Pogum za spremembe

Sem za spremembe. Verjamem, da so zdrave, nujne in neizbežne. Večinoma se jih veselim. In večinoma se jih tudi bojim. Priznam. Ker prinašajo negotovost in neznano. In včasih težo dvoma o pravilnosti odločitve za spremembo.
Preden se je v mojem življenju kaj spremenilo, me je bilo tega na smrt strah. Da bom naredila napako. Da se mi bo Vesolje ali Bog ali kdo že maščeval za predrznost in bom obžalovala vse, kar sem hotela spremeniti. Čeprav sem bila nesrečna, me je bilo enostavno strah kar koli spremeniti. Bilo me je strah, kako se bom soočila z biti sama. Kako se bom soočala z ljudmi, ki so bili vajeni, da delujem v paru. Kako bom zmogla čisto vsakdanje, navidezno banalne stvari. Kdo mi bo pomagal, če mi bo crknil avto. Kdo mi bo pomagal, če bo zaribal računalnik. Kdo bo, kako bo.... Kup vprašanj, dvomov, strahov, ob tem pa še tisti glodajoči, če sploh delam prav. Dolgo časa sem o tem dvomila. Potem sem bila celo prepričana, da ne delam prav. Potem sem bila prepričana, da bom za to vse življenje plačevala obresti. Potem pa......So se stvari začele spreminjati. Strahovi, dvomi, bojazni, občutki lastne nesposobnosti so počasi, res počasi bledeli. Počasi sem začela verjeti in občutiti, da so spremembe res neizbežbe in navkljub prvotnemu črnogednemu stanju - dobre.
Ampak predvsem je težko narediti korak, ki pripelje do spremembe. Zlasti v partnerstvu. Dolgoletnem. Ko smo ujeti v nesrečni partnerski odnos, se nam pogosto zdi, da ni izhoda. Vse je črno, nesmiselno, prazno. In človek je poln dvomov, kako naprej. Če bo zmogel sam. Kako se raziti, kako razdeliti, kar je skupnega. Kako razložiti otrokom. Kako urediti življenje, da ne gre ves skupni čas in skupno ustvarjanje v nič....
Ko vidim, kako se ljudje vrtijo v takem peklenskem krogu, si želim, da bi bila dobra vila za kak dan. Da bi jim povedala, nekam tja v uho srca, da to mine. Bolečina, jeza, občutek nemoči in poraza. Da je lahko konec priložnost za nov začetek. In da so rešitve navideznih problemov lahko tako zelo enostavne. Če le lahko stopimo korak nazaj in pogledamo na sitiuacijo iz drugega zornega kota. Ni enostaven, tako vpogled, a je neprecenljiv. Ampak žal nisem dobra vila. In četudi vidim in vem, kako bi lahko nekomu pomagala - vsaj z nasvetom - , mu ne morem, dokler sam tega ne vidi. Tako zdaj ponovno spremljam trganje nekih partnerskih spon. In si nadvse, srčno želim, da bi lahko pomagala. Pa seveda vem, da ne morem. Lahko samo stojim ob strani. In iščem načine, da obema vpletenima povem, kako bi bilo zelo enostavno rešiti nastalo zmešnjavo. Je pa vsa ta godlja dobra (če lahko to vzameme kot nekaj dobrega) vsaj za nekaj - da naju je zbližala s sestro. Ona je namreč tista, ki trenutno potrebuje pogum. Veliko poguma za veliko spremembo.