Pred enim letom....

....je bila sončna sobota. Ne sicer tako topla kot današnja, vendar enako razsipna s pomladnim razkošjem barv, zvokov in obetajočih toplih sapic. In sredi tistega donečega zelenja sva se prvič srečala. B.m. (bodoči mož) in jaz. Neverjetno, da je od takrat minilo že vso leto, zdi pa se, da je bilo nekje predvčerajšnjim. Ko gledam nazaj, se mi zdi vse nekako filmsko, neresnično, po drugi pa povsem naravno, kot je dihanje. Od tega, da sva od takrat praktično nerazdružljiva, do občutka, ki me je takrat popolnoma in v celoti prevzel - da sem srečala sorodno dušo. Zato se je zdelo povsem samoumevno, naravno in običajno, da sem 2 dni po tem, ko sva se spoznala, že dobila ključ od stanovanja in praktično sva živela skupaj od samega začetka. Včasih bi ob takih scenarijih samo zmajevala z glavo v prepričanju, da take zadeve nikamor ne vodijo in da so lahko sicer lepe in romantične in ah, kako movie-like, vznemirljive, intenzivne in strastne, a - minljive. No; niso (vse). :) V roku meseca dni sva spoznala starše in b.m. je prestal tudi pasji preizkus. Podobno kot v reklami za Whiskas - ko sem povedala, da pride pome, se je mama šalila, da bo že Kala (ovčarka) "povedala", ali je pravi ali ne; če ne bo lajala, je vse OK, če bo, pa dečko nima čistih računov. Kala ni lajala. :)) Med minulimi pripravami na zakon - do katerih sem bila mimogrede skeptična in najraje sploh ne bi šla, a se je izkazalo, da je bilo druženje bogato z globokimi razmisleki in tudi praktičnimi nasveti, brez moralistično-verskega žuganja - nas je vodja skupine nagovoril tudi z vprašanjem, kdaj smo začutili, da to, kar nas povezuje, ni zgolj zaljubljenost, ampak ljubezen. Morali smo se zazreti drug v drugega in si povedati. Sama sem to začutila večkrat, morda najbolj izraztio in res prvič, ko sva se pogovarjala - o bivših in svojih prikritih bolečinah. Ko sem mu lahko zaupala brez strahu in me je v odgovor samo objel in pustil mojim solzam, da so se pomešale z njegovimi...Pomagal mi je ovrednotiti in zaključiti minulo ljubezen in ob njem sem res spoznala, da smisel preteklosti ni v tem, da se briše, ampak nadgrajuje in bogati. In priznam - brez b.m. še dolgo ne bi prebolela. Vprašanje, kdaj bi (če sploh). Tako pa sem lahko stvari postavila na svoje mesto in se res pomirila s preteklostjo.....
Ostalo se je odvijalo enako samoumevno, kot se je začelo. Zato me zaroka niti ni presenetila. :) Tako je danes predzadnji samski vikend. Občutja? Samo rahlo, komaj opazno živčna. Da bo vse prav in lepo, da se bova uspela takrat res posvetiti drug drugemu, da bo to res najin dan....Vmes sem uspešno diplomirala iz pripravništva za zakonaski stan (beri: preživela dekliščino, ki je bila zahvaljujoč mojim prijateljicam tako lepa kot zabavna), :) odplesala plesni tečaj ter uspela pripraviti 95% zadev za poroko.
In epilog? Pred pribiližno 3 tedni je vame posijalo sonce. Kot bi se nekaj v meni razmahnilo in me navdalo z nepopisnimi občutki sreče, veselja, vznemirjenja, strahuspoštovanja. Mali modri plusek naju je v razkrivanju prastare, najlepše skrivnosti Življenja spremenil v najsrečnejša človeka pod soncem. Neizmerno sem hvaležna, da si je najin mali Grahek izbral naju za bodoča starša in komaj čakam, da iz svojih 20 mm zraste v malo dišečo štručko, s katero se bomo podali največji dogodivščini življenja naproti. :)
Hvala, Vesolje, Bog in Angeli za Ljubezen in njeno materializacijo. In prosim, da bo vse dobro in prav. Hvala.
In ker je praznični večer: iz srca lep preostanek prazničnih dni. Naj bodo mirni in sončni navznoter in navzven. :)