Kako raste mama...

Razen tako, kot je v pesmi s tem naslovom zapisal T. Pavček, tudi bolj pragmatično. Recimo tako, da iz dneva v dan ugotavlja, da se je teže skloniti. Izstopiti iz avta. Pa obniti v postelji/na kavču. Dalj časa sedeti. Dalj časa stati. In nenazadnje - tako, da iz konfekcijske 38 "zraste" na 42, obseg trebuha pa se poveča za 33 cm. V praksi to izgleda, kot bi pojedla žogo. :) Res - včasih sem razmišljala, kako neki bi izgledala kot nosečnica: ali bi imela bolj "žogico" ali bi nosila "bolj v križu". Zdaj to ni več stvar ugibanj, ampak pogleda navzdol (mimogrede: zadnje čase razumem tiste šale o močno trebušastih moških, ki ne vedo prav dobro, kaj se jim skriva pod pasom :)). Mama raste tudi tako, da naenkrat zavija (skoraj) samo v trgovine z otroškim oddelkom in se niti ne trudi (več), da ne bi česa kupila za otročička. :)
Rast navznoter je druga pesem. Tako kot naenkrat tvoje telo ni samo tvoje, tudi tvoje misli naenkrat niso samo tvoje (k čemur vsekakor pripomore vedno bolj občutno premikanje deteca - včasih je že tako močno, da mi dobesedno premakne trebuh). Hote ali ne se zalotiš, da razmišljaš o bitjecu, ki raste v tebi. Se z njim pogovarjaš, si ga predstavljaš, se ga veseliš, si zamišljaš, kakšen bo... Preden sem bila dejansko noseča, sem imela kup predstav, kako naj bi se bodoča mama počutila. Predvsem v obremenjujočem smislu. Mislila sem si, da bom bolj zaskrbljena in obremenjena. No, k sreči nisem. Edino, kar me daje in česar res nisem pričakovala, je povečana senzibilnost. Jokica jaz. Za malenkosti; za lepe, običajne, asociativne, filmske in vse druge (nemogoče) sorte prebliskov "puščam".  :) Ne za dolgo in ne obilno, a dovolj, da me mož samo razumevajoče tolaži se smeji svoji "jokici".

Sicer sta prva dva dneva mojega predčasnega "dopusta" za menoj. Od tega sem enega porabila za obisk obeh zdravnikov in urejanje s tem povezane dokumentacije, drugega pa - za službo. Danes sem bila tam, čeprav me uradno seveda ni na delovnem mestu. Bilo je dovolj, da sem videla precej svojih učencev, ki so me zelo razveselili s tem, da so se oni razveselili mene; da so bili nekoliko razočarani, ker me ne bo. Res sem bila izjemno vesela, ko so me prišli pozdraviti celo "moji" fantje, sicer malo v zadregi, a vseeno jih je zanimalo, kako sem in vsak mi je hotel vsaj na hitro povedati, kako pa so oni. Po drugi strani pa sem že slišala, da so nekatere "cvetke" šolsko leto začele čisto v svoji uporniško-nesramni maniri in zaradi takih peripetij sem pod črto vendar vesela, da se bom izognila stresu in se v miru pripravila na novembrski pristanek štorklje. :)