3-krat poročena in - zaljubljena :)

Nisem sicer (preveč) vraževeren človek, vendar se mi včasih vseeno zgodi kaj takega, da si rečem "pismo! če to ni secret message" Tako je s to mojo "trojno" poroko: "poročili" so me z očetom in obema bratoma. :) Namreč kamerman je na začetek DVD-ja napisal moje in tastovo ime, župnik je v župnijski list pomotoma napisal svakovo in moje ime in seveda na vse prave papirje so napisali pravi imeni. Tako se zdaj šalimo, da sem res poročena - če so me pa poročili kar z vsemi tremi moškimi družine. Pri čemer vsi trije nimajo enakega imena. :)

Zaljubljena? Razen v moža v - najinega 7,3 cm velikega otročička. :)
Včeraj sva imela merjenje nuhalne svetline. Do česar je prišlo še po enem scenariju "secret message", saj sem med poročnimi in poporočnimi peripetijami pozabila poklicati in se dogovoriti za termin, potem pa sredi Bohinja, v šoli v naravi, ugotovila, da bom naslednji teden najverjetneje prepozna za to preiskavo. Čeprav ni nujna in je še nekaj let nazaj bila bolj eksotika kot pravilo, mi je bilo neprijetno ob misli, da je ne bi imela. Zato sem začela klicati naokoli, kjer so mi ponujali vse (ne)mogoče termine - seveda vse v tem tednu, in to dopoldan. Potem sem klicala še eno številko, kjer pa se nihče ni javil. In zvečer doživela takšno presenečenje, da sem se skoraj razjokala od ganjenosti. Gospa, ki je nisem doklicala, me je namreč poklicala nazaj. Nepredstavljivo glede na moje prejšnje izkušnje, ampak nadvse lepo. Ob čemer sem pomislila dvoje - kako smo se ljudje odvadili prijaznosti ter kako žalostno je pravzaprav, da nas človečnost in preprosta prijaznost presenečata. Kakor koli - dobila sem (glede na razmere) več kot idealen termin, tako da je moj mož včeraj ob 12. prišel pome in sva del popoldneva izkoristila še za obisk Bleda. Zvečer sva prvič videla najinega sončka v akciji. Ko sem ga/jo videla na zaslonu, kako veselo plava v meni in steguje zdaj roko, zdaj nogo, sem se dobesedno stopila v kupček sreče. Seveda sem jokala. :) In mali/mala je pokazal(-a) high 5. :) Vseh pet prstkov ene roke. Kako nenavadno in čudežno dorbceni in ranljivi smo vsi - majhne krhke ribice, ki smo sprva veliki za 2 prsta, a že tako čudežno popolni.... Ima majhen srček, ki neumnorno hitro in glasno bije (sva ga slišala), ima možgane, trebuh, mehur, nogice, ročice, nos...Mali človeček, tako ranljiv v meni. Postalo mi je jasno, zakaj so mlade mamice tako zaljubljene v svoje otroke. Enostavno si ne moreš pomagati. :)) Ne znam pa si predstavljati, da kdo pričakuje otroka (nasilne ali zdravstvene ali druge izjemne okoliščine izvzete) in se tega ne veseli....
Kakor koli - do zdaj je moja nosečnost učbeniški primer zgledne nosečnosti. In čeprav sem to napisala že enih žnj-krat, bom še enkrat: neizmerno sem hvaležna, da vse poteka tako in nič drugače; da je vse v najlepšem redu z najinim sončkom. Ki je mimogrede zelo velik za svojo starost. :) In ki že zdaj uboga mamo, ker se je včeraj potem, ko sem ga božala in malo podrezala po trebuhu, lepo premaknil in poziral še z druge strani. Komaj čakam, da se bo premikal tako, da ga bom čutila. :)