Po dopustu

...se prileže druge vrste - dopust.
Rada imam mesta. Kjer mrgoli, vrvi različnih ljudi, podob, zvokov, obrazov, zgodb, ki jih lahko prebereš s teh obrazov. Rada se zlijem v množico ljudi in jih opazujem. Ampak vsaj toliko, kot imam rada vrvež mest in utrip, ki ga dihajo, imam rada odsotnost ljudi, vseh človeških zvokov, opravkov, podob. Če imam rada mesto(-a), potem naravnost obožujem podeželje, naravo, mir in tišino, ki ju lahko človek zadiha samo daleč stran od naselij in drugih ljudi. Zato z velikim veseljem vedno kam odpotujem. Ker vem, kako zelo bom šele srečna, ko se bom vrnila domov, se odkradla iz vsakdana in izginila na Pohorje. To je vsakič znova dopust za dušo, za srce in oči. Letos ni bilo nič drugače. Komaj sem čakala, da sva spakirala "kufre" in izginila na dopust, toliko bolj, ker sem se obenem že veselila vrnitve. Letošnji dopust je bil drugačen od vseh predhodnih (in vseh prihodnjih), ker je bil hkrati najino poročno potovanje, seveda pa tudi zato, ker sem (že očitno) noseča. Kar se je na dopustu izkazalo prav simpatično, saj so bili vsi zelo pozorni in prijazni do nosečke. Vse je zanimalo, kdaj pride dete, katerega spola je, če kaj rabim...Skratka - izkušnje kolegice, da so jo v nosečnosti vsi nosili po rokah, so se na dopustu doseldno uresničile tudi pri meni. Počutila sem se res odlično (kar se na moje veselje nadaljuje) in ni boljšega, kot je plavanje, ko dete plava v meni, jaz pa v neskončni morski modrini. Edino, kar je nekje po 10 dneh postalo naporno, je bila vročina. In prvič me je skoraj fizično začel motiti ves hrup, pred katerim v turističnih krajih ni mogoče ubežati. Povsod ljudje in glasovi, ki jih povzročajo s svojim premikanjem, govorjenjem, smejanjem....Pa ni bilo neke izrazite mase ljudi in tudi vzdušje v hotelu ni bilo izrazito hrupno, le opazila sem, da me tokrat, letos, enostavno moti prisotnost toliko ljudi. Kar je pa verjetno posledica povečane nosečniške senzibilnosti. Če kaj, potem čutim slednjo. Stvari me zlahka vržejo s tira - bodisi v zaskrbljenost bodisi v žalost. In zahvaljujoč tej senzibilnosti sem letos s pravo kepo v želodcu vstopila v letalo, čeprav mi načeloma ni neprijetno leteti. Očitno so delovali materinski hormoni. :))
Sicer je za nami še ena rutinska preiskava - morfologija ploda. Najino dete je nadpovrečno veliko za svojo starost, zdravo (hvala, Angeli), živahno (mama že ve, kako je čutiti brce :)) in na 3 D ultrazvoku ima že prav lepo razvidne poteze. Zaenkrat podobne - meni. :))) In tokrat se je najino detece celo odločilo, da bo razkrilo, katerega spola je. Tako da je ugibanj konec in moj šesti čut se ni motil. Ampak....Kot smo se pogovarjali z enim zelo prijaznim novopečenim očkom, ki je povedal, da so mu 98% napovedali eno, dobil pa je drugo, dopuščamo senco dvoma, da so se ultrazvok in naša opažanja zmotila. Bomo videli novembra.
Čas zelo hitro teče in po eni strani kar ne morem verjeti, da sem že taaaako noseča. Tako, da ni več samoumevno, da se sklonim in zaprem pašček na čevljih. Tako, da sem dokončno odpovedala optimizem pri preizkušanju, če mi je slučajno prav katera nenosečniška majica. Tako, da se včasih počutim kot nasedli kit. :) Ampak vzamem vse v zakup. In zelo me veseli, da so okoli mene vzbrstele še druge nosečke - na pohodu je kar 5 dojenčkov (vključno z najinim). Zdaj samo še čakam, kdaj bova koga inspirirala še za drugi pomemben korak - poroko. :)