27 in še vedno....

Nekje, nekako, je skoraj neopazano minilo 27 tednov, odkar je v meni začelo biti še eno drobceno srce. Zdaj že spomin, takrat pa nekaj najlepšega, ko sva prvič zaslišala, kako utripa srčece najinega deteta...

Tolikšen čas prinese s seboj določene spremembe - tako navzven kot navznoter. Seveda so tiste navzven bistveno bolj opazne - in tudi občutne. Nič več ni samoumevno spanje na hrbtu (detece odločno protestira in me "zbrca" na bok), prav tako ni več povsem enostavno sklanjanje, da zaprem čevlje, še najbolj pa je seveda očitno, da sem dokončno "prerasla" vse, kar se je prej skrivalo po moji omari. In kar je danes poskrbelo za smeh dneva, saj sem (optimistka, jaz!) poskušala obleči prednosečniško bluzico. Ni hotela čez trebuh. Niti približno. :) Navzven sem torej okrogla. Zredila se sicer nisem veliko, zato pa toliko bolj zaokrožila. In veselo izkoristim svoj videz, ko mi ljudje dajejo prednost v raznih čakalnih vrstah, da mi ni treba predolgo stati. Ima nosečnost tudi svoje prednosti, ja. :)

Tiste navznoter - spremembe namreč - so druga zgodba: včasih me popolnoma preplavijo čustva in občutja, ki so sicer povsem običajna za ta čas (ali pa za ženske nasploh), vendar so mi bila prej neznanka in znajo biti včasih naporna. Občutja negotovosti, podajanja na pot nečesa popolnoma neznanega. Nemoč, ko - čeprav z veseljem - spremljaš svoje vedno bolj spremenjeno telo, ki naenkrat ni več samo tvoje. Dvomi in pomisleki. Kako bo, ko bomo naenkrat družina. Ali bom kos materinstvu. Bom še kdaj oblekla stare kavbojke. Kako bom prestala porod. Kako (ne)zahteven bo najin otroček,... Mozaik misli, na katere sem nekako zviška gledala, kot da sem sama že vnaprej nanje imuna. A verjetno jih v takšni ali drugačni obliki doživaljamo vse bodoče mamice.

In tisto "še vedno" iz naslova? Še vedno pa sem točno taka, kot sem bila. Navznoter. Kar je prijetno domače in le včasih zbadljivo boleče. Prepoznavam se v mislih, spominih, sprotnih doživetjih in občutjih. Čeprav sem v marsičem v zadnjem letu odrasla, se nekatere stvari niso spremenile. In se k sreči ne bodo. K sreči, čeprav niso ravno osrečujoče. Ni se spremenilo to, da sem še vedno zelo dojemljiva za čustva, težave in bolečine mojih bližnjih, ki bi jim srčno rada pomagala, a jim seveda vedno ne morem. Ni se spremenilo tisto, kar je v mojem srcu. In še vedno verjamem, da se stvari zgodijo v pravem času, na pravem mestu in v pravem zaporedju ter da je na koncu vse dobro, sicer še ni konec. In tudi to se ni spremenilo, da rojstvo novega otročka privabi solze ganjenosti v moje oči. Vse dobro v življenju, mali Jaša.  :)