Čudež, 2. del

Glede na to, da je danes sobota, smo bili stari "že" en teden. :) Ki je bil, odkrito rečeno, precej naporen. Mamo so dajali hormoni, "ritem" hranjenja, nege in previjanja je bil utopija, pojavile pa so se tudi že kolike. Prvi dnevi so nekaj čisto neznanega, polnega negotovosti in skrbi. Doslej je za nami tudi ena "predežurana" noč in nekaj malega pomanjkanja spanja, vendar so trenutki, ko najin sinček varno počiva kot polhek v svoji košari ali pa zvedavo opazuje okolico, nekaj neprecenljivega. Presenetilo me pa je nekaj - da namreč sam porod sploh ni bil tako naporen, kot je za marsikoga, nam pa zato tile uvajalni dnevi dajo toliko več vetra. :)

Sicer je bil Juri rojen skoraj učbeniško - točno ob 12.00 sem bila v porodni sobi (s tem, da začetno fazo prve porodne dobe praktično nisem čutila popadkov), ob 17. 35 je že bil rojen. Epiduralna ali spinalna analgezija nista bili potrebni - pravzaprav niti ni bilo časa zanju. Najprej zato, ker se mi še ni zdelo tako hudo in so bile bolečine obvladljive, potem pa je enostavno šlo vse tako hitro, da je zmanjkalo časa.
Izkušnja poroda je nekaj neverjetno mo(go)čnega. Najbolj me je presenetilo to, da je otroček, ko se rodi, res nekaj najlepšega na svetu. Vedno se mi je namreč zdelo, da tisto malo zgrbančeno, rdečkasto-vijolično bitjece objektivno gledano ni lepo. A je. Ko je tvoje, porojeno iz ljubezni in z ljubeznijo, je nekaj najlepšega na svetu. Komaj sem čakala, da so mi ga položili na prsi in sem ga prvič začutila ob sebi. Res je bil priden dečko, da je zmogel svojo prvo veliko pot, sploh zato, ker je bil velik in ga je vlekla nazaj v mamin trebuh popkovina, ovita okoli - stopal. :) Ni pa bil Juri edini priden v procesu - poleg babice in ostalega osebja v porodni sobi, ki jih moram res pohvaliti, - se je izjemno izkazal moj P. Nekaj tako intimnega in skoraj otipljivo povezujočega, kot je porod, te (po moje, seveda) za zmeraj in neizbrisno poveže s človekom, s katerim stopiš na pot starševstva. Mislim, da je bil porod eden tistih trenutkov, ko sem (in ga seveda še zmeraj) svojega moža najbolj ljubila. Ko sem ga vzljubila še na nek drug, nepopisen način. Ne samo, ker me je držal za roko in mi stal ob strani tako, kot si lahko sleherna ženska samo želi, ampak iz prej opisanega občutka porajajoče se bližine na čisto drugačen, poseben in globok način. In čeprav nisva imela nobene "strategije", kaj in kako bi/bo v porodni sobi, je tam steklo vse popolnoma spontano. Res sem z vso dušo hvaležna Angelom, da ga oz. ju imam. In da je Juri zdrav. :)
Edina pripomba, ki jo imam čez porodnišnico, je, da kljub nazivu "Novorojenčkom prijazna porodnišnica" ne znajo (ali pa se jim ne ljubi) dovolj usmerjati porodnic. Tako so na oddelku sestre načeloma prijazne in nedvomno strokovne, a čuti se pomanjkanje človeškega faktorja. Ko nama dojeneje ni steklo tako, kot naj bi, so recimo prinesle stekleničko, namesto da bi spodbujale nove in nove poskuse. In ko so Jurija odnesle na intenzivno nego zaradi zlatenice, tudi niso prišle pome, da bi ga dojila. Je pa po drugi strani res, da se najde kak  sončni žarek tudi tam in tako je bila tam sestra Vesna, ki me je neizmerno potolažila in spodbudila. Tako je splošna ocena mariborske porodnišnice nekje med 3 in 4. A zato čista 5 dr. Gostenčnikovi, pri kateri sem bila na akupunkturi kot pripravi na porod, saj je resnično delovalo tako, kot sva načrtovali oz. izvajali.
Skratka - doma smo, za nami je že prvi pravi sprehod, zlatenice več ni, lepo se redimo in pridno treniramo usvajanje ritma družinskega življenja. Ko pa mali joka in brez otipljivega vzroka protestira, se tolažim, da bo drugič vse mnogo lažje. :) Kaj šele tretjič, četrtič in petič! :)) Ob meni je v sobi namreč ležala le malce starejša mamica od mene, ki je povila svojega 5. otroka. Z naravnost igrivo lahkoto. Hja, eni so pač rojeni za materinstvo. :))