Nežnost

Zunaj počasi in tipaje poplesujejo snežinke. Kot bi imele mehke copatke, tiho drobencljajo izpod neba. Skupaj s snežinkami lega nad okolico mir, ki ga lahko pričara le zima. Spokojen, globok, čisti mir...Sinko mi drema v naročju, napol v spanju se smehlja in skoraj otipljiva nežnost se mi razliva skozi dušo in srce...
Morda je bližina praznikov, morda prihajajoči konec leta, morda nedolžna belina zimske pokrajine tista, ki v meni drami nežnost. Rada imam ta čas. Čas, ko se ljudje oziramo sami vase, ko se obdarujemo, ko se skrijemo v varno zavetje domov, si vzamemo trenutek ali dva za prijatelje, delamo obračun z letom, ki odhaja. Vedno daljši in temeljitejši so tile samogovori. Verjetno zato, ker z leti nabiramo vedno več izkušenj....
Letošnje leto je bilo leto nežnosti, podpisano z vsemi odtenki ljubezni. Poroka. Nosečnost. Rojstvo. Prvi skupni dnevi in tedni. Nežnost me obhaja, ko se spomnim začetka leta. Takrat sva se odločila za družino. Kmalu zatem sva na prvem UZ že slišala bitje srčka najinega otročka in le-ta je postal zares resničen. Nežnost se me dotakne, ko se spominjam najine aprilske sobote, tako prijazno-sončne, kot darilo z neba posebej za naju. Nežno se spominjam najinega poročnega potovanja, na katerega naju je tudi že spremljal sine. In v lužici nežnosti se raztopim, ko pomislim na prvi trenutek, ko so mi ga položili v naročje; tako nebogljenega, drobcenega, ranljivega, vonljivega...Tako - mojega.
Letošnje leto nežnosti me je učilo ljubezni v drugih jezikih. Jeziku zavezujoče predanosti ob poroki. Jeziku skrbi in nestrpnega pričakovanja ob porajnaju novega življenja v meni. In v jeziku materinstva, brezpogojne ljubezni ter novega, drugačnega, starševskega partnrstva. Zaradi vsega tega sem hvaležna za minulo leto. Ker nekje globoko pod kožo čutim, kako me je obogatilo in spremenilo....