Kriza?

Res je. A ne gospodarska.
Kriza že nekaj časa vlada v medčloveških odnosih. V naši družbi. V okolju, ki glorificira in propagira le trače, potrošništvo, lagodnost enostavnega in neodgovornega življenja. Svobodo posameznika, (skoraj) ne glede na potrebe/svobodo drugega. V času, ko črne (in velikokrat prenapihnejne ter zavajajoče) medijske novice povzorčajo strah, nezadovoljstvo in negotovost pri ljudeh. Kar lasje mi gredo pokonci, ko slišim novice o novih odpuščanjih, izgubah, varčevalnih ukrepih. V svetu, ki je perverzno razsipen, kjer se dobički in bogastvo kopičijo na eni strani, kjer se astronomske vsote porabljajo za vojsko, kjer nekateri dobesedno umirajo od dolgega časa sredi svojega bogastva....Od kod naenkrat kriza, lepo vas prosim! Gospodarski in znansvetni napredek na višku, ampak mi smo v krizi! Le kdo jo generira? In predvsem - zakaj? Kdo ima znova korist od tega, da ljudje, nezadovoljni, zaskrbljeni, negotovi, brez pravega zagotovila varnosti za svojo prihodnost, živijo vedno težje, a vendar vedno bolj brezglavo? .....
Vendar me zadnjih nekaj mesecev mnogo bolj skrbi neka druga kriza. Tista, o kateri mediji (trenutno) ne poročajo, ker ne sodi v noben strankarski oz. politični program. Kriza odnosov. Tako partnerskih kot družinskih. Koliko srečnih družin se lahko - tako na hitro in na pamet -, spomnite? Sama imam težave. Priznam. Pa ne mislim na tiste, ki so sestavni del vsakega odnosa in po katerih je le-ta še močnejši. Govorim o krizi, ki se kaže kot ena sama naveličanost, skoraj apatija. Apatija pri starših, apatija pri otrocih. Tako smo polni vsega, da smo do skrajnosti prazni....Imamo avtomobile, hiše ali stanovanja, računalnike, mobitele, psp-je, i-pode, wii-je, kup tehnoloških igračk; imamo sredstva, da si marsikaj privoščimo - ampak: ali smo srečni? Ali ljudje sploh še znamo biti srečni (drug z drugim in drug za drugega)? Srečni v tisti prvobitni, nedolžni, po svojem bistvu otročji obliki, ko v sebi enostavno čutimo veselje in voljo do življenja? Priznam, da ne poznam odgovora, a se mi vendar dozdeva, da marsikdo ne zna biti srečen. In ne, ni oksimoron: biti srečen je veščina, ki te je nikjer ne naučijo. Lahko se le sam odločiš. da se boš potrudil biti srečen in zadovoljen s svojim življenjem, kajti nihče izven tebe samega nima sredstev ali moči za to, da te o(ne)sreči....
Zadnje dneve - oz. že kar mesece - me spremljajo zgodbe takšnih in drugačnih nesrečnih dvojin. Žalostijo me, ker so mi blizu, ker bi rada kaj naredila, kako pomagala, a vem, da ne morem niti ne smem. Še bolj me žalosti, ker je sumljivo malo ljudi, ki bi bili dejansko srečni, da so, kjer in s komer so. Večino preveva nek cinizem ali prej omenjena apatija. Tisti, ki so poročeni, se skoraj prizanesljivo nasmihajo ob mojem veselju, da se bom poročila. Tisti, ki so samski, obupavajo nad potencialnimi partnerji in tožijo, da enostavno ni več "normalnih" ljudi, s katerimi bi si sploh želeli poskusiti ustvariti skupno življenje. In sploh - zakaj le, če se slej ko prej vsi razidejo?!

Žalosti me. Dejstvo, da kljub temu, da smo maksimalno opismenjeni, izobraženi, povečini razgledani, ostajamo vsak k sebi, zaprti v svoje slonokoščene stolpe, prepričani, da nas nihče ne razume, prostovoljno obsojeni na samsko, samozadostno življenje iz katerega bodisi zaradi komodnosti bodisi zaradi strahu ni vredno/varno izstopiti....

http://www.youtube.com/watch?v=iLsiBApVLGU