Še ena o poroki (kdo bi si mislil? :))

Oni dan sem med vpisovanjem v (šolski) dnevnik mimogrede opazila, da je do dneva D (oz. P, če smo natančni) še 4 tedne. Prosim?! Kam je izginil čas??! Kje je nastal vakuum, ki je posrkal minulega pol leta, ko se je vse okoli poroke zdelo nekako neresnično, kot nekaj, kar bo - nekoč, nekje, nekako. Od takrat je vse prešlo od deklarativne in abstraktne zamisli do čisto konkretnih in zmeraj bolj živih načrtov oz. že kmalu izvedbe.

Pred časom, veliko časa pravzaprav, sem mislila, da se ne bom nikoli poročila. Najprej zato, ker se mi je zdel zakon najboljši način, da uničiš ljubezen. Potem zato, ker moj nekdanji fant ni bil najbolj navdušen, potem so bile vmes druge prioritete. Potem sem po sistemu lisice in kislega grozdja pač sklenila, da poroka in zakon nista zame. A sem si oboje želela. Vedno bolj. In prva zaroka (ja, tudi to je bilo vmes) je bil do takrat najsrečnejši trenutek v mojem življenju. A ker je potem vse potihnilo in se je poroka odmaknila nekam v nedoločno prihodnost, sem počasi in potiho ponovno pristala pri lisici in kislem grozdju. Potem sem - spet - pokopala idejo o poroki in ljubezni sploh. Čeprav je bil pokop načelne narave in je v meni ostala želja po obojem. Ki se je k sreči v kratkem materializirala v podobi mojega bodočega moža. Nekje vmes med tistim, kar je bilo, in tistim, kar bo, sem se zamislila nad bodico, da se vse ljubezni končajo žalostno in večina zakonov z ločitvenimi papirji. Zakaj se potem sploh poročiti? Ja; zakaj? Zakaj mi to toliko pomeni? Kaj mi sploh pomeni? Predanost. Zaobljubo. Simbolno združitev v eno. Res je, da je vse to enako legitimno brez formalnosti. Nič manj in nič bolj ne ljubimo, če smo poročeni ali ne. A občutek pripadnosti mi je zelo dragocen. Čeprav je to skregano s pragmatičnostjo. Čeprav je veliko bolj enostavno in rentabilno ostati vsaj pro forma samski (olajšave pri plačilu vrtca npr..) Vendar vsemu navkljub verjamem, da je zakon nekaj lepega. Trdnega. Temelj za družino. Prostor za rast v dvoje in predvsem za veliko osebne rasti. Priznam, sem idealist. In kar je huje - romantik. A tako je in za tem stojim. :))

Sicer?
Sicer še nihče ni odpovedal udeležbe, potrdili pa so jo že mnogi, kar razumem kot dobro znamenje. :)) Obleka? Oba oblečena. Čevlji? Sem še bosa. Šopek? Naročen konec tedna. Prstani? Že doma. Vse tri lokacije "oblečene" (še ne praktično, ampak načrti, ideje in material za dekoracijo so pripravljeni. In ne morem si pomagati, da se ne pohvalim, da sem lastnoročno poskrbela za večino dekoracij). Pogostitev? Poročni meniji naročeni . Vsi dodatki pripravljeni. Manjka še torta, nekaj mojih dodatkov in - poročne priprave. :) Čisto prave priprave. Pa slovo od samskega stanu. In opravljen plesni tečaj. In naročilo lepega vremena. Sem kaj pozabila? Ne, mislim, da je to vse. Bi se mi pa prilegel dopust.....Ne od preutrujenosti od priprav na poroko, ampak od drugih, manj razveseljujočih aktivnosti.

Ampak to je že tema za drug blog. :)