Update
Skoraj je vmes pobegnil ves september, preden sem spet uspela najti čas za blog. Pa sem imela vmes večkrat trden namen, da se mu posvetim. Ni zneslo. Šola za bodoče starše, prenavljanje stanovanja in tekanje v bolnico k mami je popolnoma okupiralo minule dni. Mama je k sreči doma, a stanje še vedno zaskrbljujoče. Ne razumem, da ob vsej tehniki in znanju zdravniki še vedno ne najdejo vzrokov za določene bolezni. Sicer pa ne razumem marsičesa. Recimo tega, da se človek naroči na nujen UZ in mora nanj čakati 3,5 tedne, če se odloči za samoplačniško različico, pa pride na vrsto v nekaj dneh. Sem že rekla, da se ne bom razburjala na ta račun, a si ne morem pomagati. To me enostavno jezi.....
Sicer? Je ključna beseda minulih treh tednov "pogrešam". Pogrešam spanje/ležanje na trebuhu. Pogrešam neovirano pripogibanje. Pogrešam svoje boke. Pogrešam opravljanje vseh gospodinjskih/športnih opravil brez občutka, da mi bo ob tem srce izskočilo skozi nos. Pogrešam spanje brez brc v prepono, proti križu ali nekam v notranjost trebušne votline. Ampak...Čeprav je naporno, je zdaj eno najlepših obdobij nosečnosti. Ko ima najino dete že svoj ritem budnosti in počivanja. Ko se že navzven vidijo njegovi gibi. Ko se navzven zeeeelo dobro vidi tudi njegov domicil. :)) V več pogledih sem zeeeelo srečna - v nosečnosti sem "pokasirala" le pozitivne strani tega stanja. Z izjemo slabosti v prvih mesecih nimam nikakšrnih težav niti neprijetnih sprememb na telesu. Le prijetne. :)) (beri: 2-krat večji nedrček :))). Uživam v tem obdobju, čeprav priznam, da imam občasne obiske strahu, dvomov in negotovosti. Prvič v življenju na svoji koži doživljam, kako se z mano dogaja nekaj večjega od mene same. Nekaj lepega, čudežnega, a obenem strašljivega, ker na dogajanje v svojem telesu in na stanje najinega otročka ne morem zares vplivati. Če bi bilo recimo kaj narobe, ne bi mogla napraviti prav nič....Tudi zato po eni strani že komaj čakam november in porod. Slednjega se sicer veselim malo manj, a glede na predpriprave verjamem, da bo tudi to vsaj znosno, če ne že prijetno doživetje. ...
3 komentarji:
Draga Alenka,
veckrat sem pomislila te dneve nate, tudi moja necakinja caka porod, cez 14 dni, tam okrog in danes, ko sem zagledala tvoj post, sem ga z veseljem prebrala in se razveselila novic...
same lepe novice, kako bliza se ze cas! Verjemi, vsa sreca od prej bo kot nicna, ko bos objela detece.
To je dan, ki se ne pozabi, ki se ne iznici, ki ne zbledi.
Bodi fajn in cimboljse se pocutite vsi trije.
Objem, D
Draga Dragica,
čestitam nečakinji in ji želim čim lepši porod. :)
Čas do poroda se res hitro bliža in me navdaja z zelo mešanimi občutki, a med vsemi vendar prevladuje veselo pričakovanje. Verjamem pa, da bo nepozabno - tako, kot je ves ta vmesni čas do takrat.
Lep sončno-jesenski pozdrav in objem, :)
Alenka
preberite celoten blog, kar dober
Objavite komentar