Kar me jezi zadnje dni

Je sprenevedanje. Že načelno tega ne maram, ko pa se to očitno ponavlja, postanem čisto penasta. Začelo se je pred dobrim mesecem, ko sem se hotela čisto enostavno naročiti na pregled pri svoji ginekologinji v ZD. Kar naj bi bilo načeloma čisto preprosto: vzameš telefon, pokličeš, vprašaš, kar te zanima in se naročiš. Tako naj bi bilo. Kako pa je dejansko (bilo)? Tako da sem klicala v dopoldanskem in popoldanskem ordinacijskem času, a se mi je vztrajno oglašal telefonski predal. Še enkrat sem - enih petič - preverila na spletu, kdaj zdravnica dela in kdaj se je mogoče naročiti. Klicala sem pravilno, a brezuspešno. In ko se je to ponavljalo že četrti dan, mi je prekipelo in sem napisala pritožbeno pismo, na katerega nisem niti pričakovala odgovora. Potem sem končno doklicala ordinacijo in se naročila. Kako zelo prijazne so sestre v ZD, ne bi raje izgubljala besed. Kakor koli - ko sem bila končno naročena in pregledana, mi je ginekologinja na moje začudenje predlagala, naj si poiščem drugega ginekologa, če sem tako nezadovoljna z njo (kar mimogrede sploh ni bil predmet pritožbe, ker nad njeno strokovnostjo nisem imela in nimam pripomb), da pišem nezadovoljne notice. Ostala sem brez besed in pač z vednostjo, da tam nisem dobrodošla, odšla. Nakar sem celo dobila pisni odgovor na svojo pritožbo. Pisalo je, da je moj obisk pri ginekologinji očitni dokaz, da se jih vendarle da doklicati, da sem se gotovo motila in klicala v času, ko ambulanta ne dela (čeprav sem ekspilicitno navedla, kdaj sem klicala in je to vsekakor bilo v ordinacijsekm času) in da smo paciente sploh nemogoče, ker da ne upoštevamo pravil poslovanja niti bontona in da je to rezultat javnega linča slovenskega zdravstva. Halo?! Bila sem še bolj penasta, čeprav mi je bilo obenem naravnost komično. Zadeve sem nekaj časa pustila vnemar, nato sem poiskala drugega ginekologa. Ko sem hotela poklicati v ZD in povprašati, kdaj lahko pridem po kartoteko, - spet ni bilo nikogar!!! Čeprav je bil ordinacijski čas. Tako sem spet klicala dva dni zapored, in to v točno določenem časovnem okviru ene ure, ko lahko celo kaj povprašaš. Če imaš seveda srečo, da dobiš prosto linijo in prizanesljivo sestro. V tretje je šlo rado in sprejemna sestra na drugi strani je bila celo prijazna. Kar pa nikakor ne morem reči za sestro, ki me je sprejela, ko sem prišla podpisat izjavo za spremembo zdravnika. Vsakič ko pridem k zdravniku (veeeeeliki večini), me najprej spravi v nek ciničen smeh napis na vratih sprejemne pisarne, kjer z velikimi tiskanimi črkami rdeče barve piše NE TRKAJTE!! Po možnosti s klicajem na koncu in po malo manjši možnosti s "PROSIM" na začetku. Sprejermna sestra me je najprej dobesedno vrgla iz ambulante, da sem obrazec (5 praznih vrstic, potrebnih izpolnjevanja) izpolnila na hodniku, nato me je odslovila brez besede. Mogoče sem preobčutljiva. Mogoče so moja pričakovanja o preprostem, zgolj vlljudnostnem "dober dan" in "nasvidenje", previsoka. Mogoče so moje predstave o konsistentnosti podatkov na spletu z dejansko dostopnostjo informacij in storitev, zgrešene. Mogoče je res nerealno pričakovati, da lahko sestra v delovnem času dviguje znoneče telefone in se ukvarja tudi s kličočimi pacientkami. Četudi je to pri zdravnici, ki še nima izpolnjene kvote pacientk. A vem, da je tako že šlo. In da gre. Ko sem klicala na drugo lokacijo - spet v ordinacijskem času - se je sestra javila. Bila je prijazna in mi je brez težav posredovala informacije ter me usmerila naprej. In to me jezi. Sprenevedanje. Neprijaznost. Aroganca. Nedosleden in nefleksibilen način ravnanja s pacientkami. In še enkrat sprenevedanje. Da me nekdo hoče prepričati, kako sem jaz bila tista, ki sem klicala izven temu namenjenega časa ter mi implicitno sporoča, da sem sama tista, ki ne upošteva pravil in dogovorov. Zadeve v ZD so me tako razjezile, da sem resno razmišljala o objavi v časopisu. Za "vic" sem potem ko sem že uredila vso dokumentacijo, skušala še enkrat poklicati v ordinacijo. Rezultat? Telefon je zvonil v prazno...Res ne gre za preživetje in reševanje svetovne krize. Res ni šlo za urgentni poseg (k sreči). A gre za odnos. Za preprosto in le navidezno očitno dejstvo, da so ljudje, ki delajo z drugimi ljudmi - najsi bodo zdravniki, trgovci, gostinci ali mi, učitelji - tam prav zaradi njih: ljudi. In da je odnos do teh ljudi temelj vsakršnega sodelovanja, izmenjave storitev in vsakršne interakcije. Zato ne razumem obnašanja nekaterih sester (pa tudi načina ordniniranja sploh), ki se vedejo, kot da so jim pacienti odveč. Kot da so nujno zlo, s katerim morajo shajati v svojih službah. Če bi bil naš zdravstveni - in še kateri - sistem drugače urejen, ne bi pomišljala glede potenciranja in razčiščevanja pritožbe. Tako pa imam pomisleke, čeprav vem, da imam prav. Pomisleke, ker je glavni odziv na vsakršno pripombo in pritožbo, agresivna obramba. Brez kakršnega koli opravičila ali dopuščanja možnsti, da ima slučajno pacientka prav. In kar me skrbi, je vzorec, ki se ponavlja. Da je dobrih izkušenj v zdravstvu in z zdravstvom občutno manj kot negativnih. In ker vem, da bom njihove storitve še potrebovala, dajem duška svoji jezi vsaj na blogu, če že za druge alternative nimam volje....