Ob koncu...

Kot hrbet tujca,
ki skozi komaj priprta vrata odhaja,
poslavlja se leto,
ki s časom preteklost postaja...
Prgišče uresničenih želja,
drobec doseženih sanj,
vpogled v globine srca
in za popotnico spoznanj...
Zneraj močneje se nas dotika,
zmeraj bolj nas dolbe in kreše
ter zmeraj hitreje hiti...
A v trenutkih, ko za nas
hipoma obstane, se v nas
zapiše z neizbrisnimi sledmi....
Čas.

Naj bo 2009 zapisano s čim več uresničenimi sanjami ter 2010 polno neizbrisnih trenutkov! Vse lepo!