Že? Komaj?
Da čas (pre)hitro mineva, ko se nam dogaja veliko stvari, je staro dejstvo. Da je ta, naš, čas, v perspektivi neskončnega kroženja večnosti, drobcen in nepomemben, je drugo takšno dejstvo. Vendar je zaradi vsebine, ki mu jo vdahnemo, lahko izjemno lep. Tako kot je bilo zadnjih 18 mesecev. Natančno toliko časa je minilo, odkar sva se spoznala s P., mojim možem. Ko danes gledam nazaj, se mi včasih vse skupaj še vedno zdi tako neresnično. Vse od tiste sobote do današnjega deževnega popoldneva, ko sedim pred računalnikom v dnevni sobi in moje misli prekinjajo gibi najinega nerojenega otroka....V vsem tem času se je - očitno - marsikaj spremenilo. Slednje lahko mirne duše uvrstim pod "že". Recimo sprememba bivališča. Statusa. Skorajšnjega starševstva. Kroga znancev in prijateljev, ki so v tem času tako ali drugače obogatili najino življenje. Po drugi strani je proti najinima prejšnjima vezama čas najine dvojine sramežljivo kratek, star "komaj" leto in pol. Ki je bilo tudi v znamenju celjenja ran zaradi teh minulih vez in ustvarjanja drugih, nadomestnih spominov. Vztrajno in počasi se širijo ter polnijo izpraznjene srčne niše. Vztrajno in počasi se vanje seli občutek, da sva (smo) doma...Najsi bo izpeto, obrabljeno, izrabljeno ali otročje; vseeno: hvala. Da sva. Da najin "komaj" raste proti znaku za neskončno. :)
Za konec najina poročna pesem....
http://www.youtube.com/watch?v=EOl3lx9iidU
3 komentarji:
Draga Alenka,
med prebiranjem sem poslusala vajino pesem:)))
prikupna in topla.
Si pa talent za prikazovanje svojih custev v prozi, krasno te je bilo prebrati.
Drzim pesti za vse vas.
O, D
Hvala in hvala - za obisk in komentar. In držanje pesti. Počasi se približuje dan, ko jih bomo tudi mi močno stiskali. Pa zobe tudi. :))
Po dveh jesensko-prepišnih in deževnih, nič kaj prijaznih dneh, je danes spet indijansko poletje. Malce hladno, a sonce zelo prijazno pošilja svoje pozdrave s sinjega neba - naj kak zaide tudi tja do vas na sever. :)
Lp, Alenka
kar sem iskal, hvala
Objavite komentar