Zmeraj nekje vmes...

Ena izmed življenjskih modrosti je menda v spoznanju, da smo vedno nekje vmes - ko se nam dozdeva, da hodimo po nebeških livadah ali ko nas grabijo pogoltne peklenske globine; zmeraj smo z eno nogo že usmerjeni stran....Tako sem danes, sredi prenavljanja stanovanja in sanjarjenja, kako lepo bo, ko bo vse nared, nehote (ampak v naključja ne verjamem...) pomislila, kako lepo je življenje. Da se je končno tudi zame umirilo. Da sem mirne duše lahko srečna. Da s tem ni nič narobe in se mi zato ni treba kar naprej opravičevati ali na preži čakati, da me kar/kdor koli prepriča v nasprotno. No, očitno je tako, da se res v vsakem trenutku v vsaki sreči najde kaplja pelina. Zvečer me namreč kliče mama. Iz bolnice. Da je sicer na preiskavah, a da ne kaže dobro.... In sem spet tam....Spet oživi čas pred tremi leti, ko se je tako začelo (in neverjetno hitro končalo) z očetom....Nisem še pripravljena (smo sploh kdaj???) na ponovitev česa takega...Res ne...Nisem pripravljena na soočanje z novo boleznijo, z novimi bolečinami, (bog ne daj) izgubo.....drži, da se v nekem trenutku vloge obrnejo - otroci postanejo(-mo) starši svojih staršev. Enako zaskbljeni in nemočni se počutimo....Skrbi me....Zelo. In prosim angele in Boga, da naj ne bo nič hudega....