Še malo...

V profilu opazujem svoj obris. Najino dete se premika tako intenzivno, da je trebuh nekaj časa bolj izbočen na eni, potem na drugi strani. Ko se skušam skloniti, da bi si nataknila nogavice, me ta isti trebuh hitro ustavi. Po projektu "oblačenje" (ki mimogrede povzroči zadnje čase hitro navzočo zasoplost, posledico "običajnega" srčnega utripa 100 na minuto)  se uspem strpati za volan (in si spet čestitam, da je moj avto višji, kar mi občutno lajša vstop in izstop) in odpraviti vsakodnevnim opravkom naproti. Niso več čisto vsakodnevni. Vsaj ne v smislu enostavnosti. Dete me brca v vse smeri (in je zato še pohvaljeno :)), pritiska nekam navzdol, čutim vezi, kosti in organe, za katere prej nisem tako izrazito vedela, da jih imam. Najbolj zabavno je, da se zdaj zares počutim kot velik nasedli kit. Kot rečeno, se hitro zasopiham, počutim se okorno in nerodno, obenem pa prisluškujem, ča so premiki v meni še tisti b.p. ali oni drugi, ki pomenijo, da gre zares. In po včerajšnji seansi akupunkture, ko mi je tudi izjemno prijazna in topla zdravnica "namignila", da bi bilo dobro počasi pripraviti torbo, mi je jasno, da je počasi res čas. Za nekaj, kar me osrečuje in bega hkrati. Kako bo vse potekalo; kakšen bo najin otrok; kako se bom obnesla kot mama; kako se bova midva oba odrezala kot starša........? Priznam, da sem zaradi tega rahlo zbegana. Manj sicer, kot sem pred leti pričakovala, da bom, a saj je še čas...:)) Malo ga je, vendar verjamem, da bo najin otroček prišel ob pravem času in da bo takšno sonce, kot zdaj čutim, da je.