. Napadi energije so menda značilni za to obdobje nosečnosti, nesting pač, in vsaj pri meni držijo. No, poleg renoviranja in barvanja stanovanja ter drugih priprav na dojenčka je seveda nujno potrebno še tooooliko stvari pospraviti, počistiti, urediti. Seveda. Samo da s tem mojim trebuhom to ni tako enostavno, kot bi si kdo mislil. Večji del dneva sem se pogumno spopadala z okni, s čiščenjem oken, če smo natančni. In beseda spopad niti ni pretirana, saj je del oken takšnih, da se ne odpirajo. Še dobro, da smo v prvem nadstropju in da je okenska polica dovolj močna, da sem lahko akrobatsko dosegla tudi zunanje strani oken. Sicer ne vem, kaj so si mislili sosedje, ko sem okroglo "defilirala" po zunanji okenski polici, ampak v glavnem mi je uspelo in celo pohvaljena sem bila. Zdaj pa sem samo - utrujena. Očitno drži, da so tisti prej omenjeni navali energije prej zavajajoči kot ne, saj kmalu po tem, ko energija poide, nastopi zelo občutna, v križu zbadajoča utrujenost. In še enkrat več v praksi spoznavam, da vsi tisti dobronamerni nasveti, naj zdaj predvsem počivam, le niso iz trte izviti.

ps: če se komu zdi, da je zadnje dni tudi moj blog nekam plodovit - res je, več časa ima svoje posledice. :)

Kako raste mama...

Razen tako, kot je v pesmi s tem naslovom zapisal T. Pavček, tudi bolj pragmatično. Recimo tako, da iz dneva v dan ugotavlja, da se je teže skloniti. Izstopiti iz avta. Pa obniti v postelji/na kavču. Dalj časa sedeti. Dalj časa stati. In nenazadnje - tako, da iz konfekcijske 38 "zraste" na 42, obseg trebuha pa se poveča za 33 cm. V praksi to izgleda, kot bi pojedla žogo. :) Res - včasih sem razmišljala, kako neki bi izgledala kot nosečnica: ali bi imela bolj "žogico" ali bi nosila "bolj v križu". Zdaj to ni več stvar ugibanj, ampak pogleda navzdol (mimogrede: zadnje čase razumem tiste šale o močno trebušastih moških, ki ne vedo prav dobro, kaj se jim skriva pod pasom :)). Mama raste tudi tako, da naenkrat zavija (skoraj) samo v trgovine z otroškim oddelkom in se niti ne trudi (več), da ne bi česa kupila za otročička. :)
Rast navznoter je druga pesem. Tako kot naenkrat tvoje telo ni samo tvoje, tudi tvoje misli naenkrat niso samo tvoje (k čemur vsekakor pripomore vedno bolj občutno premikanje deteca - včasih je že tako močno, da mi dobesedno premakne trebuh). Hote ali ne se zalotiš, da razmišljaš o bitjecu, ki raste v tebi. Se z njim pogovarjaš, si ga predstavljaš, se ga veseliš, si zamišljaš, kakšen bo... Preden sem bila dejansko noseča, sem imela kup predstav, kako naj bi se bodoča mama počutila. Predvsem v obremenjujočem smislu. Mislila sem si, da bom bolj zaskrbljena in obremenjena. No, k sreči nisem. Edino, kar me daje in česar res nisem pričakovala, je povečana senzibilnost. Jokica jaz. Za malenkosti; za lepe, običajne, asociativne, filmske in vse druge (nemogoče) sorte prebliskov "puščam".  :) Ne za dolgo in ne obilno, a dovolj, da me mož samo razumevajoče tolaži se smeji svoji "jokici".

Sicer sta prva dva dneva mojega predčasnega "dopusta" za menoj. Od tega sem enega porabila za obisk obeh zdravnikov in urejanje s tem povezane dokumentacije, drugega pa - za službo. Danes sem bila tam, čeprav me uradno seveda ni na delovnem mestu. Bilo je dovolj, da sem videla precej svojih učencev, ki so me zelo razveselili s tem, da so se oni razveselili mene; da so bili nekoliko razočarani, ker me ne bo. Res sem bila izjemno vesela, ko so me prišli pozdraviti celo "moji" fantje, sicer malo v zadregi, a vseeno jih je zanimalo, kako sem in vsak mi je hotel vsaj na hitro povedati, kako pa so oni. Po drugi strani pa sem že slišala, da so nekatere "cvetke" šolsko leto začele čisto v svoji uporniško-nesramni maniri in zaradi takih peripetij sem pod črto vendar vesela, da se bom izognila stresu in se v miru pripravila na novembrski pristanek štorklje. :)

To je torej to...

...bi lahko zapisala za konec letošnjega dopusta. Sicer je bil uradni konec že prejšnjo nedeljo, saj sem minuli teden pridno oddelala delo nadomestne tajnice - ki mimogrede sploh ni tako slabo - , ampak čisto zares se končujejo "učiteljske počitnice" z jutrišnjim ponedeljkom. Za začetek nas čaka celodnevno izobraževanje in tudi preostanek tedna je enako časovno naporen, kar je svojevrstna prognoza preostanka šolskega leta. Preostanka? Hmmm, letos to zame pomeni nekaj več kot mesec službenih obveznosti, nato pa nastop druge, mnogo bolj fleksiiblne "službe". :) Po včerajšnjem obisku porodnišnice me je spet zagrabila nestrpnost, da bi že končno sama videla najinega otročka. A do novembra je še čas, ki ga bo zagotovo premalo, sploh glede na vse, kar je še ppotrebno pripraviti preden pride najino sonce. Do takrat pridno nabiram moč in se trudim nabrati čim več spalnih zalog, čeprav vem, da bodo do takrat zagotovo skopnele.

Poletje je bilo takšno, kot sem ga načrtovala. Umirjeno, v duhu branja (tako dojenčastih kot vseh ostalih knjig), počivanja, potepanja. Uradno sem postala zasvojena z morjem, saj ugotavljam, da pod 14 dnevi ob morju dopust zame sploh ni dopust. Pretiravam, ampak res sem ugotavljala, kako hitro se ljudje navadimo na razkošje - najsi bo to čas, materialne dobrine ali kaj tretjega..Kakor koli -  nekaj posebnega je bilo plavati s trebuhom in opazovati, kako vidno, iz dneva v dan, iz tedna v teden raste ter se na njegovi površini vedno bolj izrazito vidijo gibi otročka v njem. Zdaj ima najino dete že svoje navade in svoj ritem. Najbolj brca zvečer, najlaže ga do tega pripravim, če se obrnem na hrbet; ko brca ali se obrača - razlika je občutna - pa se takoj pomiri, če jaz ali kdo drug poboža(m) trebuh. Očitno bo res čisto po mamici - samo, da se boža, pa je sreča popolna. :))

27 in še vedno....

Nekje, nekako, je skoraj neopazano minilo 27 tednov, odkar je v meni začelo biti še eno drobceno srce. Zdaj že spomin, takrat pa nekaj najlepšega, ko sva prvič zaslišala, kako utripa srčece najinega deteta...

Tolikšen čas prinese s seboj določene spremembe - tako navzven kot navznoter. Seveda so tiste navzven bistveno bolj opazne - in tudi občutne. Nič več ni samoumevno spanje na hrbtu (detece odločno protestira in me "zbrca" na bok), prav tako ni več povsem enostavno sklanjanje, da zaprem čevlje, še najbolj pa je seveda očitno, da sem dokončno "prerasla" vse, kar se je prej skrivalo po moji omari. In kar je danes poskrbelo za smeh dneva, saj sem (optimistka, jaz!) poskušala obleči prednosečniško bluzico. Ni hotela čez trebuh. Niti približno. :) Navzven sem torej okrogla. Zredila se sicer nisem veliko, zato pa toliko bolj zaokrožila. In veselo izkoristim svoj videz, ko mi ljudje dajejo prednost v raznih čakalnih vrstah, da mi ni treba predolgo stati. Ima nosečnost tudi svoje prednosti, ja. :)

Tiste navznoter - spremembe namreč - so druga zgodba: včasih me popolnoma preplavijo čustva in občutja, ki so sicer povsem običajna za ta čas (ali pa za ženske nasploh), vendar so mi bila prej neznanka in znajo biti včasih naporna. Občutja negotovosti, podajanja na pot nečesa popolnoma neznanega. Nemoč, ko - čeprav z veseljem - spremljaš svoje vedno bolj spremenjeno telo, ki naenkrat ni več samo tvoje. Dvomi in pomisleki. Kako bo, ko bomo naenkrat družina. Ali bom kos materinstvu. Bom še kdaj oblekla stare kavbojke. Kako bom prestala porod. Kako (ne)zahteven bo najin otroček,... Mozaik misli, na katere sem nekako zviška gledala, kot da sem sama že vnaprej nanje imuna. A verjetno jih v takšni ali drugačni obliki doživaljamo vse bodoče mamice.

In tisto "še vedno" iz naslova? Še vedno pa sem točno taka, kot sem bila. Navznoter. Kar je prijetno domače in le včasih zbadljivo boleče. Prepoznavam se v mislih, spominih, sprotnih doživetjih in občutjih. Čeprav sem v marsičem v zadnjem letu odrasla, se nekatere stvari niso spremenile. In se k sreči ne bodo. K sreči, čeprav niso ravno osrečujoče. Ni se spremenilo to, da sem še vedno zelo dojemljiva za čustva, težave in bolečine mojih bližnjih, ki bi jim srčno rada pomagala, a jim seveda vedno ne morem. Ni se spremenilo tisto, kar je v mojem srcu. In še vedno verjamem, da se stvari zgodijo v pravem času, na pravem mestu in v pravem zaporedju ter da je na koncu vse dobro, sicer še ni konec. In tudi to se ni spremenilo, da rojstvo novega otročka privabi solze ganjenosti v moje oči. Vse dobro v življenju, mali Jaša.  :)

Po dopustu

...se prileže druge vrste - dopust.
Rada imam mesta. Kjer mrgoli, vrvi različnih ljudi, podob, zvokov, obrazov, zgodb, ki jih lahko prebereš s teh obrazov. Rada se zlijem v množico ljudi in jih opazujem. Ampak vsaj toliko, kot imam rada vrvež mest in utrip, ki ga dihajo, imam rada odsotnost ljudi, vseh človeških zvokov, opravkov, podob. Če imam rada mesto(-a), potem naravnost obožujem podeželje, naravo, mir in tišino, ki ju lahko človek zadiha samo daleč stran od naselij in drugih ljudi. Zato z velikim veseljem vedno kam odpotujem. Ker vem, kako zelo bom šele srečna, ko se bom vrnila domov, se odkradla iz vsakdana in izginila na Pohorje. To je vsakič znova dopust za dušo, za srce in oči. Letos ni bilo nič drugače. Komaj sem čakala, da sva spakirala "kufre" in izginila na dopust, toliko bolj, ker sem se obenem že veselila vrnitve. Letošnji dopust je bil drugačen od vseh predhodnih (in vseh prihodnjih), ker je bil hkrati najino poročno potovanje, seveda pa tudi zato, ker sem (že očitno) noseča. Kar se je na dopustu izkazalo prav simpatično, saj so bili vsi zelo pozorni in prijazni do nosečke. Vse je zanimalo, kdaj pride dete, katerega spola je, če kaj rabim...Skratka - izkušnje kolegice, da so jo v nosečnosti vsi nosili po rokah, so se na dopustu doseldno uresničile tudi pri meni. Počutila sem se res odlično (kar se na moje veselje nadaljuje) in ni boljšega, kot je plavanje, ko dete plava v meni, jaz pa v neskončni morski modrini. Edino, kar je nekje po 10 dneh postalo naporno, je bila vročina. In prvič me je skoraj fizično začel motiti ves hrup, pred katerim v turističnih krajih ni mogoče ubežati. Povsod ljudje in glasovi, ki jih povzročajo s svojim premikanjem, govorjenjem, smejanjem....Pa ni bilo neke izrazite mase ljudi in tudi vzdušje v hotelu ni bilo izrazito hrupno, le opazila sem, da me tokrat, letos, enostavno moti prisotnost toliko ljudi. Kar je pa verjetno posledica povečane nosečniške senzibilnosti. Če kaj, potem čutim slednjo. Stvari me zlahka vržejo s tira - bodisi v zaskrbljenost bodisi v žalost. In zahvaljujoč tej senzibilnosti sem letos s pravo kepo v želodcu vstopila v letalo, čeprav mi načeloma ni neprijetno leteti. Očitno so delovali materinski hormoni. :))
Sicer je za nami še ena rutinska preiskava - morfologija ploda. Najino dete je nadpovrečno veliko za svojo starost, zdravo (hvala, Angeli), živahno (mama že ve, kako je čutiti brce :)) in na 3 D ultrazvoku ima že prav lepo razvidne poteze. Zaenkrat podobne - meni. :))) In tokrat se je najino detece celo odločilo, da bo razkrilo, katerega spola je. Tako da je ugibanj konec in moj šesti čut se ni motil. Ampak....Kot smo se pogovarjali z enim zelo prijaznim novopečenim očkom, ki je povedal, da so mu 98% napovedali eno, dobil pa je drugo, dopuščamo senco dvoma, da so se ultrazvok in naša opažanja zmotila. Bomo videli novembra.
Čas zelo hitro teče in po eni strani kar ne morem verjeti, da sem že taaaako noseča. Tako, da ni več samoumevno, da se sklonim in zaprem pašček na čevljih. Tako, da sem dokončno odpovedala optimizem pri preizkušanju, če mi je slučajno prav katera nenosečniška majica. Tako, da se včasih počutim kot nasedli kit. :) Ampak vzamem vse v zakup. In zelo me veseli, da so okoli mene vzbrstele še druge nosečke - na pohodu je kar 5 dojenčkov (vključno z najinim). Zdaj samo še čakam, kdaj bova koga inspirirala še za drugi pomemben korak - poroko. :)

Intermezzo

Za menoj je prva polovica. Nosečnosti, namreč. Ne vem, sicer, kdaj in kam so minili tile meseci , ampak minulo nedeljo sem zjutraj naenkrat začutila nekaj prijetno prhutajočega v trebuhu in ugotovila, da so to prvi gibi najinega otročička. Od takrat se že pridno oglaša z brcanjem, ki mu/ji je najbolj v veselje zvečer. Še vedno pa detece drži z mamo - mama bi se namreč najraje pustila presenetiti, ali nas bo novembra razveselila hčerka ali sin, ati pa navija, da bi vedeli prej. No, zanekrat razen tega, da je zeeeelo poskočen(-a), ni na ultrazvoku pokazal(-a) nič konkretnejšega. Kar na mojo zabavo še vedno dopušča možnosti različnih interpretacij, kaj pričakujem. Prav neverjetno, kakšne teorije in napovedi imajo ljudje, kaj naj bi pričakovala. :) Po enih zagotovo sina, ker imam tako obliko trebuha, po drugih zagotovo hčerko, s podobnim argumentom, le malo drugačno utemeljitvijo. Sem že razmišljala, da si bom zapisala napovedi, samo zato, da bom lahko potem pametna, kako se je kdo motil. :)

Sicer je dosedanji potek nosečnosti resnično vzorčni primerek nekompliciranega pričakovanja in najsi zveni še tako obrabljeno, se vsak dan zahvalim, da je tako. Naravnost uživam v tem obdobju in še pred časom ne bi niti slučajno verjela, da je lahko nosečnost tako - lepa. Prijetna, neobremenjujoča in sproščena.Slabosti so minile (pa še te so bile v zelo mili obliki), hormoni ne divjajo, posebnih želja/potreb po hrani nimam (doslej je bilanca 2 dodatna kilograma, kar me več kot veseli), spim kot polh - skratka, vse res vzorno. Včasih me prešine občutek, da je vse skupaj tako neresnično; da se bom naenkrat prebudila in bom (še vedno/že spet) nekje drugje. Ko gledam potek svojega življenja od lanskega januarja, kar ne morem verjeti, koliko vsega se je od takrat zgodilo. Poročena sem. Gospa. Noseča. Halo?? Jaz?????? Ampak, ja. Vse to sem jaz. In trenutno sem prav tukaj, kjer sem, srečna. Z res minimalnimi prebliski panike, da ne bom kos novi situaciji, da bo kaj narobe, da ne bomo še xy-let dobili papirjev za gradnjo, da ...Ne vem, kaj. Mogoče so tisti prej omenjeni neproblematični hormoni vendar malo manj neškodljivi. :)

Pada dež....

Včasih,
ko rosi poletni dež,
potiho,
nežno,
ko prši
na zrele trave in
medene cvetove
ob cestah,
ki v neznano gredo,
sem kot
težek žitni klas
globoko nad zemljo...

Včasih,
kot sredi poletja
črni oblaki
nebo zastro,
dohitijo me misli,
pokopane plitko...

Včasih,
ko škropi poletni
dež
in moči
razpokano zemljo,
od nekod globoko
privrejo kot
solze spomini
in z dežnimi kapljami
potiho odteko....


http://www.youtube.com/watch?v=wWNECEq1lUM

Kdaj lahko preprosti "ne" osreči človeka?

Možnosti je seveda več - pač glede na različne scenarije. Lahko je to kak frizerski "ne, ta barva potem ne bo izgledala korenčkasto". Ali prizanesljivo neiskren "ne, v tem ne izgledaš kot tridelna omara". Lahko pa je to predpona v kakšni majhni navidezno nepomembni pridevniški besedi, ki sestavlja pogodbo o zaposlitvi in na kateri po novem in uradno piše "za nedoločen čas." :))) Končno sem dočakala tudi to. V dobrem zadnjem letu sem tako ali drugače "dočakala" marsikaj, kar sem si želela in za kar sem samo z vsem srcem hvaležna. :) In današnji sveže podpisan dokument ne bi mogel biti lepša popotnica v doooolgo poletje, ki ga komaj čakam.

Sicer sem vedno bolj okrogla. :) V trebuh namreč. :) Zredila se nisem skoraj nič, sem pa - kot rečeno - lepo okrogla. Vsakič (no, skoraj) ko grem mimo ogledala in se vidim iz profila, se samo čudim, da imam tako okrogel trebušček. In odveč je verjetno poudariti, s kakšnim veseljem defiliram naokoli tako, da se ta isti trebušček kar najbolj vidi. Ko sem včasih prej razmišljala o nosečnosti, me je precej skrbelo, kako bom sprejela vse spremembe, ki so s tem obdobjem povezane. Ugotovitve doslej? Da sem naravnost vzorčna nosečnica - na moje neizmerno veselje vse poteka b.p., težav nimam nobenih, sem pa skozi sumljivo dobro razpoložena ter zadovoljna in če bo do konca tako, sem zagotovo na najboljši poti k serijski nosečnici. :)) Zaenkrat res uživam v pričakovanju in nekdanje skrbi se mi danes zdijo smešne. Resda sicer nekam pogosto sanjam (čisto zares), da me lovijo medvedi, ampak te sanje so predvsem zabavne, ne moreče. In ne, ne zanima me, kaj naj bi te sanje po ne-vem-kateri teoriji pomenile. :)

Veselim se poletnega urnika, veselim se razkošja časa, ki ga uživam poleti. Še posebej pa se letos veslim dopusta - zlasti, ker je treba izkoristiti še poročno potovanje, za katerega doslej ni bilo ne časa ne priložnosti.

Trenutno stanje duha (in telesa) je kljub dolgo najlepši novici dneva utrujeno, zato - tako kot marsikaj - komaj čakam, da se uradno začnejo moji dopustniški dnevi, ko bom lahko nadoknadila tako svoje bralne kot zapisovalne (in spalne - sic!)zaostanke. Za zdaj me pa v zelo neposredni prihodnosti čaka lepa rdeča lubenica in zasluženo spaaaaaanje, ki bo nocoj posebej mirno (in brez medvedov), ker bo dihalo zavest, da je moja prihodnost (vsaj navidezno bolj) varna.

Vse po novem, vse po starem ...

Bledo rumeni žarki zahajajočega sonca tipaje raziskujejo vzorec zaves, pred odprtim oknom prekipeva ptičje petje in v prostor se širi prijeten vonj pokošene trave. Sosedov pav se še ni oglasil, kar pomeni, da verjetno še ni uspel pobegniti na svoj vsakodnevni izlet. Vse je spokojno, drevesa mirujejo v brezvetrnem večeru....Ja, vse je po starem. Po starem se mi v krvi pretakajo občutki navdušenja in prevzetosti ob pogledu na zrela ječmenova polja. Po starem v meni bije srce v ritmu ene same himne, zmeraj posvečene le Ljubezni. Po starem se misli križajo v meandrih nostalgične melanholije in svetle vere v vsak naslednji dan. Po starem verjamem, da vse, kar se nam dogaja, izpolnjuje naš življenjski mozaik in da se sleherna stvar konča tako, da je za vse prav. In po starem verjamem, da smo vsi eno. Povezani bolj, kot si upamo ali želimo priznati....
Nova je cela garnitura dokumentov. Z novim naslovom in novim priimkom vred. Starega sem - predvsem simbolno - pustila za seboj. Čeprav zaradi spremembe nisem nič drugačna. Ne čutim, da bi izgubila kaj bistveno istovetnega za svojo identiteto. Še vedno sem jaz jaz. Mogoče zdaj še najbolj doslej. Neodvisno (ali pač?) od aktualnih preteklih dogodkov čutim, da sem šele zdaj zdrsnila v svojo pravo bit. Se pomirila s samo seboj, si oprostila, kar si dolgo nisem zmogla, in začela verjeti, da je dobro biti tukaj in zdaj, ne glede na vse, kar je/ni/bi lahko bilo...Kar pa ne pomeni, da se še kdaj ne sprehajam po galeriji spominov, da me kdaj kaj ne zbode naravnost do dna hrbtenjače, da me kdaj ne zanese v razmišljanja o tem, kako smešno zlahka smo pravzaprav nadomestljivi in kako neki poteka življenje brez mene... Razmišljanja, ki jih ne odrivam, ampak jih sprejmem in se iz njih učim nekaterih najbolj dragocenih lekcij o sebi...
Kar je še novega, je zdaj že lepo viden okrogel trebušček, v katerem zdaj že 5. mesec raste najin Grahek. Ki zdaj seveda že zdavnaj ni več grahek, ampak konkretno velik brcajoč, kolcajoč in živahen 20 cm velik korenjak(-inja). Ki zna že pokazati jezik. :) In ga gotovo kaže, ko se meni občasno zvrti ali se mi za trenutek zazdi, da sem ostala brez sape. Najin trebušček je zdaj tolikšen, da so učenci nehali ugibati, če sem ali nisem (noseča), ampak jih samo še zanima, kdo me bo jeseni nadomeščal. :)
Kar je še novega, je moje navdušenje (beri: obsedenost) nad barvami. Čutim prav otipljivo potrebo po barvah - živih, toplih, nežnih barvah. Oblačil, pa tudi vsega ostalega. Posledica česar je nekaj nanovo "uplenjenih" barvitih majic in tunik ter prisilna upokojitev vsega v črni ali kateri koli temni barvi iz moje garderobe Prav smešno mi je, kako me zdaj magnetično pritegne vse, kar je v trgovinah barvitega. :) Kar je žal nemogoč podvig na nosečniških oddelkih trgovin, po obisku katerih sem ugotovila le, da imajo oblikovalci tistih oblačil bore malo domišljije ali pa je njihovo edino poslanstvo pogršati nosečnice. Se ne šalim - po obisku dveh večjih trgovin sem ugotovila, da je glede na mojo sicer nespremenjeno postavo (ja, sem prav vesela, da se nisem zredila, čeprav sem zato kdaj tudi kregana :)) najboljše, da ostanem pri standardni ponudbi.
"Nagradno" nosečniško vprašanje: s čim je ta nosečnica zasvojena, razen z barvami? S sadjem. :) Doslej sem pojedla neugotovljive količine banan, jagod, češenj, melon (kronološko glede na mesec nosečnosti) zadnjih nekaj dni pa se spisku pridružujejo - lubenice. :) Res sem naravnost nora na sadje in obenem vesela, da nimam drugačnih želja. Ali težav, če smo že pri veselju ob tem, kar je/česa ni.

Tako se srečujeva stara in nova jaz; tista, ki se navzven spreminja in jo je le včasih majčkeno strah, da ne bo kos vsemu, kar jo čaka, in tista, ki se nekje globoko v duši počuti enako, kot se je zmeraj, ki jo veselijo/žalostijo/jezijo iste stvari in ki verjame, da smo vsi eno ter da se na koncu stvari obrnejo najboljše za vse......

Pogum za spremembe

Sem za spremembe. Verjamem, da so zdrave, nujne in neizbežne. Večinoma se jih veselim. In večinoma se jih tudi bojim. Priznam. Ker prinašajo negotovost in neznano. In včasih težo dvoma o pravilnosti odločitve za spremembo.
Preden se je v mojem življenju kaj spremenilo, me je bilo tega na smrt strah. Da bom naredila napako. Da se mi bo Vesolje ali Bog ali kdo že maščeval za predrznost in bom obžalovala vse, kar sem hotela spremeniti. Čeprav sem bila nesrečna, me je bilo enostavno strah kar koli spremeniti. Bilo me je strah, kako se bom soočila z biti sama. Kako se bom soočala z ljudmi, ki so bili vajeni, da delujem v paru. Kako bom zmogla čisto vsakdanje, navidezno banalne stvari. Kdo mi bo pomagal, če mi bo crknil avto. Kdo mi bo pomagal, če bo zaribal računalnik. Kdo bo, kako bo.... Kup vprašanj, dvomov, strahov, ob tem pa še tisti glodajoči, če sploh delam prav. Dolgo časa sem o tem dvomila. Potem sem bila celo prepričana, da ne delam prav. Potem sem bila prepričana, da bom za to vse življenje plačevala obresti. Potem pa......So se stvari začele spreminjati. Strahovi, dvomi, bojazni, občutki lastne nesposobnosti so počasi, res počasi bledeli. Počasi sem začela verjeti in občutiti, da so spremembe res neizbežbe in navkljub prvotnemu črnogednemu stanju - dobre.
Ampak predvsem je težko narediti korak, ki pripelje do spremembe. Zlasti v partnerstvu. Dolgoletnem. Ko smo ujeti v nesrečni partnerski odnos, se nam pogosto zdi, da ni izhoda. Vse je črno, nesmiselno, prazno. In človek je poln dvomov, kako naprej. Če bo zmogel sam. Kako se raziti, kako razdeliti, kar je skupnega. Kako razložiti otrokom. Kako urediti življenje, da ne gre ves skupni čas in skupno ustvarjanje v nič....
Ko vidim, kako se ljudje vrtijo v takem peklenskem krogu, si želim, da bi bila dobra vila za kak dan. Da bi jim povedala, nekam tja v uho srca, da to mine. Bolečina, jeza, občutek nemoči in poraza. Da je lahko konec priložnost za nov začetek. In da so rešitve navideznih problemov lahko tako zelo enostavne. Če le lahko stopimo korak nazaj in pogledamo na sitiuacijo iz drugega zornega kota. Ni enostaven, tako vpogled, a je neprecenljiv. Ampak žal nisem dobra vila. In četudi vidim in vem, kako bi lahko nekomu pomagala - vsaj z nasvetom - , mu ne morem, dokler sam tega ne vidi. Tako zdaj ponovno spremljam trganje nekih partnerskih spon. In si nadvse, srčno želim, da bi lahko pomagala. Pa seveda vem, da ne morem. Lahko samo stojim ob strani. In iščem načine, da obema vpletenima povem, kako bi bilo zelo enostavno rešiti nastalo zmešnjavo. Je pa vsa ta godlja dobra (če lahko to vzameme kot nekaj dobrega) vsaj za nekaj - da naju je zbližala s sestro. Ona je namreč tista, ki trenutno potrebuje pogum. Veliko poguma za veliko spremembo.

3-krat poročena in - zaljubljena :)

Nisem sicer (preveč) vraževeren človek, vendar se mi včasih vseeno zgodi kaj takega, da si rečem "pismo! če to ni secret message" Tako je s to mojo "trojno" poroko: "poročili" so me z očetom in obema bratoma. :) Namreč kamerman je na začetek DVD-ja napisal moje in tastovo ime, župnik je v župnijski list pomotoma napisal svakovo in moje ime in seveda na vse prave papirje so napisali pravi imeni. Tako se zdaj šalimo, da sem res poročena - če so me pa poročili kar z vsemi tremi moškimi družine. Pri čemer vsi trije nimajo enakega imena. :)

Zaljubljena? Razen v moža v - najinega 7,3 cm velikega otročička. :)
Včeraj sva imela merjenje nuhalne svetline. Do česar je prišlo še po enem scenariju "secret message", saj sem med poročnimi in poporočnimi peripetijami pozabila poklicati in se dogovoriti za termin, potem pa sredi Bohinja, v šoli v naravi, ugotovila, da bom naslednji teden najverjetneje prepozna za to preiskavo. Čeprav ni nujna in je še nekaj let nazaj bila bolj eksotika kot pravilo, mi je bilo neprijetno ob misli, da je ne bi imela. Zato sem začela klicati naokoli, kjer so mi ponujali vse (ne)mogoče termine - seveda vse v tem tednu, in to dopoldan. Potem sem klicala še eno številko, kjer pa se nihče ni javil. In zvečer doživela takšno presenečenje, da sem se skoraj razjokala od ganjenosti. Gospa, ki je nisem doklicala, me je namreč poklicala nazaj. Nepredstavljivo glede na moje prejšnje izkušnje, ampak nadvse lepo. Ob čemer sem pomislila dvoje - kako smo se ljudje odvadili prijaznosti ter kako žalostno je pravzaprav, da nas človečnost in preprosta prijaznost presenečata. Kakor koli - dobila sem (glede na razmere) več kot idealen termin, tako da je moj mož včeraj ob 12. prišel pome in sva del popoldneva izkoristila še za obisk Bleda. Zvečer sva prvič videla najinega sončka v akciji. Ko sem ga/jo videla na zaslonu, kako veselo plava v meni in steguje zdaj roko, zdaj nogo, sem se dobesedno stopila v kupček sreče. Seveda sem jokala. :) In mali/mala je pokazal(-a) high 5. :) Vseh pet prstkov ene roke. Kako nenavadno in čudežno dorbceni in ranljivi smo vsi - majhne krhke ribice, ki smo sprva veliki za 2 prsta, a že tako čudežno popolni.... Ima majhen srček, ki neumnorno hitro in glasno bije (sva ga slišala), ima možgane, trebuh, mehur, nogice, ročice, nos...Mali človeček, tako ranljiv v meni. Postalo mi je jasno, zakaj so mlade mamice tako zaljubljene v svoje otroke. Enostavno si ne moreš pomagati. :)) Ne znam pa si predstavljati, da kdo pričakuje otroka (nasilne ali zdravstvene ali druge izjemne okoliščine izvzete) in se tega ne veseli....
Kakor koli - do zdaj je moja nosečnost učbeniški primer zgledne nosečnosti. In čeprav sem to napisala že enih žnj-krat, bom še enkrat: neizmerno sem hvaležna, da vse poteka tako in nič drugače; da je vse v najlepšem redu z najinim sončkom. Ki je mimogrede zelo velik za svojo starost. :) In ki že zdaj uboga mamo, ker se je včeraj potem, ko sem ga božala in malo podrezala po trebuhu, lepo premaknil in poziral še z druge strani. Komaj čakam, da se bo premikal tako, da ga bom čutila. :)

In...adijo, pas!

Doslej bi lahko potek svoje nosečnosti strnila v tri obdobja: prvi mesec = preverjanje, če sem res, ampak čisto res in zagotovo noseča, kamor šteje nakup enih 7 različnih testov. :) Saj vem, da so zanesljivi in to, ampak morala sem se res prepričati :) Šele po tem, ko je tudi ginekolog potrdil, da sem noseča, sem se tega res zavedla in tudi začela veseliti. Dokler mi ni bilo slabo. :) Čeprav to slabost še enkrat takoj vzmamem, saj je najboljša slabost v življenju. Srečo sem imela, da je bila vsaj večerna, ne jutranja. Malo manjša sreča je bila, da sem zaradi slabosti manj jedla in posledično ob ponovnem pregledu pri ginekologu imela dva kilograma manj. Potem je obdobje slabosti počasi izzvenelo (res počasi in me občasno še razveseli, da si ne bi kaj domišljala) in je nastopilo obdobje utrujenosti. Utrujeeeeeeeeenosti. Neverjetno, kako je lahko človek utrujen in zaspan. Koliko lahko prespi in bi še spaaaaaal. Tako mi ni problem prespati 10-12 ur ponoči in še pol toliko čez dan. Med tednom. :) Med soboto in nedeljo lahko k sreči spim "normalnih" 15 ur. :))
In tretje obdobje ali ugotovitev zadnjega tedna: izgubila sem pas. :) Dobesedno. Namreč tisti vitki pas, na oz. čez katerega sem lahko oblekla (skoraj) katero koli krilo ali hlače, pa nič ni gledalo čezenj ali oviralo zapiranja gumbov. Prisežem, da si nisem predstavljala, da se to zgodi tako grafično nazorno in nenadoma. Namreč tako, da se nekega jutra samo čudiš, zakaj ne gre zapreti gumb na nobenih hlačah, ki so doslej imele celo nekaj "rezerve". Ko ene končno uspeš zapreti, potem med dnevom ugotoviš, da te vse tišči in napenja. In ja - kjer je bil nekoč pas, je zdaj rahlo, lepo (najlepše) izbočen trebušček. :) Vem, da tako čutijo vse bodoče mamice, a vendar: vedeti, da v tebi raste malo bitjece, mali angelček, ki plava v tvojem telesu kot nasekončnem oceanu Življenja, varen, zadovoljen, edinstven, ker je samo tvoj, je nekaj najlepšega v življenju.
Vmes - namreč veliko pred možem, poroko in nosečnostjo - je bilo obdobje, ko sem željo in misel na otroka odložila za nedoločen čas in na vse skupaj "pozabila." Tako to, da želim otroka, kot to, zakaj ga še nimam. Zadnjič pa sem ponovno brala svoj stari dnevnik in naravnost presenetilo me je, kako in koliko sem o tem že razmišljala par let nazaj. In priznam, da je to odprlo neke stare (očitno navidezno zaceljene) rane. Sploh zadnje čase veliko razmišljam o marsičem, kar se je zdelo predelano. Saj dejansko tudi je, a me je prijateljičina ločitev spomnila na moje ločitveno obdobje. Ki je - tako kot vsaka ljubezen - pri vsakem paru drugačno, a ima vsaj en skupni imenovalec - bolečino. Ne gelde na to, iz kako slabega ali neizpolnjujočega odnosa človek odide, zmeraj je pristona bolečina. Prava umetnost je dostojanstveno slovo, brez žaljivk, zmerjanj, žaljenja, brez podajanja žogice krivde naprej in nazaj. Ko so vmes otroci, je toliko težje. Ampak to je tuja zgodba, ki je "moja" le toliko, da sem ob njej podoživela svoj odhod. In se ob tem zavedla, da teorija o času oz. samem procesu prebolevanja zame vsekakor drži...Neke stvari človek predela, večino pa zgolj odloži nekam na oddaljene in večino časa nedostopne predele zavesti in o njih enostavno ne razmišlja. Sama se velikokrat zalotim, da me misli vlečejo kam, kjer nimajo kaj iskati. In dokler tipanje po tistih področjih še boli, te misli enostavno odrinem. Konča se vedno enako - da si rečem, kako sem lahko srečna, da sem toliko doživela in še bolj, da sem, kjer sem....

Neskončno sem hvaležna, da se je življenje obrnilo tako, kot se je; da lahko doživljam vse, kar se mi dogaja in šele zdaj, ko je prvih 12 kritičnih tednov mimo, s polnimi pljuči zares diham to veselje. Zdaj je najin otroček že zelo aktiven (sodeč po literaturi o nosečnosti in dojenčkih, ki jo že prebiram), saj ni nikoli pri miru dlje kot 15 minut; izteguje lahko prste, zeha (mi je že podoben, ker jaz tudi kar naprej :)) in celo sesa palec. :) In čeprav je klišejsko ter prastaro - vsako novo porajajoče se življenje je Čudež. In sama od nekdaj verjamem v čudeže. Zlasti take, po katerih čez noč izgine pas. :)

Poročeni ali en malo daljši zapis
Oziroma kaj pomeni....

....če se novopečena žena v poznih jutranjih urah vrača domov v moževih spodnjicah in spodnji majici, v samostoječih poročnih nogavicah, hlačah moževe priče, ogrnjena v relativno toplo spomladansko jakno in obuta v poročne čevlje....? :)

Lahko ima nenadno veselje do čudnih in popolnoma nemogočih kombinacij oblačil, lahko je tako alkoholno omamljena, da ji je čisto vseeno ali pa je imela tako raztreseno pričo, da je le-ta doma pozabila vsa oblačila za preobleči. In čeprav sta prvi dve možnosti bolj eksotični, je pri meni držala tretja: moja sestra/priča je od sile (beri:nervoze) doma pozabila čisto vse (razen jakne), kar sem si pripravila za preobleči. In potem smo improvizirali, ker bi v poročni obleki sredi nedeljskega dopoldneva izgledala še bolj čudno, kot sem v prevelikih hlačah na salonarjih. :)


Poroka? Na kratko: lepše, kot sem si predstavljala. S hvaležnostjo, da je tudi vreme več kot odlično odigralo svojo vlogo. :)

In na dolgo?

O tem, kako sem od "poroka, ne hvala" prišla do "poroka, vsaj mala" sem že pisala. Ob prvi zaroki sem razmišljala o manjši poroki, ker tudi s takratnim fantom nisva "pridelala" številčnega sorodstva. No, zdaj smo pristali pri 130 ljudeh, končno število je bilo 120. Zelo, zelo sem bila vesela, da so prišli vsi moji povabljenci, vsi sorodniki in prijatelji, ki sem si jih v tem dnevu želela ob sebi. In težko bi verjela, da je lahko na tako veliki poroki vzdušje prijetno, sproščeno, zabavno in kljub številčnosti intimno. Pa je bilo. :) Zato lahko (tako) poroko samo priporočam. Edino pravilo in nasvet, ki ga lahko dam po izpeljavi dogodka, je, da si je potrebno vzeti dovolj časa. Umirjenost in razkošje časa se vsekakor najbolj obrestujeta. Drug nasvet, ki je vsaj malo povezan s predispozicijami neveste (potencialno tudi zelo dobrih prijateljic/prič) je lastnoročna izdelava posameznih poročnih dodatkov. Lahko se pohvalim (in tudi se uradno hvalim :)), da sem sama naredila vse kotiljone, konfete, oblikovala vabila, okrasila prostor (razen svežega cvetja), poskrbela za okrasitev avtov (ki pa so jo res nameščali drugi)....Odveč je poudariti, da sem ob vsem tem zelo uživala.

Organizacija se je začela več kot pol leta prej, z angažiranjem ansambla. Tole bo reklama, a si jo zaslužijo. Igrali so nama Štajerski baroni, ki jih lahko samo najtopleje in z odličnimi referencami priporočam. Nekje 4 mesece prej sva rezervirala lokacijo; civilni obred na gradu Rače, ki ga prav tako lahko samo priporočam - lokacija nudi lahko dostopna parkirna mesta za svate, dvorana je lepa, prijetna, baročno okrašena, osebje prijazno, matičar - gospod župan - pa je bil nadvse prijetno presenečenje s svojim toplim, življenjskim in tudi zabavnim nagovorom. In - nisem se zmotila! Koncentracija je obrodila sadove in podpisala sem se s pravim priimkom. :)

Cerkev je bila drugo odkritje poroke - bila je sicer slivniška, ne prvenstveno izbrana, a prav takšna, kot so mi všeč - stara, mogočna, rahlo na hribu....Ob poročni koračnici, ko me je sestra spremila pred oltar, priznam, da sem nekje zelo globoko v srcu pogoltnila cmok ganjenosti, nežnosti in neke neotipljive melanholije ... Drugo (ali katero že po vrsti) odkritje poroke je bila obljuba zakona. Čeprav sem prejela »standardne« cerkvene zakramente, nisem vedela, da se dejansko poročita mož in žena; žena poroči moža in obratno; duhovnik je le priča in posrednik. Zaobljubo se seveda moraš naučiti na pamet. Kar načeloma ni težko, saj je kratka in enostavna. A ko ima človek tremo, je velika verjetnost, da kaj (vse?) pozabi. Zato duhovnik mladoporočencema ponudi napisano zaobljubo, ki jo je potrebno samo prebrati. »Samo« zato, ker sem odložila očala, leč pa si v soboto nisem uspela »namontirati«. Še sreča, da sem v tistem odstotku ljudi, ki se v sili spomnijo vsega, in ne obratno.

Gostišče sva rezervirala približno istočasno kot grad in cerkev in tudi tega lahko samo pohvalim, saj je bila hrana zelo okusna, sveža in dobra, postrežba vrhunska, sam ambient pa primeren tako za ples kot za norenje otrok zadaj na vrtu, kjer so se z največjim veseljem skrivali pred starši.

Bodočim nevestam absolutno in popolnoma priporočam nakup poročne obleke ter obenem odsvetujem izposojo pri najbolj znanem mariborskem poročnem salonu. Vzrokov za to je več: od oderuških cen do strankam neprijaznega poslovanja v primeru, da se le-ta kakor koli premisli glede obleke. Tako sem via http://www.vponsale.com/ naročila svojo »the« obleko, jo dobila v predvidenem roku, brez poštnine, narejeno po meri. In ne, še kar nekaj časa je ne bom prodala. :))

Zadnjo noč sem "prespala" doma. "Prespala" zato, ker sem šla spat ob 22.30 namesto ob predvidenih 21.00, prvič sem se prebudila okrog enih, potem pa nisem več štela do šestih, ko me je dokončno dvignila budilka. Ob 6.30 sem že sedela pri frizerki, točno ob 9.00 pa na stolu pri kozmetičarki, ki me je res lepo naličila. Kako je potem vse minilo do 11.30, ko so prišli svatje, muzikantje, fotograf, kamerman in seveda b.m., ne vem najbolje, ker sem bila rahlo nervozna. A le dokler ni prišel b.m.; potem sem bila praktično povsem umirjena in sem celo uspela pojesti en cel kanape! :))

Povzetek: bilo je lepo. Lepše, kot sem si kadar koli predstavljala. Nisem jokala. Skoraj nič, no. :)Komaj opazno, tu in tam, recimo ob govoru prič :) Je pa zato mama toliko bolj. :) Veliko sem plesala. Uživala sem v soncu in družbi in vsakem trenutku posebej. Bila neskončno in onkraj besed presenečena nad darili, ki so bila več kot velikodušna. In nad čestitkami vseh oblik, ki so bile ganljive in ob katerih sem porabila (skoraj) ves solzni kredit. Skoraj zato, ker sem enako solzno in razneženo razpoložena še zdaj, ko berem vse lepe želje, misli; nekatere izposojene, nekatere čisto izvirne in osebne… Ob vsem tem (čisto po moje, vem) razmišljam, kaj (in kdaj) lahko pride v življenju tako nepremostljivega, da ljudje nekega dne enostavno pozabijo ves zanos in pomen tega dogodka, vržejo puško v koruzo in odidejo….. Upam, da tega ne bom nikoli (več) izkusila…..

Končali smo okrog pol štirih zjutraj. Bila sem na smrt utrujena, zato mi je ta ura nadvse ustrezala. Po hitrem pospravljanju peciva in preostale ostale hrane sva z možem dobesedno obležala v postelji, utrujena, srečna, polna vtisov, ki se počasi sestavljajo v celoto.....

Hvala, Angeli, da je bilo tako, kot je bilo. :)

Zadnji...

...samski vikend je počasi pri koncu. Kot večina minulih dni je (bil) v znamenju zadnjih predpriprav. Kar konkretno pomeni, da sem že stopetinpetdesetič poskusila poročno obleko, preverila, če so nama prstani res prav, bila na preizkušnji poročne pričeske, poklicala vse ključne osebe (ansambel, cvetličarko, slaščičarno ...) in preverila, če je vsem vse jasno in seveda - da sem doma veselo naokoli štorkljala v poročnih čevljih, da jih razhodim. Kako je kuhati, pospravljati, likati srajco v visokih petah? Verjetno izgleda bolj komično, kot pa je dejansko težko. :) In dobra novica je vsekakor, da me čevlji niso ožulili in da me tudi noge niso (peveč) bolele.
Včeraj je imel b.m. fantovščno, moja malenkost pa obilico časa za srčno inventruo. In slovo od svojega starega priimka ter vsega tistega, kar je poosebljal. Še vedno bom jaz jaz; ne čutim se nič manj svoja, ker bom njegova, vendar je vseeno nenavadno, ko vem, da sem bom kmalu pisala drugače. Tako sem popoldan najprej odšla domov, v svojo staro sobo, in se nostalgično zazibala v nek čas, ki se zdaj končuje. Čutila sem, da se moram srečati z vsem, kar sem (bila) in z vsemi, ki so (bili) del moje dosedanje zgodbe. Tako sem brala svoje stare dnevnike, gledala slike in se čudila, koliko časa je že/komaj minilo od določenih dogodkov... Potem sem vse skoraj otpipljive občutke s pomočjo nadvse prijaznega božajočega sonca pod domačo brezo razporejala v prave niše srca in misli. Nekatere stvari so še vedno žive in blizu; edina razlika je v pomirjanju z vsem, kar je bilo. In naj zveni še tako obrabljeno ali patetično: v hvaležnosti za prav vse, kar je bilo. Za ljubezen, srečanja, spoznanja, razhajanja, spomine, bolečine ....
Ob vsem veselju in rahli nervozi me zadnje dneve (že tedne, če smo natančni) precej vztrajno in dosledno muči slabost. Ki je najslaša slabost in jo z veseljem vzamem v zakup, a včasih bi lahko bila majčkeno milostna. :) Na moje veselje vsaj ni jutranja, ampak večerna, ker sicer ne vem, kako bi se ujela s službo. Zaenkrat drugih simptomov nimam, čeprav se mi dozdeva, da se mi že nekoliko pozna. In kar naprej bi spaaaaala. Nisem si predstavljala, da je človek lahko tako utrujen/zaspan. Pa hormoni so očitno začeli izvajati svojo avtonomno vladavino. Tako mi je npr. mama povedala, da mi k poroki čestitajo sosedje in kako so bili veseli, jaz pa že v jok. :) Upam, da bodo moja slabost in moji hormoni v soboto počivali, da ne bom "puščala" ali vsa bleda od slabosti brlela v kakem kotu.
Čisto sebično si želim, da bo sobota res najin dan. In da bo vse vsaj približno tako, kot si predstavljava. Po tem bom z veseljem poročala, kako je to bilo. :)

Pred enim letom....

....je bila sončna sobota. Ne sicer tako topla kot današnja, vendar enako razsipna s pomladnim razkošjem barv, zvokov in obetajočih toplih sapic. In sredi tistega donečega zelenja sva se prvič srečala. B.m. (bodoči mož) in jaz. Neverjetno, da je od takrat minilo že vso leto, zdi pa se, da je bilo nekje predvčerajšnjim. Ko gledam nazaj, se mi zdi vse nekako filmsko, neresnično, po drugi pa povsem naravno, kot je dihanje. Od tega, da sva od takrat praktično nerazdružljiva, do občutka, ki me je takrat popolnoma in v celoti prevzel - da sem srečala sorodno dušo. Zato se je zdelo povsem samoumevno, naravno in običajno, da sem 2 dni po tem, ko sva se spoznala, že dobila ključ od stanovanja in praktično sva živela skupaj od samega začetka. Včasih bi ob takih scenarijih samo zmajevala z glavo v prepričanju, da take zadeve nikamor ne vodijo in da so lahko sicer lepe in romantične in ah, kako movie-like, vznemirljive, intenzivne in strastne, a - minljive. No; niso (vse). :) V roku meseca dni sva spoznala starše in b.m. je prestal tudi pasji preizkus. Podobno kot v reklami za Whiskas - ko sem povedala, da pride pome, se je mama šalila, da bo že Kala (ovčarka) "povedala", ali je pravi ali ne; če ne bo lajala, je vse OK, če bo, pa dečko nima čistih računov. Kala ni lajala. :)) Med minulimi pripravami na zakon - do katerih sem bila mimogrede skeptična in najraje sploh ne bi šla, a se je izkazalo, da je bilo druženje bogato z globokimi razmisleki in tudi praktičnimi nasveti, brez moralistično-verskega žuganja - nas je vodja skupine nagovoril tudi z vprašanjem, kdaj smo začutili, da to, kar nas povezuje, ni zgolj zaljubljenost, ampak ljubezen. Morali smo se zazreti drug v drugega in si povedati. Sama sem to začutila večkrat, morda najbolj izraztio in res prvič, ko sva se pogovarjala - o bivših in svojih prikritih bolečinah. Ko sem mu lahko zaupala brez strahu in me je v odgovor samo objel in pustil mojim solzam, da so se pomešale z njegovimi...Pomagal mi je ovrednotiti in zaključiti minulo ljubezen in ob njem sem res spoznala, da smisel preteklosti ni v tem, da se briše, ampak nadgrajuje in bogati. In priznam - brez b.m. še dolgo ne bi prebolela. Vprašanje, kdaj bi (če sploh). Tako pa sem lahko stvari postavila na svoje mesto in se res pomirila s preteklostjo.....
Ostalo se je odvijalo enako samoumevno, kot se je začelo. Zato me zaroka niti ni presenetila. :) Tako je danes predzadnji samski vikend. Občutja? Samo rahlo, komaj opazno živčna. Da bo vse prav in lepo, da se bova uspela takrat res posvetiti drug drugemu, da bo to res najin dan....Vmes sem uspešno diplomirala iz pripravništva za zakonaski stan (beri: preživela dekliščino, ki je bila zahvaljujoč mojim prijateljicam tako lepa kot zabavna), :) odplesala plesni tečaj ter uspela pripraviti 95% zadev za poroko.
In epilog? Pred pribiližno 3 tedni je vame posijalo sonce. Kot bi se nekaj v meni razmahnilo in me navdalo z nepopisnimi občutki sreče, veselja, vznemirjenja, strahuspoštovanja. Mali modri plusek naju je v razkrivanju prastare, najlepše skrivnosti Življenja spremenil v najsrečnejša človeka pod soncem. Neizmerno sem hvaležna, da si je najin mali Grahek izbral naju za bodoča starša in komaj čakam, da iz svojih 20 mm zraste v malo dišečo štručko, s katero se bomo podali največji dogodivščini življenja naproti. :)
Hvala, Vesolje, Bog in Angeli za Ljubezen in njeno materializacijo. In prosim, da bo vse dobro in prav. Hvala.
In ker je praznični večer: iz srca lep preostanek prazničnih dni. Naj bodo mirni in sončni navznoter in navzven. :)

Kar me jezi zadnje dni

Je sprenevedanje. Že načelno tega ne maram, ko pa se to očitno ponavlja, postanem čisto penasta. Začelo se je pred dobrim mesecem, ko sem se hotela čisto enostavno naročiti na pregled pri svoji ginekologinji v ZD. Kar naj bi bilo načeloma čisto preprosto: vzameš telefon, pokličeš, vprašaš, kar te zanima in se naročiš. Tako naj bi bilo. Kako pa je dejansko (bilo)? Tako da sem klicala v dopoldanskem in popoldanskem ordinacijskem času, a se mi je vztrajno oglašal telefonski predal. Še enkrat sem - enih petič - preverila na spletu, kdaj zdravnica dela in kdaj se je mogoče naročiti. Klicala sem pravilno, a brezuspešno. In ko se je to ponavljalo že četrti dan, mi je prekipelo in sem napisala pritožbeno pismo, na katerega nisem niti pričakovala odgovora. Potem sem končno doklicala ordinacijo in se naročila. Kako zelo prijazne so sestre v ZD, ne bi raje izgubljala besed. Kakor koli - ko sem bila končno naročena in pregledana, mi je ginekologinja na moje začudenje predlagala, naj si poiščem drugega ginekologa, če sem tako nezadovoljna z njo (kar mimogrede sploh ni bil predmet pritožbe, ker nad njeno strokovnostjo nisem imela in nimam pripomb), da pišem nezadovoljne notice. Ostala sem brez besed in pač z vednostjo, da tam nisem dobrodošla, odšla. Nakar sem celo dobila pisni odgovor na svojo pritožbo. Pisalo je, da je moj obisk pri ginekologinji očitni dokaz, da se jih vendarle da doklicati, da sem se gotovo motila in klicala v času, ko ambulanta ne dela (čeprav sem ekspilicitno navedla, kdaj sem klicala in je to vsekakor bilo v ordinacijsekm času) in da smo paciente sploh nemogoče, ker da ne upoštevamo pravil poslovanja niti bontona in da je to rezultat javnega linča slovenskega zdravstva. Halo?! Bila sem še bolj penasta, čeprav mi je bilo obenem naravnost komično. Zadeve sem nekaj časa pustila vnemar, nato sem poiskala drugega ginekologa. Ko sem hotela poklicati v ZD in povprašati, kdaj lahko pridem po kartoteko, - spet ni bilo nikogar!!! Čeprav je bil ordinacijski čas. Tako sem spet klicala dva dni zapored, in to v točno določenem časovnem okviru ene ure, ko lahko celo kaj povprašaš. Če imaš seveda srečo, da dobiš prosto linijo in prizanesljivo sestro. V tretje je šlo rado in sprejemna sestra na drugi strani je bila celo prijazna. Kar pa nikakor ne morem reči za sestro, ki me je sprejela, ko sem prišla podpisat izjavo za spremembo zdravnika. Vsakič ko pridem k zdravniku (veeeeeliki večini), me najprej spravi v nek ciničen smeh napis na vratih sprejemne pisarne, kjer z velikimi tiskanimi črkami rdeče barve piše NE TRKAJTE!! Po možnosti s klicajem na koncu in po malo manjši možnosti s "PROSIM" na začetku. Sprejermna sestra me je najprej dobesedno vrgla iz ambulante, da sem obrazec (5 praznih vrstic, potrebnih izpolnjevanja) izpolnila na hodniku, nato me je odslovila brez besede. Mogoče sem preobčutljiva. Mogoče so moja pričakovanja o preprostem, zgolj vlljudnostnem "dober dan" in "nasvidenje", previsoka. Mogoče so moje predstave o konsistentnosti podatkov na spletu z dejansko dostopnostjo informacij in storitev, zgrešene. Mogoče je res nerealno pričakovati, da lahko sestra v delovnem času dviguje znoneče telefone in se ukvarja tudi s kličočimi pacientkami. Četudi je to pri zdravnici, ki še nima izpolnjene kvote pacientk. A vem, da je tako že šlo. In da gre. Ko sem klicala na drugo lokacijo - spet v ordinacijskem času - se je sestra javila. Bila je prijazna in mi je brez težav posredovala informacije ter me usmerila naprej. In to me jezi. Sprenevedanje. Neprijaznost. Aroganca. Nedosleden in nefleksibilen način ravnanja s pacientkami. In še enkrat sprenevedanje. Da me nekdo hoče prepričati, kako sem jaz bila tista, ki sem klicala izven temu namenjenega časa ter mi implicitno sporoča, da sem sama tista, ki ne upošteva pravil in dogovorov. Zadeve v ZD so me tako razjezile, da sem resno razmišljala o objavi v časopisu. Za "vic" sem potem ko sem že uredila vso dokumentacijo, skušala še enkrat poklicati v ordinacijo. Rezultat? Telefon je zvonil v prazno...Res ne gre za preživetje in reševanje svetovne krize. Res ni šlo za urgentni poseg (k sreči). A gre za odnos. Za preprosto in le navidezno očitno dejstvo, da so ljudje, ki delajo z drugimi ljudmi - najsi bodo zdravniki, trgovci, gostinci ali mi, učitelji - tam prav zaradi njih: ljudi. In da je odnos do teh ljudi temelj vsakršnega sodelovanja, izmenjave storitev in vsakršne interakcije. Zato ne razumem obnašanja nekaterih sester (pa tudi načina ordniniranja sploh), ki se vedejo, kot da so jim pacienti odveč. Kot da so nujno zlo, s katerim morajo shajati v svojih službah. Če bi bil naš zdravstveni - in še kateri - sistem drugače urejen, ne bi pomišljala glede potenciranja in razčiščevanja pritožbe. Tako pa imam pomisleke, čeprav vem, da imam prav. Pomisleke, ker je glavni odziv na vsakršno pripombo in pritožbo, agresivna obramba. Brez kakršnega koli opravičila ali dopuščanja možnsti, da ima slučajno pacientka prav. In kar me skrbi, je vzorec, ki se ponavlja. Da je dobrih izkušenj v zdravstvu in z zdravstvom občutno manj kot negativnih. In ker vem, da bom njihove storitve še potrebovala, dajem duška svoji jezi vsaj na blogu, če že za druge alternative nimam volje....

Še ena o poroki (kdo bi si mislil? :))

Oni dan sem med vpisovanjem v (šolski) dnevnik mimogrede opazila, da je do dneva D (oz. P, če smo natančni) še 4 tedne. Prosim?! Kam je izginil čas??! Kje je nastal vakuum, ki je posrkal minulega pol leta, ko se je vse okoli poroke zdelo nekako neresnično, kot nekaj, kar bo - nekoč, nekje, nekako. Od takrat je vse prešlo od deklarativne in abstraktne zamisli do čisto konkretnih in zmeraj bolj živih načrtov oz. že kmalu izvedbe.

Pred časom, veliko časa pravzaprav, sem mislila, da se ne bom nikoli poročila. Najprej zato, ker se mi je zdel zakon najboljši način, da uničiš ljubezen. Potem zato, ker moj nekdanji fant ni bil najbolj navdušen, potem so bile vmes druge prioritete. Potem sem po sistemu lisice in kislega grozdja pač sklenila, da poroka in zakon nista zame. A sem si oboje želela. Vedno bolj. In prva zaroka (ja, tudi to je bilo vmes) je bil do takrat najsrečnejši trenutek v mojem življenju. A ker je potem vse potihnilo in se je poroka odmaknila nekam v nedoločno prihodnost, sem počasi in potiho ponovno pristala pri lisici in kislem grozdju. Potem sem - spet - pokopala idejo o poroki in ljubezni sploh. Čeprav je bil pokop načelne narave in je v meni ostala želja po obojem. Ki se je k sreči v kratkem materializirala v podobi mojega bodočega moža. Nekje vmes med tistim, kar je bilo, in tistim, kar bo, sem se zamislila nad bodico, da se vse ljubezni končajo žalostno in večina zakonov z ločitvenimi papirji. Zakaj se potem sploh poročiti? Ja; zakaj? Zakaj mi to toliko pomeni? Kaj mi sploh pomeni? Predanost. Zaobljubo. Simbolno združitev v eno. Res je, da je vse to enako legitimno brez formalnosti. Nič manj in nič bolj ne ljubimo, če smo poročeni ali ne. A občutek pripadnosti mi je zelo dragocen. Čeprav je to skregano s pragmatičnostjo. Čeprav je veliko bolj enostavno in rentabilno ostati vsaj pro forma samski (olajšave pri plačilu vrtca npr..) Vendar vsemu navkljub verjamem, da je zakon nekaj lepega. Trdnega. Temelj za družino. Prostor za rast v dvoje in predvsem za veliko osebne rasti. Priznam, sem idealist. In kar je huje - romantik. A tako je in za tem stojim. :))

Sicer?
Sicer še nihče ni odpovedal udeležbe, potrdili pa so jo že mnogi, kar razumem kot dobro znamenje. :)) Obleka? Oba oblečena. Čevlji? Sem še bosa. Šopek? Naročen konec tedna. Prstani? Že doma. Vse tri lokacije "oblečene" (še ne praktično, ampak načrti, ideje in material za dekoracijo so pripravljeni. In ne morem si pomagati, da se ne pohvalim, da sem lastnoročno poskrbela za večino dekoracij). Pogostitev? Poročni meniji naročeni . Vsi dodatki pripravljeni. Manjka še torta, nekaj mojih dodatkov in - poročne priprave. :) Čisto prave priprave. Pa slovo od samskega stanu. In opravljen plesni tečaj. In naročilo lepega vremena. Sem kaj pozabila? Ne, mislim, da je to vse. Bi se mi pa prilegel dopust.....Ne od preutrujenosti od priprav na poroko, ampak od drugih, manj razveseljujočih aktivnosti.

Ampak to je že tema za drug blog. :)

P

..ali peripetije predporočnih priprav

Priznam. Ob bližajočem se dnevu P me rahlo daje nervoza. Ne zaradi smisla, globine, pomena, razsežnosti in trajnosti tega koraka, pač pa zaradi same izvedbe. Še pred kakšnim mesecem ali dvema sem bila čisto mirna; vse sem imela naštudirano, vse pod nadzorom, vse domišljeno v mislih, vsi ključni elementi - lokacija, ansambel, obleka, povabljenci in seveda ženin :) - so bili urejeni in jasni.

Potem....Potem se je začel bližati datum, ko bi morala priti moja naročena obleka. Za to, da jo kupim, sem se odločila po tem, ko so me v enem od salonov hoteli za izposojo oskubiti za 530 evrov. Kar se mi je zdelo veliko. In ob ugotovitvi, da dobim svojo, novo, po meri narejeno obleko za več kot pol manj, končno tudi preveč. Zato sem po googlanju prišla do svoje "THE" obleke, jo naročila in potem čakala.....In še malo čakala ter po obljubljenih 25 dneh na mail dobila obvsetilo, da je obleka krenila na dooooolgo pot preko luže. Odveč poudarjati, da sem vsaki dve minuti visela na http://www.tnt.com/ in gledala, če je obleka že tu. Prav tako je odveč navesti mojo umirjeno reakcijo, ko sem prebrala, da je v četrtek popoldne obleka res bila v Mb, jaz pa v službi, mama na straži doma, paketa ali obvestila o njegovi dostavi nikjer, zgoraj omenjen link pa me je obveščal, da je "recipient not found at home". Grrrr!! Sem vsa nestrpna klicala tja in obleka je bila okoli osmih v petek končno doma. Jaz pa v službi! Do dveh! Če je kaj bolj krutega! :) Potem sem dirkala domov 100/uro, vsa v pričakovanju velikega, lepega paketa z mojo dolgo pričakovano obleko. Khm...Na postelji me je čakal majhen, v sivo plastično vrečko zavit neugleden paket(ek), ki ni obetal nič dobrega. V mislih sem že sama sebi čestitala, da sem tako kardinalno zašila stvar: odpovedala rezervacijo sicer lepe obleke, vrgla stran denar in se povrh še osmešila, ko sem se tako veselila, da prihaja o.b.l.e.k.a. Smrk....Ampak!! Ampak - ko sem tisti neugledni zavoj odprla, je bila spodaj še ena plast - nekak celofan in v tistem moja obleka. Ki je "čudežno" neverjetno narasla in se razširila ter končno tudi zadobila pravo obliko. Seveda sem jo takoj poskusila. :) In ker drugega ni bilo doma, v njej naokoli defilirala pred "malim sončkom" (nečakom, za katerega si bo treba omisliti nov vzdevek), ki mu verjetno ni najbolj jasno, zakaj se teti rahlo trga, ampak dokler je dobre volje, nima nič proti. :))

Vmes smo se učili smučanja (in preživeli v enem kosu :)), imeli neljube obiske v ZD, čakali na vabila, razposlali vabila (ki jih je bilo potrebno še lastnoročno zložiti in nasloviti) in naredili že skoraj čisto vse kotiljone...Vse mi je v veselje - da ne omenjamo, koliko ceneje je, če človek kaj naredi sam - in uživam v pripravah. Zelo. In s tega vidika se mi zdi čas priprav še prekratek, ker je zelo lepo razmišljati o vseh drobnih in večjih akcentih, ki dajejo pečat temu dnevu. Ampak......Ampak imam veliko, ogromno, neznansko težavo. Težko izpustim stvari iz svojih rok. Sem dobra gostiteljica, dobra asistentka drugim gostiteljem, a zanič gostja. Samo biti tam in uživati?! Kaj bom pa delala?? In predvsem - kaj, če bo kaj narobe? Pa mi je razumsko vse kristalno jasno. Od tega, da je to samo en dan. Da je namenjen nama in je pomembno le, da bo za naju lep. Da prav nobena stvar na svetu ni všeč vsem. Da tudi najina poroka komu ne bo všeč. Da je smisel poroke v simboliki. V zaobljubi, predanosti, zaupanju v dvojino. Vse to VEM. A čustveno me izdajajo številne druge misli. Panika, ja. Pred tem, kako bo v sami praksi vse skupaj potekalo. Noro, vem. In zgrešeno. Tudi to vem. A si ne morem pomagati. In zadnje dni mi po glavi straši še en preblisk, ki me do sedaj sploh ni obiskal niti v sanjah - da bodo takrat vse oči uprte v naju.....Sicer bodo to oči meni ljubih in s premislekom izbranih oseb, a vendar...Malo mi bo nerodno.....Ah, groza, s čim se obremenjujem! :))) Celo sanjam že to najino poroko. Že dvakrat! Prvič je moj dragi pred matičarjem začel plesati (!), drugič sem sanjala, da 20 minut do poroke še ni bilo nobenega svata! :)) Mislim, halo?!? Jaz in taka panika?! To mi sploh ni podobno. Sploh. Še dobro, da ostane dovolj časa za dihalne in druge sproščujoče vaje. Ali pa vsaj terapijo s Persenom. ;)



Uf, smo se razpisali! Pa še več kot mesec je do dneva P. :)))))

Pričakovanja sfižijo srečo?

Zadnje dneve, tedne in počasi že mesece se pripravljam(-va) na poroko. Zelo se je veselim. :) Ne samo tistega dne, ampak vsega, kar iz nje izhaja in kar s seboj prinaša. Veselim tako, da se obenem bojim. Tega, da s svojim široko odprtim, s pričakovanjem in (za)upanjem napolnjenim srcem ne privabim na najino pot česa slabega...
Spominjam se, da so mi kot majnhi deklici vedno govorili, da se ničesar ne smem preveč veseliti, ker bo potem gotovo vse narobe. In potem je res bilo. Komaj sem čakala npr. izlet, in je potem lilo kot iz škafa, da je bila zadeva odpovedana. Nestrpno sem pričakovala, da gremo kam skupaj, pa se je pokvaril avto. Želela sem si novih čevlje, a jih ravno v moji velikosti niso imeli. Čsto nestrpna sem bila, preden smo se kam odpravljali, a je potem prišla vmes "višja sila" in mi smo ostali doma. Vedno se je ponavljala ista pesem: nikar ne pričakuj preveč, ne veseli se tako zelo, ne stavi vsega na nek dogodek, ker bo nekaj gotovo narobe. In je potem - seveda! - bilo. Seveda danes vem, da naše misli krojijo našo usodo in so tiste uničevalce dogodkov priklicali drugi soudeleženci, prepričani, da niso vredni sreče ali vsaj veselja, a vendar: je kdo iz te enačbe pričakovanj in razočaranj izvzet?
Podobno mi nekje ob dnu možganskega debla utripa v teh dneh. Najraje bi vsem vsak dan sproti povedala, kako sem enostavno srečna. Izpolnjena in zadovoljna. Kako se veselim najinih čisto običajnih dni skupaj, najinega doma, najine dvojine, tega, da enostavno sva...A me nek glas ustavi in začne s svojim zoprnim "ja, ja, zdaj si vsa vzhičena, kaj bo pa potem?!" In kar vidim grozeče oblake zle usode, ki se od bog ve kod zgrinjajo nad naju, v poduk, da nihče nima vsega, da kaj takega, kot je "čista sreča" ne obstaja izven pravljic....
Nekje do tukaj sem napletla svoj zapis sinoči. In ga zgolj shranila med osnutke, misleč, da ga bom danes spremenila, če ne kar izbrisala.
Danes pa.....
Sovražim, kadar se moj šesti čut o čem ne zmoti. Sovražim! Čisto živčna postanem, ko nekaj zaslutim in vem, da nekaj ni (ne bo) vredu. In bolj kot so ti občutki izraziti, bolj se jih trudim preslišati, jih utišati, se jim izogniti. Ne gre. Danes sem bila pri zdravniku.....In tisto, o čemer sem pisala zgoraj, je nekako oživelo. Priznam, da se bojim. Tega, da prvič v življenju ne razumem in ne poznam svojega telesa. Da imam občutek, kot bi se mi izneverilo....
Ja; kaj bo potem? Kakšno in katero ost spoznanja ali/in preizkušenj prinaša prihodnost?...Upam in verjamem, da bo vse dobro....Da kdo tam zgoraj nima (preveč) ciničnega smisla za humor....

Nežno in počasi

Ljubi me nežno
in počasi, moj ljubi,
z dotiki metuljev me ljubi,
dokler na peclju jutra
ne vzprhuta poslednji dan...

Jemlji me v roke, ljubi,
nežno in počasi,
moj kipar, moj ljubi.
Dolbi me s svojimi poljubi,
izdolbi v silhueto me Ljubezni,
ljubi...

Pripoveduj mi o ljubezni, ljubi,
nežno in počasi,

usnuj me v pravljico

o večni sreči, ljubi.

Spet in spet

in vedno znova

me ljubi....in ...

ko sanjam, me nikar ne budi...

slikca je z neta

(A.B.)

Jaz in čevlji. Čevlji in jaz.

Ko sem bila še majhna, sem z največjim veseljem vlekla nase takrat mnogo prevelike mamine čevlje. Takšne s peto, ki jih je mama imela le za posebne priložnosti. Spomnim se enih 5 parov, ki so na mojih nogah prehodili občutno več (kilo)metrov kot na maminih. Lepo gor in dol po dnevni sobi, po možnosti mimo ta velikega ogledala na moji takrat vsakodnevni poti v službo (beri: pred omaro v dnevni sobi, ki je bila tabla, pred njo pa so v klopeh - na blazinah - sedeli moji učenci - plišasti medvedki). Ne spomnim se, da bi kdo kdaj spodbujal moje navdušenje za čevlje, a vendar je le-to od nekdaj v meni. V osnovni šoli se najbolj spomnim večnih pogajanj ob nakupu čevljev. Pragmatizem na eni, nečimrnost na drugi strani. Hmmmmm; kaj neki je zmagalo? Ilustracija: 2 km sem hodila peš v visokih, čez kolena segajočih črnih škornjih, ki spet prihajajo v modo. In čeprav so me bolele noge, ne bi tega priznala za živo glavo. Takrat sem se uklonila vsaj glede višine pet - vse do valete sem bila bolj "prizemljena", takrat pa je bila uradna otvoritev petkarjev. Ko sem v srednji šoli po hitrem postopku opustila usnjene jakne in kavbojke ter se odločila za bolj resen slog (beri: sakoje in srajce), sem se vdala svoji veliki ljubezni, ki še kar traja. Tudi takrat sem hodila peš - lepo z Glavnega trga do Pegagoškega faksa. Kar je za salonarje s peto precejšen zalogaj, verjemite. Racionalizacija je segala le do omejitve višine pet, ki pa sem jo z veseljm kršila ob izhodih v diskoteko. Ne me vprašat', zakaj sem pri moji višini sploh potrebovala pete, še manj, zakaj pri hudiču sem prostovoljno trpela na vrtoglavih višinah, ko bi mnogo lažje preplesala kakšno noč bolj pri tleh. Nečimrnost, ime ti je ženska, no doubt! :) Ko sem začela delati, so k urejenosti spet sodilli čevlji. Čeprav sem bila v službi od jutra do popoldneva, sem prvo leto - vso leto - vztrajala na visokih petah. Vsaj tozadevno sem od takrat napredovala - nazadovala, pravzaprav - in sestopila z 8-centimetrskih na 5-in manj centimetrske petke. V službo sem celo prinesla čisto nizke čevlje, da se preobujem, ker se EMŠO že pozna. Ampak! (Je kdo že kdaj opazil, da šele "ampak" napravi zgodbo zanimivo?) Ampak - zmeraj, čisto res zmeraj ko kupujem nove čevlje, si pred nakupom obljubim, da bom tokrat zagotovo kupila in nepreklicno "sensible shoes". Torej praktične in predvsem - nizke. In kaj se zgodi potem? Moja malenksot zavije v trgovino. Močno se koncetrira na prej omenjeno vrsto čevljev. Praktične, brezčasne, elegantne, z nizko peto. Trudi se, da ji pogled niti ne zaide k "petkarjem". S police vzame prvi par, pa drugi in tretji. Ampak potem se zasvetijo takooooo lepi salonarji. S peto, seveda. :) Kaj če bi jih samo obula? Tako malo, za preizkušnjo. Saj jih ne bom kupila, samo zanima me, kako izgledajo na moji nogi. Aha, sure! Kakor hitro me zapeljejo pete, sem kuhana in pečena. In pridem domov z novimi čevlji. Takimi s peto. Visoko peto. Tako sem podlegla tudi danes. :)
Priznam. In javno oznanjam, da sem neozdravljivo in nepopravljivo vdana - petam. Priznam tudi, da jih imam veliko. Ampak čisto prav vsak par potrebujem. :)

Kriza?

Res je. A ne gospodarska.
Kriza že nekaj časa vlada v medčloveških odnosih. V naši družbi. V okolju, ki glorificira in propagira le trače, potrošništvo, lagodnost enostavnega in neodgovornega življenja. Svobodo posameznika, (skoraj) ne glede na potrebe/svobodo drugega. V času, ko črne (in velikokrat prenapihnejne ter zavajajoče) medijske novice povzorčajo strah, nezadovoljstvo in negotovost pri ljudeh. Kar lasje mi gredo pokonci, ko slišim novice o novih odpuščanjih, izgubah, varčevalnih ukrepih. V svetu, ki je perverzno razsipen, kjer se dobički in bogastvo kopičijo na eni strani, kjer se astronomske vsote porabljajo za vojsko, kjer nekateri dobesedno umirajo od dolgega časa sredi svojega bogastva....Od kod naenkrat kriza, lepo vas prosim! Gospodarski in znansvetni napredek na višku, ampak mi smo v krizi! Le kdo jo generira? In predvsem - zakaj? Kdo ima znova korist od tega, da ljudje, nezadovoljni, zaskrbljeni, negotovi, brez pravega zagotovila varnosti za svojo prihodnost, živijo vedno težje, a vendar vedno bolj brezglavo? .....
Vendar me zadnjih nekaj mesecev mnogo bolj skrbi neka druga kriza. Tista, o kateri mediji (trenutno) ne poročajo, ker ne sodi v noben strankarski oz. politični program. Kriza odnosov. Tako partnerskih kot družinskih. Koliko srečnih družin se lahko - tako na hitro in na pamet -, spomnite? Sama imam težave. Priznam. Pa ne mislim na tiste, ki so sestavni del vsakega odnosa in po katerih je le-ta še močnejši. Govorim o krizi, ki se kaže kot ena sama naveličanost, skoraj apatija. Apatija pri starših, apatija pri otrocih. Tako smo polni vsega, da smo do skrajnosti prazni....Imamo avtomobile, hiše ali stanovanja, računalnike, mobitele, psp-je, i-pode, wii-je, kup tehnoloških igračk; imamo sredstva, da si marsikaj privoščimo - ampak: ali smo srečni? Ali ljudje sploh še znamo biti srečni (drug z drugim in drug za drugega)? Srečni v tisti prvobitni, nedolžni, po svojem bistvu otročji obliki, ko v sebi enostavno čutimo veselje in voljo do življenja? Priznam, da ne poznam odgovora, a se mi vendar dozdeva, da marsikdo ne zna biti srečen. In ne, ni oksimoron: biti srečen je veščina, ki te je nikjer ne naučijo. Lahko se le sam odločiš. da se boš potrudil biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem, kajti nihče izven tebe samega nima sredstev ali moči za to, da te o(ne)sreči....
Zadnje dneve - oz. že kar mesece - me spremljajo zgodbe takšnih in drugačnih nesrečnih dvojin. Žalostijo me, ker so mi blizu, ker bi rada kaj naredila, kako pomagala, a vem, da ne morem niti ne smem. Še bolj me žalosti, ker je sumljivo malo ljudi, ki bi bili dejansko srečni, da so, kjer in s komer so. Večino preveva nek cinizem ali prej omenjena apatija. Tisti, ki so poročeni, se skoraj prizanesljivo nasmihajo ob mojem veselju, da se bom poročila. Tisti, ki so samski, obupavajo nad potencialnimi partnerji in tožijo, da enostavno ni več "normalnih" ljudi, s katerimi bi si sploh želeli poskusiti ustvariti skupno življenje. In sploh - zakaj le, če se slej ko prej vsi razidejo?!

Žalosti me. Dejstvo, da kljub temu, da smo maksimalno opismenjeni, izobraženi, povečini razgledani, ostajamo vsak k sebi, zaprti v svoje slonokoščene stolpe, prepričani, da nas nihče ne razume, prostovoljno obsojeni na samsko, samozadostno življenje iz katerega bodisi zaradi komodnosti bodisi zaradi strahu ni vredno/varno izstopiti....

http://www.youtube.com/watch?v=iLsiBApVLGU

Are we there yet?

Glede na to, da je danes zjutraj neusmiljeno zazvonila budilka ob prav neusmiljeni uri, glede na to, da sem - čisto slučajno, seveda - uzrla novo gubico ob desnem kotičku levega očesa, in glede na to, da je tehtnica pokazala - kar sem ugotovila čisto po naključju - nekaj, (nekaj, lepo prosim - ne enega, ne dveh, ampak nekaj kilogramov več), so to nedvomno simptomi pristanka v novem letu. :) Bil je lep. Pristanek.Tokrat. Čeprav celo v isti obleki kot lani. Ko pristanek niti približno ni bil mehak. Kar dalje pomeni, da se tudi iz elegantne večerne obleke z bleščicami lahko odstranijo voščeni madeži. Kar pa nadalje spet pomeni, da trik s časopisom in likalnikom čisto zares in dejansko deluje (hvala, Vesna, za nasvet :)).
Kakor koli - novo leto je tukaj.
Kaj je ostalo od minulega?
Hmmmmm...
In še daljši hmmmmmmmmmmmmmmmmmm.......
Dogodkov, občutkov, čustev, misli, spoznanj za roman. Droben zvezčič sicer, vendar roman. Ali vsaj zajetno poglavje iz tega. Romana mojega življenja.
Nekateri odstavki so še zmeraj nedotaknjeni. Nekateri še zmeraj preveč živi in preveč blizu, da bi se jih dotikala. Ker se še zmeraj bojim, da bi me ranili. Spet drugi se zdijo življenja in oceane časov daleč. In tretji vse preveč lepi, da kdaj podvomim, ali jih nisem samo sanjala. A v vsakem izmed njih sem vsa in v celoti jaz. V vsakem se srečam s seboj, se prepoznam, razumem koščke sestaljanke in v prav vsakem izmed koščkov vidim del celote. "The big picture" bi rekli sosedje čez lužo. In glavno spoznanje minulega leta? Bilo jih je več. Eno najpomembnejših, da je potrebno pravočasno spregovoriti. Se pogovoriti, si prisluhniti - drug drugemu in samim sebi. Treba je biti iskren. Kar včasih svinjsko boli. In treba se je soočiti s svojimi odločitvami. Živeti z njimi. Četudi so včasih slabe ali celo napačne....
Po čem si bom zapomnila leto, ki je odšlo?
Po tem, da sem tudi sama odšla. Po bolečini, ki je ostala.
Po obupu, ki je sledil. Po milosti, da mi ni uspelo predčasno umreti.
Po spoznanju, da niti v najbolj črnem obupu nisem sama.
Po moči, veri in zaupanju, ki so se porodili v meni, ko sem se ponovno rodila.
Po sreči, ki me je objela, ko sem srečala moža.
Po veselju, ko sva zaživela skupaj in spoznala, da želiva iste stvari ob isti, skupni poti skozi življenje.
Po neštetih drobnih trenutkih, ko sem samo zaprla oči in mrmrala tiho zahvalo, da sem deležna takšne in tolikšne ljubezni. Po prvem skupnem dopustu. Pa po drugem. In tretjem. Po najinem neverjetno hitrem vzajmenem spoznavanju družin/prijateljev/sorodnikov. Po odločitvi, da se poročiva. Po prvem božiču. Prvem silvestrovanju. Po mnogih stvareh, ki so se zgodile že neštetokrat prej, a so šele z njim in ob njem zares oživele.
In - vse to je nekoč že bilo "prvič". V nekem drugem poglavju iz mojega romana. Tistem, ki je le še spomin. Dragocen in nedotaklljiv (nedotaknjen) spomin. A vendar - le še spomin. Ki je bil nekoč, davno (?) , še kako živ. Neomajno trden in prepričan, da nikoli ne bo minil. In čeprav se je to zgodilo, ta zadeva z minljivostjo in prehodom iz živosti med spomine, še vedno in le še bolj in globlje in bolj neomajno verjamem, da se da to isto zadevščino zaobiti, preslepiti, ostati trden in nepremagljiv pred svetom. Z Ljubeznijo (za Ljubezen) ob strani....

Res je:
http://www.youtube.com/watch?v=ymlt9FI-M8w&feature=related
Hvala. :)