Namesto voščila

Ljubezen v barvi cinobra in z baržunastimi dotiki.
Smeh z okusom vanilije in karamel.
Strast brezdanjih veletokov čutnosti.
Srečo pijanih čebel v regratovih cvetovih.
Radovednost mladih muck in razigranih otrok.
Presenetljive in iskrene prijatelje.
Dneve, izvezene v brokatu neminljivosti.

...pa odštekana darila, nepričakovane klice, nepozabna potovanja, spontana srečanja, neverjetna presenečenja, o(u)svojene cilje, izpolnjene želje, nove izkušnje, čuječe srce, budna ušesa in jasen pogled....



Želim tistim, ki berejo(-te) te vrstice...naj se zgodijo same lepe stvari.....:))))

Čas je za nove ...

Pozabi na stare...čas je za nove grehe...365 in kakšnega čez...je prispelo danes na mail...hvala za prijatelje...tiste, ta prave...ki ostanejo v retorti doživetij, potem ko ostale sperejo čas in izkušnje...:)

Pa je šel del mehkobno nežnega občutka, ki se v meni prebuja ob pogledu na sneg, po gobe. Spodrinil ga je nek drug občutek. Podoben bežnemu ščipanju melanholije in zabrisanih spominov tam v okolici tiste mišice, ki ji pesniki in sploh romantične duše pripisujejo(-mo) skoraj misitčen pomen. Okoli srčka, ja. Prebudile pa so ga solze, ki jih je v moje oči priklicala - knjiga. Kdo pa še joče ob žalostnih koncih knjig?! Očitno jaz. Ki potem določene vsebine mojstrsko povežem z dogajanjem v RL in katarza, podkrepljena z izdatnim delovanjem solznih kanalov, je tu. Že po nekaj uvodnih straneh preberem, da ON, moški protagonist, umre. Če me kaj razjezi, so to ljubezenske zgodbe z nesrečnim koncem. Hudiča, že v življenju jih je dovolj; ne morejo pisatelji napisati takšnih, ki bi bile življenju v porog?!?! Jasno, da ne - potem bi bile kič. Ta zgodba ni kičasta. Je pa žalostna. Temelječa na "resničnih dogodkih". To oznako sicer jemljem z veliko rezervo, a vsaj osebe so (bile) resnične: nečak V.Woolf in kitajska pisateljica Lin. K: umetnost ljubezeni. Po moje bi lahko bil naslov tudi Abeceda ljubezeni. K pomeni vrstno število. Mesto, ki ga je v kronologiji bolj ali manj izvirnih in pomnjenih ljubic zavzemala ONA, ženska "junakinja". Ki je postala usodna. Tako zanj kot zase. Čeprav je koncept "usodnosti" zdrajsana zahodnjaška fraza, kateri v posmeh se ljubezen v romanu (med angleškim bohemskim dandyjem in prelepo kitajsko poročeno gospo) začne in razvija po - nam bolj ali manj tuijih - taoističnih načelih. Da ne padam v kakšne literarne komentarje ali psevdoanalize - ves čas me je imela sveta jeza na tega "tupega" Juliana: žensko je noro ljubil; ko je ni bilo, ga je bolelo telo od poželenja in ljubezni; v ključnem trenutku pa je izbral samoljubje in "svobodo" in je svojo K lepo pustil v ku....cu ter posledično oba pahnil v smrt. Moški in njihov ego! Prav jezna sem bila na tak konec! Ki pa je še en dokaz več, da so ženske pripravljene za ljubezen več žrtvovati. In da moški včasih teh žrtev ne znajo, ne morejo ali preprosto nočejo sprejeti. Kar razumem, če sami ne gojijo določenih čustev. Ampak da jih, pa potem žensko vseeno zavr(ž/n)ejo?? I just don't get it. Res ne.

Sneg. Prispodoba nežnosti. Tišine. Nedolžnosti. Zastrtih oblik in skritih potk. Zamedenih sledi. Človek lahko naredi 1000 snežnih angelov, a jih bo naslednji snežni vihar brez sledu zabrisal. Prispodoba?
Ko sem danes med vožnjo (skoraj driftanjem, he) po (kdo bi si mislil?!?) neočiščenih cestah kolebala med jezo na sneg in veseljem, da je, sem se odločila za slednje: veselje. Sneg ni kriv, da ga pristojni niso sposobni sčistiti, ker jih vedno znova "preseneti". Kar je po moje svetovni fenomen: da nekoga sredi zime sneg PRESENETI. Halo?! Saj ne pade junija, za božjo voljo! Kar lasje se mi dvigujejo, ko slišim take. Pa dobro - sneg je skratka lep in pika. Vedno me nekako "zmehča" in zasanja. Prime me, da bi z nosom, prilepljenim ob okno, opazovala ples snežink v nedogled. Da bi ves dan gazila nekje zunaj in preprosto uživala v tišini in popolni belini pokrajine.
Jutri je še en dan v vlogi "playing mum". Spet prideta mala razgrajača. Prvič na prenočevanje. Že ves teden je pri njima doma panika, ker gresta k teeeeeeeeeeeti Aleeeeeenki! Jupi! Teta pa pod posteljo! :) Saj ne; komaj čakam, da prideta - ker je sneg, nas imam na sumu, da bomo krepko uživali. Sicer mi še ni povsem jasno, kako bom odžonglirala sobotno varuška-gostiteljica vlogo, ampak glede na to, da je Bojč doma, bo nekako šlo. Če drugega ne, jih do večera zaklenem v otroško sobo, pa mirna Bosna! :))))

Božični utrinki

Prvi(č)

Letos je (bil) prvi božič, ki sem ga dočakala na novem naslovu in v novem življenju. Nov naslov pride, ko se človek pač preseli. Novo življenje pa nastopi, ko zbere dovolj poguma za to in si dovoli biti to, kar pač je. Čeprav si kdo ob tem lomi zobe.
Torej prvi božič na svojem. Prva božična večerja pod mojo taktirko. Prva prava smrečica (tista od lani je bila bolj poskusna, ker je nastala ravno v času preseljevanja). Prvo "obredno" zavijanje daril. Takšno s primerno glasbo v ozadju in z obilico umetniškega izživljanja. In prve voščilnice, prispele na novi naslov! Pa prvi "prenočitveni" gosti. Sploh je letošnji zaključek leta sumljivo zaznamovan s samimi prvimi zadevami. Recimo še s prvo novoletno zabavo, ki jo bova priredila in gostila. Kar pomeni, da bom spet polno zaposlena s pripravo hrane in drugih animacijskih elementov. In čudno pri vsem skupaj je, da se tega veselim. Da bom spet nekoga razveselila, presenetila in osrečila. Lepo je, ko so prazniki!

No, in še prvi božični jedilnik (da drugo leto ne ponavljam istih stvari in - seveda - da se malo pohvalim):
- predjed: kanapeji z domačim tuninim namazom in pršutom (ne na istem kruhku, da ne bo pomote);
- prva glavna jed: polnjeni kaneloni;
- druga glavna jed: polnjenje piščančje prsi;
- solate: zelena s koruzo in klasično polivko; sestavljena;
- poobedek: čokoladni krokant, huzarski krapki, domač rafaelo;
- pijača: koktajl Pol remy (prinešen iz Francije in hranejn za posebno priložnost), sicer pa nič drugega alkoholnega.

And that's it!

Radodajka

...sem - če parafraziram Vesno Godino - definitvo (tudi) jaz. Namreč z omenjeno gospo imava nekaj skupnega: obe radi dajeva. Verjetno v več pomenih te besede. Ne nujno tudi v pohujšljivem, čeprav vsaj za eno od naju preverjeno velja to pravilo tudi na tem področju. :))
Ampak ker so pred vrati prazniki, gre v zgornjem naslovu predvsem za to pojmovanje: za veselje in radost ob odbarovanju. Vedno sem raje dajala darila, kot jih sprejemala. Že kot majhna sem se za to blazno potrudila. Ob vseh praznikih in priložnostih. In vedno mi je najlepše videti veselje koga, čigar s čim razveselim. Zato sem rada (in še vedno) skrivala drobcena darila, jih podstavljala tako, da so jih ljudje nepričakovano našli. Uživam v izbiri daril, njihovem zavijanju in izročanju. In komaj čakam, da bodo konec tedna spet vsa pod smrečico (zgornja je sicer lanska, a ima častno mesto v seriji vseh prihodnjih, ker je bila najina prva, in to potem, ko so bila darila izpod nje že "izorpana"). Posebej se veselim obiska in reakcij nečakov, ki sta vsa goreča pisala pismo Božičku in sploh mlajši je že isti večer, ko ga je napisal, neštetokrat pogledal na okno, če ga je Božiček že odnesel.:))....
Obdarovanje torej. Ne vem, če je to blagoslov ali prekletstvo, če človek čuti, da želi nekaj dati. Da je tega, kar želi dati, veliko. In da se kar znova od bog ve kod poraja. In želi koga razveseliti, predramiti, začarati, se ga dotakniti.

Še vedno berem Ljubezensko življenje in hočem nočem se v nekaterih besedah najdem. Zato spet začutim potrebo, da jih nekomu dam. Te besede. Za katere se zdi, da živijo neko svoje življenje, ki v srčiki skrivajo tudi neko moje življenje. A dovolj o tem in raje še kakšno o božiču. Darila še niso vsa zbrana, čeprav vem, kaj bodo. Voščila so v glavnem že sestavljena (vsaj v glavi), recepti za peko tudi in načrti za ves naslednji teden (prost btw, ker so mini počitnice, jupi!!) so tudi že naštudirani. Novost tega leta pa je, da bom obdarovala sebe. Da bo krog sklenjen in ne bi kdo rekel, da je to silno (raz)dajanje samo kompenzacija za kak zahrbten deficit. :))

The day after..

Pravzaprav je vsak dan nek "day after". In ker sem se v petek psihični in fizično (recimo, ha ha) pripravljala na včerajšnjo "zabavo", jo moram nekako miselno zaključiti. Z eno besedo: beda. Vem, da so merila zabave različna, ampak zame tega pač ne predstavlja neokusno okrancljana dvorana, v kateri razglašen duo preglasno navija razne "Ta-ta-tangice; mi se mamo radi in brizgalna brizga" komade. Pri sosednjih mizah druge zaključene (bolj ali manj posrečene) družbe, po vsakem plesno-piočivalnem segmentu boljše volje. Prostor zakajen do konca in naprej, glasba preglasna za pogovor, hrana - no comment (a ko sem prišla domov, bi lahko mirne duše izropala hladilnik). Saj vem, da ni poanta tovrstih zabav v neki prefinjeni zabavi; bistveno je druženje, zabava itd. Ampak vrag je, če mene zakajenost, napol pijani osebki (pri sosednjih mizah; moji kolegi so bili dobre volje brez tega) in glasba v prej omenjenem stilu ravno ne zabava preveč (oz. me sploh ne).
Suma sumarum: po hitrem postopku sem se spokala domov in edina stvar, ki me ni razočarala, je bila vožnja domov. Ura ravno prav pozna, do so bile ceste po večini prazne. In ker so bila moja ušesa adaptirana na precej visoko jakost, sem si privoščila malo privatnega "nabijanja". Sicer so redki sprehajalci na praznih ulicah gotovo mislili, da se v avtu vozaka kak horonsko prestrašen dečko, ki nujno potrebuje zvočno kuliso svoje dinamične vožnje, ampak sem kljub temu tvegala. Malo Madonne (Because this is who I am/ you can like it or not/ you can love me or leave me, 'cause I'm never gonna stop - ženska je frajerka, pa naj reče kdo, kar hoče), malo Chrisa Isaaka in za zaključek dobri stari Hari Mata Hari (ki je domovinsko pravico v mojeih ušesih in na mp3-jih dobil pred kakimi štirimi meseci, od takrat pa večkat navdušeno in glasno sodelujeva med recimo čiščenjem stanovanja ali pričakovanjem obiskov). Vedno me preseneča, kako noč in odsotnost običajnega človeškega vrveža spreminja povsem običajne stvari. Tako bi naključni potnik skozi nočni Maribor dobil vtis vožnje skozi kakšno turobno industrijsko mesto, sicer praznično okrašeno in prijazno, a majhno in nerazvito. Verjetno to Maribor tudi je, le da med vsakdanjo zatoplenostjo v svoja življenja tega ne opazimo.
Med vožnjo od glavne ceste do doma se slika povsem spremeni - okoli mene sami travniki in gozdovi in nekje visoko luna, ki preskakuje nevidno kolebnico sredi neba in je enkrat na levi, drugič na desni strani ceste. Ponoči nerada vozim po tej cesti, in sicer iz zelo praktičnega razloga - divjad. Vedno v pričakovnaju opazujem levi in desni rob ceste, da se ne bo z njega kaj pognalo pred avto. Vse te živalce, ki jih z veseljem opazujem (srne, fazani, lisice, podlasice), so sicer zelo ljubke, a imajo neprijetno navado skakanja čez in na cesto. Zlasti srne so neverjetne - trenutno so takšne barve, da jih od ozadja, na katerem se pasejo, ločijo samo njihovi beli zadki. Ko sem odpirala vrata na ograji, sem opazila še nekaj, za kar si dolgo nisem vzela časa - kako brezmadežno tiha je lahko zimska noč. Prav nič se ni zganilo v navidezno zamrznjenem prizoru pod budnim luninim pogledom. Nobena sapica, noben pasji lajež, noben skovik; čista popolna tišina. Kot da je sleherno živo bitje na zimskem spanju.

Danes je še en day after. Moram ga omeniti, čeprav je bilo (in še bo) o tem napisanega že veliko preveč in so diskusije padle že krepko pod nivo. BAR, seveda. Zadevo sem gledala mogoče 10-krat. Sam koncept ni blazno inovativen, kandidati pač ljudje, vrženi v določeno vlogo, zanimivo pa je vse tisto, kar se plete zadaj in mimo teh oddaj. Koliko teorij zarote, ocenjevanj, predalčkanj, lobiranj, žaljenj in ne-vem-česa-še to potegne za sabo. Saj je to itak namen tega - da se o zadevah govori, zraven pa spremlja zadevo, s katero nekdo služi. Ker zaradi maloštevilnih ogledov Bara nisem kompetentna, da bi sodila o katerem od obeh kanditatov, še manj pa (kar je škoda) imam dovolj sociološkega in psihološkega znanja, da bi kakšno pikro napisala o tistih, ki so čisto "padli noter", bi rekla samo to: Miloš (alias Mišo) mi je deloval kot egoistični narcis, na katerega so se "palile" predvsem najstnice, Andrej pa je imel predvsem to srečo, da je bil manj antipatičen kot njegov protikandidat. Da je deloval bolj naravno in manj zaigrano. Osebno mi je bil bolj sipatičen, čeprav so mu pripisovali cerkvene, svetohlinske, zadrte, asocialne, nekomunikativne in ne vem kakšne "grehe" še. Ergo: čestitke njemu, "Miškecu" pa učinkovito berglo za njegov zlomljeni ego.

Še ena o vlogah

Že dobri striček Shakespeare je zapisal, da je ves svet oder in da vsak izmed nas igra določeno vlogo. Mogoče ni dovolj natačno preciziral svoje izjave ali pa gre zgolj za davek stoletij, vsekakor pa se je število naših vlog močno pomnožilo. Recimo moje današnje vloge: bila sem že v.d. žene, v.d. snahe, v. d. hčerke, gospa profesorica (oz. "učitl'ca, vas lahko nekaj vprašam?"), v.d. nabavne (beri: nakupovanje za približno teden dni naprej), v.d. varuške, v. d. gospodinje in še bi se kaj našlo. Na primer "kofetkanje" s kolegico (pravzaprav je bilo "fast-foodanje" v Mkšrotu, ampak važen je itak namen) in animiranje Bojčeve najsntiške nečakinje. Ob čemer sem vmes celo našla čas, da sem "pobrovzala" po internetu, spacala skupaj dva bloga, trikrat romantično zavzdinhila ob Jewel in njeni Break me (ta pesem mi zadnje dni taaaaaaaaaako sede), prebrala novo poglavje v Ljubezenskem življenju (tak je dejansko naslov knjige, čeprav bi lahko bil tudi mojega življenja) ter se šla modno revijo pred spalničnim ogledalom (nečimrnost, ime ti je ženska! ) zaradi jutrišnje kolektivne zabave. Kar na kratko pomeni vsaj dvoje: da je vsak izmed nas soočen z veliko vlogami ali bolje nalogami, ki jih bolj ali manj temeljito vsak dan opravlja, in da mi jutri vsaj ene od naštetih ne bo treba ponovno podoživljati: namreč gospodinjske. Sobota je običajno dan, ko z Bojčem izmenično bijeva boj z gospodinjskimi mlini na veter (beri: prahom, ki si je najino stanovanje izbral za razvijanje svetovne zarote razmnoževanja z nadzvočno hitrostjo). Jutri to torej odpade, ker sem bila taaako pridna danes. In to v času, ko sem bila doma čisto sama, samcata. Včasih bi tak čas izkoristila za kaj drugega. Ampak očitno sem postala prav "pridkana". :)
Torej jutrišnji dan oz. večer. Ven se odpravljam z mešanimi občutki. V primerjavi s prvim letom, ko sem bila v tem kolektivu, sem malce bolj zadržana. Ugotovila sem, da nekateri tisto z vlogami jemljejo kar preresno in igrajo nekoga povsem drugega, kot so v resnici. Mogoče so potem tako zelo presenečeni (razočarani?), ko vrtajo po meni z vprašanji in zmeraj znova dobivajo odgovore, ki me potrjujejo takšno, kot v resnici sem - takšna, kot sem pač vedno. In mogoče sem sama potem toliko bolj razočarana, ko dobim kakšno mino pod noge od koga, komer tega pač ne bi pripisala. Bo treba odrast (beri: sprejet pravila igra, kjer je glavno vodilo vsak zase). Ampak ne še tako hitro. :) Veselim pa se nekaterih, ki so malce več kot le kolegi. Ne še čisto prijatelji, ampak na dobri poti tja. :) Torej: saturday night, here I come!

Srečanja

Čas praznikov je tudi čas srečevanj. Tistih sprotnih in mimobežnih na ulici; tistih drugih, načrtovanih in dolgo pričakovanih; ter tistih tretjih, ki se zgodijo nekje sredi skritih misli in odloženih spominov. Srečanj, dotikov, želja in voščil z besedami. Bolj ali manj iskrenimi, bolj ali manj domiselnimi, bolj ali manj našimi.

Danes sem že tretjič ta teden hitela po raznih opravkih po mestnem središču in se (spet) čudila nad množico ljudi, ki je - z mano vred - mrgolela po ulicah, trgovinah, lokalih. Nakupovalna mrzlica se očitno stopnjuje. In v nekem trenutku sem se zalotila, da je popadla tudi mene, kar se sicer ne zgodi tako hitro. Če sploh se. No, in ko sem si tako razbijala glavo s tem, kaj za boga naj še komu kupim, me je prešinilo tisto zgoraj: namreč v čem je smisel praznikov, če jih zreduciramo na potrošniško orgijo? In ker me je pravkar omenjeno spoznanje dovolj globoko prešinilo, sem sklenila opustiti metanje denarja stran (beri nakupovanja nepotrebne navlake) in svoj zadnji nakupovalni pohod spremeniti v sprehod po okrašenem mestu. Pravzarav je ta naš Maribor (še kar ga imam za svojega, čeprav nimam več domovinske pravice v njem) čisto simpatično mesto. Ko ga dvakrat prehodiš, srečaš presenetljivo veliko ljudi, na katere si že pozabil ali pa si jih enostavno odmislil. Ali pa jih samo nisi pričakoval. Recimo kakšnega dolgo nevidenega prijatelja, ki naenkrat zraste pred tabo iz tal in te objame s svojim toplim nasmehom. To mi je danes prav polepšalo dan. Kako preproste stvari so potrebne, da je človek srečen.
Skratka, ko človek pogleda na stvari z drugega zornega kota, postanejo prazniki prav luštna stvar...In vsaj do konca tega leta se bom skušala vzdržati sarkazma in pikrih pripomb, da je ves ta božično-novoletni cirkus samo prvovrsten displej človeške nečimrnosti in zapravljivosti, ter s peko keksov, pisanjem voščil in (obojestranskim) obiskovanjem prijateljev vdahniti temu času malce po cimetu in zimskih poljubih dišečega čara...In če si bom to zares, zares močno želela, se bom nekje na križpotjih želja, besed, sanj in resničnosti, srečala prav z vsakomer, s komer se bom želela. :)

Tri ljubezni

Pred nekaj dnevi sem končala z branjem simpatične kjige Preprosta ljubezen. V njej so zbrane različne grenko-sladke zgodbe o prav takšnih ljubeznih. Zanimivo, kaj se ljudem vtisne v spomin. Katere ljubezni ostanejo, katere zbledijo.

Ostanejo trenutki, iztrgani času in pozabi.
Sem v katerem izmed njih jaz?

Prva

Otroci se igrajo pod drevesom v zgornjem kotu otroškega igrišča. Tam je njihovo najljubše skrivališče. Ravnokar so sredi goreče debate "kdo je v koga". Svetlolasi deček, nekoliko višji od vrstnikov, in prav tako svetlolasa deklica, prav tako višja od vrstnikov, se znajdeta eden pred drugim. "J. pa je v A!!!!!!!!!!!!!" In razposajeno vriskanje, draženje, smeh, lovljenje po igrišču. Deklica zardi, ker ne ve, kaj bi rekla. Najraje bi koga kar na nos, a brez povoda se to nekako ne spodobi. Zato stoji tam kot kupček nesreče in čaka, da jo bo J. rešil zadrege. In J. se res oglasi; nekako v stilu, da je A. res njegova "punca". "Dokaži!" se glasi enoglasna sodba neizprosnih gledalcev. In cmok! - že dobi A. svoj prvi poljubček. Nenapovedano, spontano, čisto. Potem hodita A. in J. nekaj časa skupaj domov iz vrtca in on ji v znamenje svoje resnične ljubezni vdano nosi posteljnino iz vrtca, ponuja popoldansko malico in sploh resno vzame svojo prvo vlogo fanta.
Iz bog ve katerega razloga se parček razdre. Spontano, tiho, nedramatično. On odide na eno šolo, ona na drugo. Ko sta že odrasla, se včasih srečata na cesti. Smehljaje in previdno se kdaj pa kdaj pogledata in mogoče se celo spomnita tistega prvega "lubčka" sredi razigranega poletja.


Druga

Sneg besno naletava. Čeprav je druga polovica marca, zima nikakor ne namerava popustiti. Po zasneženih in mokrih ulicah pridrsata v kavarno. Sedeta za "njuno" mizo in naročita. On se zazre v njo, ona gleda skozi okno. Opazuje ples snežink in spuščajoči se mrak ter si bolj od vsega na svetu želi, da bi bila kje drugje. Iz zvočnikov nežno igra Love me tender. On jo prime za roke in reče "Kaj razmišlja moj sonček?" Želi si, da ne bi bil tako prijazen. Vprašujoče jo gleda, ona pa po ustih prelaga težke besede kot pretežke kose prtljage. Začenja tisto prastaro "Ni problem v tebi, ampak v meni....Si v redu fant...Le čas ni pravi....boljše bo...konec..." Oči nasproti nje počasi temnijo in njim v posmeh Elvis še kar poje o želji po nežni ljubezni. A ljubezni več ni. In ko čez čas odideta iz kavarne, jo nekaj zaboli pri srcu, ko ga vidi, kako narahlo sključen, kot bi mu kdo pravkar naložil breme na ramena, ter brez dežnika počasi izginja v prvi zimski mrak skozi ples snežink.

Tretja

Ura se končno privleče v pravo pozicijo, da učiteljica oznani svoj odrešilni "Lahko pospravite ". Gruča mladih se vsuje iz šolske stavbe in se z nadzvočno hitrostjo razkadi na vse konce in kraje. S srcem, ki ga čuti nekje visoko v grlu, se približuje vogalu šole. Za vogalom je klopca in na klopci ... Je on? Je on! Navidez brezbrižno sedi tam, ko pa se mu približa, opazi rahlo rdečico na njegovih licih in čisto majčkeno podrhtavanje rok. Nekaj v njej skače do neba, dela prevale, vriska in se do norega smeji, ko se objameta čez rame in jo mahneta proti parku. Listje odpada kot v reklami za jesen, zrak diši po divjih kostajih in vlažnem lubju. Po obveznem kroženju po parku pristaneta na eni izmed klopc. Sedeta in se zagledata drug v drugega. Skozi veje dreves posije sonce in se ujame v njegove oči ter okoli roženice nariše sončnico. Čisto pravo, drobceno sončnico.

In trenutek o(b)stane ter se v presečišču časov poraja vedno znova. Kar tako in čisto preprosto.

As time goes by

...se marsikaj spremeni. Spremembe prinašajo neznano. Zato se jih bojimo. O njih največkrat niti ne razmišljamo. Včasih se jih spomnimo le, ker so v določenem trenutku glavna tema pogovora. Kot recimo vedno bolj v dnevih, ki prihajajo. Povsod debate na isto temo: novoletne zaobljube/želje/voščila pa cilji in nenazadnje invntura minulega leta. Ker zaobljub na dolgi rok ne delam, ampak raje napravim stvari takoj, ko se jih spomnim, jih nimam niti za leto, ki prihaja.
Želje? Imam dve drobceni, med seboj precej prepleteni, od česar je mogoče ena samo posledica trenutnega hormonskega stanja v mojem telesu. Vsekakor pa nobena od njiju ni ravno tipična zame. In je mogoče edina "zaobljuba" ta, da razvozlam, od kod te doslej neznane želje.
Voščila? Jih je en kup za ljudi, ki imajo posebno mesto v mojem življenju. In veselim se dni, ki prihajajo, ko si vzamem čas in se posvetim ritualu pisanja voščil. Vedno se potrudim, da je vsako unikatno, zapisano na ročno, unikatno izdelani voščilnici. Ko jih izdelujem in pišem, se mi zdi, da se dotikam tistih, ki so jim namenjene. In to so zame prazniki, ki prihajajo: dotik, ki premošča čas in razdalje.

Cilji? Hmm...predvsem eden: dokončati magisterij. (tole že sumljivo diši po zaobljubi, a mi je ljubša beseda cilj)

In inventura? Čista desetka. Leto presenečenj na celi črti. Samih pozitivnih.

In naslov bloga?
Je tak zato, ker so stvari vedno boljše. Nikoli nisem v to zares verjela, zdaj pa verjamem. Da sta življenje in ljubezen kot vino: čim starejša sta, bolj sta dišeča, aromatična, opijanjoča in polnejša.
A potem še človek sploh potrebuje kakšne zaobljube?

Miklavž

...je bil letos zeeeeelo radodaren. Obdaril me je s tednom suplenc, dokončanjem tipov nalog za Cankarjevo tekmovanje, delom za raziskovalno nalogo, mi odnesel edini dan, ko imam eno samo uro pouka, zadolžil za pisanje članka. Pa ne, da se je kdo tam zgoraj zarotil proti meni?!?

In tako lepo se je vse začelo....miren vikend....danes delavnice namesto pouka...potem pa BUM! Welcome to reality! ..:(

edit:
Miklavž se je vseeno izkazal vreden zaupanja...sredi noči (oz. že proti jutru) je prišel...sedel k meni na posteljo in misleč, da spim, odložil k mojemu vzglavju nekaj sladkega...potem je tiho splezal pod odejo k meni in me stisnil k sebi....in postelja ni bila prazna....
za povrh pa sem danes izvedela, da je petek rešen, :-)...ostaja moj urnik z eno uro pouka in nič ur (zaenkrat) nadomeščanja...
hvala, MIklavž...cenim to...:))

Sanje

Tiho vstopajo pri zadnjih vratih srca.
V odprto naročje novega dne
šepetajo, kar je neslišnih in skritih želja.

Do neba se dvigajo
na krlih ptic
in pod mrak goreče umirajo
v divjem plesu kresnic.

Skozi vrata noči tiho, tiho pridejo sanje.
Ko pa se dotakne jih hladne resničnosti prst,
se neslišno spet skrijejo zanje.

A.B.

Skrivnosti


So skrivnosti,
ki v laseh si vetra tkejo domovanje
in gredo neslišno mimo človeških ušes
in žužnjajo jih žeželke
pijanim cvetovom v krošnjah dreves.

Druge so take,
ki gnezdijo v svilnatih dlaneh
in njih so kurirji vroči poljubi
v poletnih nočeh.

Te so najslajše.

Globoko pod kožo skrite -
nedolžne, večne in čiste.
Pomenkujejo se same s sabo
in nas tiho povabijo medse,
ko se že zdijo pogreznjene v pozabo.


A.B.

I don't like mondays

1. Ker pomenijo konec vikenda.
2. Ker ura (vsaj moja notranja) nekako drugače deluje in sva čisto vsak ponedeljek pozna.
3. Ker mu sledi torek, ko sem na šoli praktično ves dan.
4. Že še zakaj (čeprav mi zgornji razlogi povsem zadoščajo).
5. Je pa dobro znamenje (menda?), da zjutraj v avtu najprej slišim pesem "Tell me why I don't like mondays", zaradi česar je ponedeljek malo bolj prijazen.

aja:
6., 7. in naslednjih nekaj točk: tokratni ponedeljek je še posebej zanimiv, ker je uvertura v nadvse pester teden...jutri sestanek 20 do 8, v sredo konferenca, v petek seminar....pa priprava učnih listov....pa iskanje gradiva za raziskovalno...pa sploh sem danes strašno (ampak RES strašno) ubogo bitjece...in hočem nočem grem sedaj lepo nad vse zgoraj omenjene radosti....jap, I definitely do NOT like mondays...:(

Zimske radosti in nerodnosti

Ljubim sneg.
Sovražim sneg.

Ljubim ga, ko zjutraj prvič pogledam skozi okno in so smreke ubogljivo upognjene pod njegovo težo. Ko tiho, najtišje naletava, a ga vseeno zaslišim in se zazrem skozi okno nad sabo, ki se počasi spreminja v belo odejo na hiši. Tudi takrat ga ljubim, ko napolni okolico s tisto posebno tišino, ki jo daje samo sneg; ko vse packarije, umazanije in smeti (dobesedne in tiste druge) izginejo pod nedolžno belino. Ljubim ga tudi takrat, ko prebuja nežnost v meni; ko je prispodoba za čas, ki prekriva (in končno prekrije) vse sledi. Pa takrat, ko diši po praznikih. Po bližini in toplini.
Posebej pa takrat, ko prebuja v meni otroka. Ko se v igri z njimi sama prelevim v enega od njih. Tako sem v petek delala snežake (kar ni šlo - malo zaradi suhega snega, malo zaradi drugih dejavnosti, ki so me motile), se lovila po snegu in kepala do onemoglosti. Ja, ljubim sneg. :)

Sovražim ga, ko obleži na cesti, po možnosti tako mojstrsko zvožen, da je prava drsalnica. Ko ga "pristojni" iz tega ali onega razloga ne očistijo. Grrrrr - takrat sem pa reeeeees besna!!!! Bi posadila gospoda Soviča (oz. Vogrina - odvisno, kje sem trenutno) v en majhen avtek, pa naj se skuša pripeljati z enega konca mesta na drugega! Groza!!! Da ne govorim o ljudeh, ki se dobesedno ustrašijo snega. In se potem od Lenarta do Mb-ja vozijo 40; 40,5; 50, moooogoče 60 km/h.
In pa seveda sovražim sneg, ko je tak dan, kot je bila včerajšnja sobota. Ko se čudežno ujame protestni shod v Ljubljani s količinami snega, ki v tem tisočletju še niso bile tolikšne v tako kratkem času (nakar me Bojč spomni, da traja to "tisočletje" le pet let in torej moja teorija, da že doooooolgo ni bilo takšne zime, naglo propada). No, in ker je v Lj protest, mora naš sosed, ki običajno spluži tiste ceste, ki jih občina ne, skupaj s sinovi na ta shod. In če k temu dodamo še podatek, da morava na praznovanje Aleksandrovega rojstnega dne (kar pomeni, da morava od doma, sicer bi bil mali škrat preveč razočaran), je moja sreča na tak dan neizmerna. Ker to pomeni, da moram lepo prijeti za lopato in veselo "kidati" sneg. Kar je sicer zelo simpatično opravilo, a to le takrat, ko človek ni pod časovnim pritiskom in ko sneg ni taaaaako hudimano težek, kot je bil včeraj. Zaradi česar ga čutim še danes (sneg, namreč). Sem že omenila, da v takih trenutkih sovražim sneg? :)

Kakor koli - če seštejemo pluse in minuse, trenutke jeze/veselja zaradi belega puhca zunaj, ugotovimo, da ga imam pravzaprav rada. Upam le, da ne bo jutri zjutraj preveč zagreto preizkušal te moje ljubezni, kajti ne bi rada kakšnih adrenalinskih podvigov na cesti.

Ples

Nalahno, tiho šelestenje
kot prvih sanj tipajoče gomazenje.
Potem opojni mir
kot počitek pred neznanim,
ki te podilo je v večni dir.
Noč se z zvezdami čez nebo razliva
kot prepolna reka sladkega vznesenega nemira;
brez števila hitijo v nevidnem vzorcu izpod neba
drobne filigranske nožice drobcenih snežink -
neumorno in brez takta plešejo v ritmu, ki ga zimska pravljica igra.

A.B.

Imeti versus biti

Nekje sem prebrala, da so se vse tegobe na svetu začele, ko so ljudje zamenjali besedi "biti" in "imeti"...ko je postalo bolj pomembno od tega, kar si, le to, kar imaš...ker sama v to filozofijo ne verjamem, sem zmeraj iskala primere, ki bi potrjevali nasprotno tezo...da nas to, kar imamo, ne določa....v zadnjem času pa vedno bolj opažam vedno več tovrstnega razmišjanja...ljudje resnično verjamejo, da jih bodo stvari osrečile...izpolnile tisto nekaj, kar jim manjka v življenju...

Včasih sem bila blazno obremenjena s tem, kaj imam in česa nimam...najbolj sem trpela v gimnaziji, kjer so bili vsi moji sošolci mestni otroci...večinoma sinovi in hčerke zdravnikov, odvetnikov, profesorjev...zdolgočasena mladina v najboljših blagovnih znamkah....in med njimi jaz...deklica, ki se je vozila od nekod iz predmestja, ki se ji ni sanjalo o blagovnih znamkah in najbolj "in" klubih v mestu, je pa zato vedno razumela knjige, ki smo jih brali in nasploh imela "zelo zrel pogled na življenje"...(kot je bilo zapisano v nekem posvetilu)....zanimivo in vse bolj očitno je postajalo nekaj: vedno bolj ko se je bližal konec gimnazije, vedno manj sem bila žalostna, ker nimam vseh stvari, ki jih imajo moji sošolci...oni pa so bili (nekateri seveda) vedno bolj jezni/nevoščljivi/zmedeni zaradi stvari, ki jih sama nisem posedovala, a sem jih vseeno imela....mogoče je bila to le moja prepričljiva kompenzacija...a sčasoma sem zares postala bogatejša...in sem še vedno takšna...čutim se bogato, čeprav nisem premožna...zadnijič sva z Bojanom debatirala o tem, če bi moji starši prodali parcelo in hišo, če bi jim sosed ponudil odkup...resnica je, da ne vem...vem le, da za večino ljudi stvari nimajo nobene vrednosti več....je le še cena, tržna vrednost, vrednost kot vrednota pa ne obstaja...sama vem, da naše hiše ne bi prodala...in je nikoli ne bom...čeprav je stara, med samimi novo zraslimi neugledna staromodna dama...a v njej sem se kalila in se naučila preživeti...zato ima zame neprecenljvo vredost...ker je simbol tega, da lahko preživim...in mogoče sem se prav zahvaljujoč naši hiši (in vsemu, kar zame predstavlja) naučila drugačne rabe besed "biti" in "imeti"...in sicer tako, da je prva od obeh pomembnejša od druge...in ko sem ravno danes zjutraj razmišljala, kako lepo je, če ima človek dobro izhodiščno pozicijo v življenju (beri: premožne starše, ki mu npr. kupijo stanovanje) ter o koristih obratne situacije (beri: smilila sem se sama sebi, ker pač nimam te sreče), sem takoj dobila lekcijo, ki me je spet spomnila na pomen obeh besedic...namreč: sila me je razveselil pogled skozi okno, pred katerim so se v zamolklo zeleni, rjavkasto-sivi travi pasle srnice v svojih neverjetno naravi podobnih kožuščkih, nedaleč stran od njih je na miš čakal sosedov muc, nad njimi so se spreletavale vrane...mar ni TO pravo bogastvo?...še ne povsem pomirjeno me je pozdravil eden mojih "babyjev"...moji babyji so moje rožice...:))...hibiskus z novim cvetom....:)...biti srečen in nositi srečo v sebi je zame največje bogastvo...and amen to that!...:))

Ljudje brez kompasa

v tem deževno-meglenem popoldnevu, ko uživam v škrebljanju dežja po okenski šipi, malce brskam po internetu...prebiram forume in razmišljam o problemih, ki jih imajo ljudje...ali vsaj mislijo, da jih imajo, ker nimajo poguma/srčnosti/čisto staromodnih dobrih starih "jajc", da bi se soočili z resnico...ne razumem, kako lahko ljudje vztrajajo ob/z nekom, ki ga ne ljubijo...kako lahko dihajo v taki zvezi...kako sploh živijo, ne da se jim od nezadovoljstva ne utrga?....
ljudje v glavnem nismo pripravljeni na svobodo...na odgovornost za same zase...na eni strani egoizem in na drugi konformizem na višku...mislim, da s(m)o ljudje vedno bolj zmedeni...po eni strani zavezani kultu sreče, po drugi prestrašeni in nesposobni reševanja (partnerskih) problemov...v glavnem pa smo vedno bolj osamljena bitja...živimo skupaj, a smo svetlobna leta daleč proč...tako berem razna pisma v stilu "on(-a) ne razme...odtujila sva se....čustva so zbledela....dolgčas mi(nama) je....čutim se utesnjeno(-ega)..ipd.".....ampak kaj se zgodi tam, kjer se vseeno pojavi kriza?...kdaj vztrajati in kdaj oditi?...verjetno ima vsak od nas za to drugčen, poseben kompas....moj je naravnan na ljubezen...kot je nekdo napisal: na ljubezen kot stanje duha, kot zavest...kdaj ostati?...ko presodiš, da je vredno....ko zmoreš toliko samokritike, da si upaš pogledati v srce in si priznati, zakaj si sploh z nekom...zmorem to sama?.....pred dvema letoma sem v mislih pakirala kovčke (čustvene, seveda) in si kot mantro ponavljala "stran, stran, stran"....in potrebovala sem precej časa, da sem ugotovila, od kod ta naravnost panična potreba po begu...ne bi razglabljala o tem, ampak danes lahko rečem dvoje: da vsak človek v še tako osrečujoči zvezi potrebuje čas zase, da lahko diha...in drugič: hitreje ko človek beži pred samim seboj, bolj ga dohiteva tisto, pred čemer beži...in še tretjič: vem, da sem za svojo srečo odgovorna res le sama...


ps: v soboto je bil na TV-ju vedno solze izvabljajoč in sladko žalosten Meet Joe Black...mogoče zato razmišljam o vsem tem......
"Love is passion. Obsession. Someone you can't live without. Someone you fall head over heels for. Find someone you can love like crazy, and will love you the same way back. Listen to your heart. No sense in life without this. To make the journey without falling deeply in love, you haven't lived a life at all. You have to try, because if you haven't tried, then you haven't lived."...how very true...:))))

Edie Britt

Je ena od junakinj iz Desperate housewives...ne meni najljubša ali najbolj všečna...zakaj je torej v naslovu tega bloga?...ker sem (za hec, seveda) reševala test na njihovi spletni strani in mi je kar trikrat pokazal, da sem najbolj podobna Edie Britt...halo?!....OK, no....recimo...pa ne da verjamem v tovrstne teste, sem pa začela razmišljati o naši (samo)podobi...koliko predalčkov, okvirčkov, vlog igramo in zapolnimo, ne da bi to sploh vedeli?...vsakomur, ki nas obdaja, sčasoma pripišemo neke lastnosti (bolj ali manj resnične) in potem podzavestno ljudje nosijo(-mo) to znamenje kot senco ob svojem imenu...recimo: vedno sem bila "pridna deklica"...in so potem nekatera moja dejanja povzročila tornado, ko sem ljudem porušila njihove predstave o meni...nič manj turboletno pa ni bilo, ko so ljudje porušili moje videnje same sebe v njihovih očeh...recimo mi je zadnjič rekla kolegica, ko je brala neke moje pesmi, da nikoli ne bi uganila, da sem bila JAZ nesrečno zaljubljena...ali da sem imela obdobje v življenju, ko je bila moja glavna miselna preokupacija najhitrejši in najučinkovitejši način samomora...ali da sem kdaj enostavno ranljiva in neučinkovita in nezadovoljna z opravljenim delom...da imam tudi jaz probleme....včasih sem res presenečena, kako me ocenijo....in potem šele čez čas rečejo "jaz pa sem mislila(-a), da si čisto drugačna"....kako že gre tisto, da videz vara?...

vsak izmed nas igra določeno vlogo...da ne rečem igro, ker zmeraj ne igramo...poosebljamo neko vedenje, nek tip človek...najsi bo to zavedno ali ne, namreno ali ne, hote ali ne...perfekcionistka, ki za nič na svetu ne prizna, da ji gre kdaj kaj na narobe...nesojena šefica, ki vsak trenutek porabi za dokazovanje svoje avtoritete...mama, ki pozablja, da poleg njenega otroka obstaja na svetu še kaj drugega....fatalka, ki živi za osvajanje moških...boem, ki (vsaj na deklarativni ravni) ne priznava družbenih norm in pravil...nesojeni don juan, ki svoje neosvojene ljubezni omalovažuje s tem, da niso bile "prave"...konglomerat vsega naštetega....vse te vloge (se) igrajo okoli nas...ljudje jih (verjetno) potrebujemo, da smo bolj varni v svoji ranljivosti...da zaščitimo svoje jedro...zato tudi jaz včasih igram...priznam...ampak (večinoma) to počnem namerno in z največjim užitkom...res postanem Edie Britt...(madonca, da ni na tistem testu vendar kaj resnice? :) )... ker je to takšna luštna vloga manipulacije in zapeljevanja....mogoče pa je to le ena plat moje sicer tako preproste in premočrtne osebnosti?...

Playing mom...

tak bi lahko bil naslov mojega današnjega dne...po nadvse prijetnem prebujanju brez pomoči budilke, srebanju kave ob opazovaju jate vran, ki so se spreletavale čez travnik pred oknom, so zdaj na vrsti zgoraj omenjene dejavnosti...na obisk prideta oba nečaka ....in bomo ves dan sami (ker nekatei pač nimajo sreče, da bi imeli počitnice kot jaz, he he)....komaj čakam....:)...očitno sem otročja, pa naj bo...škoda edino, da je bolj kislo vreme - nogomet in metanje frizbija verjetno odpadeta....
otroci....čeprav jih imam v službi včasih več kot samo dovolj, še vedno vidim lepoto v njih...v njihovem dojemanju sveta...v tem, da je zanje vse tako preprosto...da so še vedno polni raznih zakaj-ev....in ko poslušam kolegice, ki imajo še manjše otroke, kot so najini nečaki, ter njihova pripovedovanja, kako same s svojimi otroki ponovno odkrivajo svet, mi je jasno, zakaj se ljudje še vedno odločajo za starševstvo....čeprav sama dvomim, da se kdaj bom...
danes me torej čaka varovanje otrok...igranje z njimi...kuhanje...skratka - igranje mame za en dan...mogoče celo ugotovim, da mi je ta vloga naravnost pisana na kožo (kar bi nekoga zeeeeeelo osrečilo)....pustimo se presenetit..:)


ps: zvečer ob osmih se jima še ni mudilo domov, razgrajačema malima...imeli smo se super...očtino sem še dovolj otroka, da se s ta pravimi otroki dobro "štekam"....in če jih bom kdaj imela, definitivno ne bom imela samo enega...:)))

Sanje...

vsak človek ima sanje..nekoč...vsaj takrat, ko je (še) otrok...takrat, ko je človeško srce še naivno, nedolžno, neposredno ter pogumno...in potem pri nekaterih to zbledi...se izgubi...ljudje odrastejo in zanemarijo otroka v sebi...ubijejo ga in z njim svoje sanje...tiste, ki vedo, da je tako malo potrebno za preprosto človeško srečo...tiste, ki brez meja drsijo s pticami pod oblaki in ki kot drobne rečne žile utripajo v reki življenja...iz zagrenjenosti, ker so to naredili, skušajo uničiti še sanje drugih...in jih omalovažujejo, celo obsojajo...namesto, da bi sami zbrali pogum in jih uresničili, jih zagrebejo na dno svojih plitvih src in s strahom čakajo, da se ne bi slučajno uresničile komu drugemu...ne govorim na pamet - opazovala sem to levitev sanj pri meni ljubih ljudeh...njihove dvome...pomisleke...in strah...ki pa - zanimivo - se je kasneje vedno izkazal kot povsem neutemeljen....med minulimi prazniki naju je obiskal moj stric...taisti stric, ki je pred časom (leto in še več nazaj) hodil po svetu ves svi v obraz, na smrt nesrečen in vedno bolj bolan...razlog - nesrečen zakon...ironično pri vsej stvari je, da so ga vsi sorodniki po vrsti (beri: njegove sestre in bratje) tolažili, spodbujali, naj "potrpi" in mu sploh servirali neizmerno količino lepo zvenečih, dejansko pa praznih floskul...in ko se je človek končno odločil in naredil korak do odvetnika za ločitve - kaj se je zgodilo?...postal je izobčenec...isti sorodniki, čigar usta so bila polna tolažilnih in spudbudnih besed, so jasno in glasno izjavili, da se z njegovo odločitvijo ne strinjajo (da jo celo obsojajo) in da ni dobrodošel ne on ne njegova nova partnerka...pa mislim (oz. sem prepričana), da mu je zdaj za to prav lepo vseeno...človek je sledil svojim sanjam, da bo živel z nekom, ki ga ljubi in je te sanje uresničil...pa čeprav pozno (pri 60. letih!), pa čeprav navkljub neodobravanju ožje in širše družine, navkljub gnojnici, ki jo je po njem zlila (zdaj že bivša) žena....zato sem bila včeraj prav vesela, ko sta prišla na obisk in sta žarela kot zaljubljena najstnika...nič več ni bil tisti bled, siv, shujšan moški, ki je poosebljal zagrenjenost, ampak pomlajen in srečen moški...vesela sem zanju...:)
podobno zgodbo o odrivanih in zasmehovanih sanjah sem poslušala danes, ko sem se srečala s svojo mrzlo nečakinjo/sestrično (ne vem, kateri je pravi izraz za hčerko od sestrične)...namesto da bi jo njena družina podpirala, jo zasmehuje in ponižuje...marginalizira, ker sploh ima sanje....ker upa o njih spregovoriti...pa sploh niso ne vem kako odbite sanje...pri čemer je zanimivo, da se njene iste želje zdijo povsem sprejemljive in celo pohvale vredne, če jih sanja kdo drug...verjamem, da ji bo uspelo...

in moje sanje?...včasih se zalotim, da jih z zadnjim vlakonom začutim...kot nekaj živega, otipljivega...resničnega...postale so resničnost, medtem ko sem spala...:)...ne dobesedno...ampak nekako tako, kot je rekel John Lock v Lost: "The moment you stop looking, you find what you've been looking for."...

Indijansko poletje

...in to v najpopolnejšem pomenu te besede...je namreč pred vrati...oz. celo počasi odhaja...ne morem se nagledati vseh teh barv...je bila jesen vedno tako lepa?...šele zdaj, ko sem na svojem, začenjam zares živeti...prej sem bolj brlela...in zdaj mi tudi postaja jasno, zakaj toliko lukenj v mojem spominu...zakaj so cela poglavja enostavno izbrisana...to mi postane jasno vsakič, ko se vrnem "domov"...in najsrečnejša sem, ko se lahko odpeljem od tega istega "doma" in pridem zares domov...nisem fatalist, a nekatere stvari so nam verjetno res usojene...čeprav je od nas odvisno, kaj potem s tem naredimo, a vendar - družine si ne moremo izbrati...kar je škoda, ker nas tisto, kar se dogaja ali ne dogaja, ko smo majhni, spremlja vse življenje...pa pustimo zdaj to...

indijansko poletje, torej...v četrtek sem se ga napila do pijanosti vse čutov...imeli smo športni dan in spet sem med sopihanjem na vrh Pohorja (jap, priznam - kondicija je v riti, čeprav še vedno boljša od tiste mojih kolegov in naših devetošolcev:) ) začutila, kako zelo potrebujem ta stik z naravo....kako sem ga pogrešala...imela domotožje po "mojih" smrekah, "mojih" travah, "mojem" šumeju vetra...po moji tišini...občutek, da sem bel oblaček na sinjem nebu...da se zlato-rumene in rdečkasto-zelene barve prelivajo vame in me napolnjujejo z mirom in nekim nepopisnim občutkom enosti, povezanosti z vsem, kar me obdaja...res je bilo lepo...moram reči, da sem uživala kot že dolgo ne...in čeprav že dolgo nisem bila čisto na vrhu Pohorja, kar pomeni, da sem vedno "zašvinglala" tisti najhujši breg od "Lukeja" do vrha, sem si rekla, da bom prišla na vrh...zanimivo je bilo, kako je moje "hribolazenje" vplivalo na naše učence..."če lahko učitl'ca, bom pa še jaz!"...tako so skoraj vsi prilezli na vrh....:)...najbolj pa mi je bilo všeč, da sem prehitela našega Gregeca...nečimrnost, ime ti je ženska...:))
sicer kar ne morem verjeti, da je spet prvi november..skoraj, no...da je spet tukaj tista meni nerazumljiva evforija tekanja po grobovih in razkazovanja nove garderobe, razkošnih aranžmajev ali česa tretjega...letos ne grem nikamor...sveče prižigam takrat, ko se spomnim na umrle...nagrobne promenade pa imam dovolj...spominjam se, kako je bil prvi november včasih takšna družinska priložnost za obiske sorodnikov...naša vrla familija se je zbasala v avto, obiskali smo grobove (potem ko smo se skozi nepopisno gnečo prebili do njih), nato pa po vrsti križarili med vso številno žlahto, tako da smo se domov zmeraj vračali pozno zvečer...kot otrok sem v tem uživala, saj je bila to redka priložnost, da vidim svoje sestrične in bratrance, s katerimi se sicer nisem veliko družila...danes sem med mnogoštevilnimi gospodinjskimi radostmi razmišljala o tem, kako hitro se vse spreminja...kako hitro mineva čas (spet fraza, a je res!)...ni dolgo, kar sem sama skakljala po obiskih, danes pa sem imela polno hišo obiskov, krmarila sem med kuhinjo in dnevno sobo, vmes še aranžirala nekaj za mojo sestro (btw: resno razmišljam o prekvalifikaciji :)), malo prej pa sem za zaključek dneva končala z likanjem posteljnine...jaz, pa likanje posteljnine?!...se spomnim, kako sem nekoč prišla na obisk k prijateljici in je njena mama ravno likala posteljnino...sem si mislila "halo! Je s tabo vse v redu, ženska? JAZ pač nikoli ne bom likala posteljnine!" ...and look at me now!.....edino vprašanje je, če deluje name kak Bree Van De Kamp-ovski sindrom popolne popolnoma desperate housewife, ki je posledica gledanja celotne sezone ali dejstvo, da najina meni tako všečna posteljnina ne izgleda prav lepo naravnost iz pralnega stroja na postelje ali pa ima jesen name kak poživljajoč učinek.. edino, kar še manjka je, da si zaželim, da se otroška soba napolni z njej namenjenimi bolj ali (manj začasnimi) stanovalci...kar se ob in po druženju s tremi navihanimi bolj ali manj majhnimi nagajivci niti ne zdi tako slaba ideja...:))

World gone mad...(?)

po naravi nisem ravno pesimistka, vendar se zadnje čase vse bolj sprašujem zgornje retorično vprašanje...je svet znorel?...kaj se dogaja z njim, torej z nami, ljudmi, ki na njem živimo?...nismo kar naprej v tehnološkem, kulturnem, medicinskem, znanstvenem in ne-vem-kakšnem-še vzponu?...in ni potem logično, da bi se morala naša mati Zemlja zavoljo tega počutiti zmeraj boljše in prosperirati?..dogaja pa se ravno nasprotno...ljudje so nezadovoljni, polni nestrpnosti, nerazumevanja za sočloveka, brez sleherne empatije in naravnost kruti...pred kratkim sem brala o tem sindromu naše družbe . kdor ne uspe, je osebno kriv za to...kdor ni takšen, da bi lahko uspel, je tudi sam...prav tako vsakdo, ki je (netrendovsko) drugačen..tako ali drugače neuspeli ljudje so "cokla na vozu življenja" (dobri stari Cankar) in vse, kar mora naša družba narediti je, da se jih čim bolj učinkovito in po hitrem postopku znebi...brala sem polemike o materinskem domu v Mariboru...in komentarji na moj komentar so me dokončno ozdravili želje po nadaljnem sodelovanju na forumu...dovolj zaskrbljujoče je, da sploh kdo razmišlja tako kot tamkajšnji uporabniki...da pa so to povrh vsega še mladi "moški" (moški v narekovajih zato, ker anatomski privesek med nogami iz človeka še ne napravi moškega), ki verjamejo v neko kvazi zaroto ženske populacije, ki je je sama zabitost, iskanje "prascev" in podobne nebuloze, pa je že prav perverzno paranoično...očitno ima gospod Ruglej malce sprevržene in nadvse selektivne privržence...
danes je tak dan...ko imam tega zares pokvarjenega sveta vrh glave...pa me ne daje PMS...in ob pogledu na prečudovito pozno indijansko poletje mi igra srce kot otroku...in včeraj sem do pijanosti uživala v zvenjenju tišine, božanju dreves, nežnosti barv...spet sem se začutila celovito in srečno, da sem...in žal mi je ljudi, ki nikoli ne vidijo lepote okoli sebe...ker so njihova srca prepolna cinizma, skepse in strahu...pred biti dober, kar je vendar (uf, kako patetična beseda) plemenitejše od biti cinik, ki preživi svoje življenje na preži za trenutkom, ko lahko vzklikne "saj sem vedel, da imam prav!"...torej - čeprav je svet (beri: naša "razvita" kapitalisična družba) na najboljši poti, da sama sebe požre, zavračam možnost biti cinik in pesimist...zavračam možnost, da obrnem glavo stran, ko na cesti srečam berača...zavračam možnost, da ignoriram plakate ob cesti, s katerih nekdo prosi za pomoč...zavračam brezbrižnost in mišljenje "sam(-a) si je kriv(-)"...raje sem naiven optimist, ki misli in verjame, da je z drobnimi dobrimi deli mogoče spremeniti svet vsaj za odtenek...ne vsega sveta, ampak vsaj katero od nesrečnih življenj za vsaj kak trenutek ali dva...kar pa se tiče mračnjakov in pravičnikov - upam, da jim kdaj sonce, tisto pravo, na sinji modrini zgoraj, seže do srca...in da mogoče vsaj kdaj namesto: "Kako sem jaz super, ker sem uspešen, pomemben, poln keša in ni šanse, da kdaj pristanem med luzerji; kdor pa to je, je pa itak sam kriv!" pomislijo: "Mogoče pa bi bilo le dobro pomagati - saj smo vsi ljudje"...vsi smo le ljudje....

Thnigs that make you go :))))))))))))))))))

najprej sem hotela napisati nekaj strašno pametnega o tem, kako se vse vrti okoli tega, kaj imamo...kako nas to oddaljuje od tega, kar resnično smo...kar lahko postanemo...kako zaradi stvari postanemo nekdo drug...in kako zaradi stvari in njih lažnega sijaja prodamo svoje sanje za neke druge, navzven bolj bleščeče, a veliko manj prijazne sanje...ampak potem sem odprla mail in našla 20 neprebranih sporočil in naredila tisto, kar piše v naslovu: :))))))))))))))))))......očitno tale tehnični čas le ni tako slab...klik, klik in že si v bližini nekoga, ki ga imaš rad...in ki ima rad tebe...ki se te spomni kar tako; ker si to pač ti...zares so največje darilo (poleg ljubezni) prijatelji....:)

sicer me moja bolezen počasi mineva...kar ima svoje + in - ...plusi so to, da neham neprostovoljno hujšati in se lahko vrnem med ljudi...minusi pa prav to - da se vrnem med ljudi (beri: v službo)...očitno me je začeten entuziazem krepko zapustil, če se mi zdi odohod v službo problem...a se mi zares...ker je preveč situacij, ko se človek počuti v nenehni obrambi in pod stresom....zato posledično začne razmišljati o spremembi službe...čeprav je po drugi strani malce prehitro za to...bomo videli, kam me bo moja trmasta odločenost od(za)peljala...
ker sem torej nekaj dni na bolniški, si lahko privoščim ekstravaganco neomejenega gledanja DVD-jev...trenutno so to Desperate housewives...in poleg zabave je stranski učinek nenadna želja po čiščenju stanovanja...tako sem včeraj (z vročino, lepo prosim) generalno počistila kopalnico...kot Bree...:)))...s tem, da se kakršna koli podobnost med nama tukaj začenja in neha...me pa zanima, koliko takšnih "desperate housewives" je med nami...žensk namreč, ki za navidezno popolno masko še bolj popolne in brezmadežne družinske sreče skrivajo zevajočo praznino odtujenih odnosov....bi se našel kak tak primerek...ob čemer se sprašujem še nekaj: koliko so zares srečni ljudje, ki to kar naprej oznanjajo vsemu ljubemu svetu?...hmmmm...

Kako gre čas...

čisto tukaj je že..tako blizu, da jo čutim in diham in se izgubljam v njenih vlažnih sladko dišečih poljubih, ko gledam zlato-škrlatne liste na drevesih....jesen...včasih me je spravljala v depresijo...letos pa se je prvič veselim...kot da jo nanovo odkrivam...kar se nasploh dogaja z veliko stvarmi...dobivajo novo barvo, nov pomen in obliko...dihajo drugače, zvenijo, dišijo, celo šelestijo drugače...ker jih gledam z ljubeznijo skozi ljubezen...ker sem srečna...tako, čisto po otroško...ker se mi zdijo drobne stvari neznansko velike in dragocene in ker spet - tako se mi vsaj zdi - razumem, o čem veselo godrnja veter, ko šumi skozi krošnje dreves....kako preprosto je biti srečen, a kolikšno dramo in umetnost delajo(-mo) ljudje iz tega...vse, kar potrebujemo, je ljubezen...in ne morem verjeti, da bo kmalu 9 let, odkar se je tale najina ljubezen začela...ne morem verjeti, da je zdaj takšna, kot je...boljša, kot kadarkoli prej...sva res ista človeka?...kdaj je on postal to, kar sem iskala, in kdaj sem sama postala to, o čemer sem sanjala, a si nikoli nisem drznila tega uresničiti?...ali je bil (sva bila) to ves čas, le da sem ga sama tiščala stran in se krivala pred vsemi in vsem za podobo "an all together person"?...strah je bil tisti, ki mi je prišepetaval misli o begu...lahko je sanjati o nekom od daleč, a prekleto težko nekomu čisto blizu odpreti srce in se preprosto ter v celoti prepustiti...čeprav je pravzaprav čisto preprosto...
misli se mi zapletajo in prepletajo...preveč vtisov naenkrat škoduje...:)...
minuli teden je bil prav zanimiv...v torek me je čakal ognjeni krst - prvič sem sama organizirala in vodila ekskurzijo na Dolenjsko..čeprav dan prej nisem spala od treme in so morali vsi okoli mene pogumno prenašati moje smejalno-kuhalno-žgečkljivo-pospravljalne napade, je na koncu vse šlo kot po maslu...še več - ugotovila sem, da se imam prav fenomenalno fajn v našem kolektivu...da so otroci pač otroci, v glavnem pa vodljivi in simpatični ter celo pripravljeni na učenje...pa da je Dolenjska lepa..da je tak tudi Turjak in še marsikaj drugega...da pa je škoda, ker tega ne znamo dovolj vnovčiti..ne toliko v samem finančnem smislu kot toliko bolj v smislu ponosa na našo žepno deželico...
sreda je minila sumljivo mirno - očitno s(m)o bili učenci in učitelji pod vtisom celodnevnega potepanja naokoli...
četrtek - dan za kofetkanje...z mojo Perči v (po novem) "najini" kavarni...čeprav moja nova lokacija terja od mene določen trud, da se vrnem v "civilizacijo" (beri: 20 minutno vožnjo), mi na koncu ni bilo žal...Vaya con dios nekje v ozadju..dež, ki je rahlo rosil, topel kozarec vroče čokolade; vse to je v meni budilo malce patetike...čisto majčekno, dovolj, da sem se spominila na podobno situacijo, ko sem svojemu tedanjemu fantu povedala, da ga zapuščam...še zdaj mi je hudo, ko se spomnim njegovega pogleda...je pa zanimivo - oba sva iz istega mesta, a sva se od takrat videla in srečala le enkrat...
petek - službeno kosilo (družabno druženje) na čast našemu (učiteljskemu) dnevu...še en odštekan popoldan, poln pozitivnih vtisov, tako da sem zvečer odhajala spat z mislijo, da sem pravzaprav prava srečnica, da sem po čudežu božjem (recimo) pristala prav na tej in ne na kateri koli drugi šoli..
sobota - shopping day...ne tradicionalni, ne ekstravagantni, ne kakšen posebno hedonistnično obarvan...pač shopping zaradi konkretne potrebe...ob čemer me je spreletavala groza zaradi množice ljudi, ki je pobesnelo hitela v tega in druge trgovske centre...k(d)aj smo začeli živeti zato, da zapravljamo?...staro, mlado, vsi družbeni profili z najrazličnjejših koncev Slovenije in Hrvaške...v takem nakupovalnem vrvežu postanem živčna, zato se je zaravljalna turneja hitro zaključila...
nedelja - trgatev...doma in "doma"...na obeh naslovih skratka...letos sem celo obirala grozdje..in prav uživala v opazovanju jesenskih barv na listih in z biserno roso obloženih travnatih bilk...opoldne še klic tete, ki je postala babica...lepo in pogumno, da se ljudje odločajo za otroke...sama še niti približno nisem tako daleč...in bolj ko razmišljam o tem, bližja se mi zdi misel gospe, ki jo zelo cenim (namreč S.Makarovič): "ta svet še za mačke ni dovolj dober, kaj šele za otorke!"...
ponedeljek - obisk Polonce in njenega malega sončka...3 mesece starega sinčka....lepi so, krasni, navdihujoči, ampak ko pridem domov in imam svoj (egoistični) mir ter razkošje skrbi samo zase, sem vesela, da je tako...

Bolujem....

saj ne zares...sam tole polušam v ozadju...dobro staro (niti slučajno ne v slabšalnem smislu) Josipo...njen glas mi vedno povzroča srh in kurjo kožo...dragi, o kad bi znao ti...dragi, što kriju moje misli...koliko puta već, ne rekavši ni riječ, ja napustila sam te...i ostavila sve to iza sebe..al sam samo tako odlučna i hrabra u mislima...kolikokrat sem si vrtela to pesem kaki dve leti nazaj!!...unbelivable!...še bolj je unbelivable, koliko se je od takrat spremenilo..saj ne, da je danes kak poseben dan za patetiko ali podobno (čeprav v različnih jakostnih variacijah dežuje že 5. dan, kar je idealna predipozicija, da človek postane melanholičen, patetičen in v najboljšem primeru depresiven), ampak prejle sem brskala po računalniku in po predalih, pa spet po računalniku in predalih ter naletela na kup nekih stvari, na katere sem že pozabila...oz. sem jih enostavno odmislila...pisma, ki jih (hvalabogu za to!) nisem odposlala..pesmi, ki sem jih (in jih nisem) objavila...slike, ki ostanejo zahvaljujoč sodobni elektronski tehniki nespremenjene...in čeprav so po čudežnem "klik-klik" vse meni ljube stvari takoj na dosegu roke, so mi (staromodni meni) bolj všeč dobri stari na papir preliti občutki, vtisi in trenutki...všeč mi je po dolem času vzeti v roke star in s patino obtežen papir, na katerem se vidijo sledi mojih posušenih solz, zeleni madež od trave, na kateri sem sedela, ko sem nekaj pisala..zadnjič sem recimo našla pismo, ki mi ga je pred (khm! kolk smo že stari!) malo manj kot 20 leti na morje pisala takratna in tudi zdajšnja najboljša prijateljica...ko sem ji ga pokazala, napisanega z njeno zakratno okorno otroško pisavo (komaj smo se naučili pisanih črk), sva obe kar padli nazaj v tisti otroški čas...in spominom ni bilo konca...apropos starost: ko pišejo "moji" učenci življenjepis in slišim letnice rojstva 1991 ali 1992 (!!!) se zavem, da res več nisem ravno rosno mlada...pa pustimo zdaj to...:)...
spomini torej...najbolj sveži so tisti z letošnjega dopusta...prvega popotniškega..previdno tipajočega in precej načrtovanega, kar se je sicer izkazalo za manj avanturistično, a ob obvestilu o na podzemni podtaknjeni bombi ni niti najmanj manjkalo adrenalina...in čeprav me je v kriznih trenutkih obhajala ena sama misel ("hočem dooooooooooomov!" - katera pa druga :)), je celoten vtis zelo pozitiven...moram urediti vtise in zapise s popotovanja in jih spraviti nekam na računalnik...bila sem namreč celo toliko disciplinirana, da sem vseh 18 dni pisala o najinih dogodivščinah...najbolj me je zabavala peripetija v predmestju Pariza, ko sem po celodnevni vožnji in več kot 800 prevoženih kilometrih ter ne-vem-koliko obvozih na smrt utrujena, lačna in zaspana samozavestno odkorakala v hotel in (sicer simpatičnemu in - hmmm, recimo greha vrednemu ;)) receptorju namesto "parlez-vous" s svojim šarmantim glasom dahnila "voulez-vous?"...in je možaka skoraj kap, mene pa tudi, ko se mi je zasvitalo, kaj sem mu ponudila...smeh je tako podrl vse jezikovne bariere in gospod je bil vse skozi zelo prijazen..:))...vse naslednje dneve bivanja tam me je potem (v hecu ali pa v lažnem upanju) spraševal, če "želim" še kaj....:))))

v sinjem zrklu časa
valovi ljubezen...
kot tihi val odnaša
vse slabo
in na bregove svoje struge
odlaga zlati prah neskončnosti....
(pesmica by moja malenkost, datirana nekaj časa nazaj... - če smo že ravno pri spominih)

Kdo mi je sunil teden?

zjutraj me je kot običajno notranja ura zbudila sama od sebe, čeprav ji nisem bila za to niti najmanj hvaležna...ko sem ob poslušanju tihega deževnega škrabljanja po oknu nad seboj poskušala ujeti še nekaj trenutkov spanja, me je od tega nadvse prijazno in zelo od blizu odvrnil komar...njegov "bzzzzzz" okoli ušes me je dokončno prebudil in tako sem nejevoljno budna razmišljala o zgornjem retoričnem vprašanju...kam je izginil moj teden?!...
pa gremo lepo po vrsti...
prejšnja sobota - dan, nemenjen čiščenju stanovanja, pripravam na ponedeljek, sprehodu po soseski, ki mi ni več nova, a je še vseeno nisem zares začutila kot "svojo"....
nedelja - izpolnitev želje/obljube...namreč mamine želje, da gre na Brezje...in smo šli: mama, njena sestra, Bojč in jaz...romarska pot?...nič nimam proti vernikom, Cerkvi in oblikam takšne ali drugačne religiozne pripadnosti/prepričanja...in ko tako poslušam mamo in teto (obe že gospe krepko v letih), ju na nek način prav občudujem...no, to je mogoče premočna beeda, a vendar se mi zdi neverjetno, kako nekateri verjamejo...kako to potrebujejo, da lahko preživijo...in ju razumem - odraščali sta med vojno in po njej, deloma siroti in je bila "božja beseda" edina tolažba, ki sta ju poznali...ko pa sem na Brezju videla toliko mladih, ki so hodili okoli cerkve s sklenjenimi rokami in povešenimi glavami, sem se malce zamislila...koliko ti mladi zares verjamejo "božjim" naukom?...koliko so sploh kritični do cerkve kot institucije?...zakaj tako zelo potrebujejo blagolov z neba/od župnika, da dobi njihovo življenje smisel?...ga res ne morejo najti drugače?...kakor koli - obe babici sva pustila pri maši, sama pa jo mahnila proti Bledu in naprej Bohinju....med vožnjo sva se pogovarjala o tem, katera slovenka pokrajina nama je najbolj všeč...in če pustimo lokalpatriotizem ob strani, je Gorenjska blizu vrha lestvice najlepših...
Bled - kot običajno gneča....in še enkrat gneča...zato sva preskočila idejo, da bi odšla do "najinega" kotička in se raje odpravila proti Bohinju, upajoč, da je tam manj ljudi...in res jih je bilo...:)...pravzaprav je bilo mirno in nekako mistično lepo z meglicami, ki so se dvigale nad gorami v ozadju (škoda, da so bile, ker se večina vrhov sploh ni videla)...po sprehodu okoli jezera pade trden sklep: naslednji podvig: Triglav...sama nad seboj sem razočarana, da še nisem bila na njem..ne zato, ker bi kot zgledna Slovenčica morala biti, ampak preprosto zato, ker v hoji v gore uživam, a si obenem ne vzamem dovolj časa, da bi to čim večkrat izvedla...
ponedeljek, torek, sreda - običajni delavni dnevi...v kolikor je usklajevanje urnikov, organiziranje vožnje v službo in nazaj, "krotitev" še kar počitniško razpoložene mladeži in prijateljsko nadomeščanje običajno...vmes še renoviranje oken pri mami, kuhanje "obilne grške" (beri: slovenske, a definitivno obilne) pojedine za prijatelje, ki pa jih na koncu ni bilo (tako je to, ko ima človek družino in se mora ravnati po potrebah in muhah otročkov)...smrk in veliko razočaranje - najraje bi vse skupaj vrgla v smeti...ampak na koncu sem ugotovila, da bi bilo mojega triurnega truda vseeno škoda in sem na kosilo povabila v. d. tasta in taščo...nič nista imela proti...:)
četrtek - obletnica naše šole...športni dan...jupi, ni pouka!...jupi za otroke in za učitelje...ob takih dnevih, ko so vsi nasmejani, dobre volje, ko te pozdravljajo že od daleč, s(m)o vsi na hece in se čuti, da smo eni drugim naklonjeni, vem, da sem se odločila prav z izbiro službe...(čeprav jutri po 2. uri ne bom več tako prepričana o tem)...ampak sem še v fazi brušenja in preizkušanja....učim se sama, ko učim njih...kar pa tudi ni slabo...
četrtek popoldan - najprej sprehod po polju sončnic....hmmmmm - ni lepšega kot so vsa ta drobcena sončeca, ki mežikajo v pravo sonce in se obračajo za njim....potem - home alone!....prav uživam, ko sem nekaj uric čisto sama... počutim se prav uživaško, ko pridem domov, si "naštimam" musko in se prepustim mislim, ki potem oživijo na papirju...in prav to sem počela v četrtek - pustila mislim, da so spet oživele...izpolnila obljubo sami sebi in napisala zgodbo na temo, ki je bila letos naslov Oninega natečaja...ki sem ga izpustila/zamudila, ker nisem hotela vrtati tam, kjer je še bolelo...hrepenje...je bila tema natečaja...in se je (končno) rodila moja zgodba nanjo...
petek - dan, ko imam samo 2 uri pouka!...če ni ob takih dnevih the best biti učiteljica!...:))
sobota - spet dan za renoviranje pri mami....ves dan strganje tapet, "štemanje" zidov, čiščenje, "gipsanje" itd....zvečer mravljinci v rokah, ampak neverjetno dober občutek, da sem naredila nekaj dobrega...zvečer še mimogrede vklopim TV in ujamem (skozi meglo in sneženje, ker je slika naravnost katastrofična - tako je, če je človek doma tam, kjer je signal slab) zadnje vzdihljaje izbora za miss Slovenije...kot vidim, nisem veliko zamudila...in mogoče je posledica utrujenosti ali pa tega, da drugače razmišljam kot pred časom, ampak samo sebe zalotim, da se mi vse skupaj zazdi samo (neokusen) že nič kolikokrat viden šov...displej nečimrnosti, subjektivnih sodb o lepoti in prizadevanj biti všečna...prav o tem sem razmišlajla - ves (tudi moj) trud, da smo lepe, privlačne, seksi, bolj ali manj vizualno "popolne", vse samo zato, da smo drugim (moškim) všečne...ampak - kot je bilo pred časom v tisti reklami - "kdo (za hudiča!) mi potavlja merila?"..and the answer is: nihče (več)...:)
danes - poležavanje s knjigo kljub zgodnjemu prebujanju...pravzaprav dober občutek ob minulem tednu...edina obljuba, ki je nisem izpolnila ta teden, je bila obisk mojih P&P...ne ene ne druge nisem videla že (pre)dolgo...in obe že pogrešam...ta teden je to obljuba št. 1...:)
here we go...:)

Tole me spominja na dobre stare šolske čase, ko je vame strmel prazen list papirja in sem natanko vedela, kaj bi rada povedala in celo, kako mora zveneti, niti približno pa se mi ni sanjalo, po kakšni čarobni formuli naj to dosežem...nekako takole se počutim zdaj in niti nekajletno amatersko kracanje raznih umotovorov mi sedaj prav nič ne pomaga...kar koli napišem, kakor koli zadevo olepšam, okrasim ali zapletem, že v naslednjem hipu bo "old news"...že prebrana zgodba in že obdelan način...

zakaj torej še en blog v skorajšnji poplavi tovrstnega izražanja?...najprej zakaj ne: ne, ker je - kot sem slišala - "fancy"..ne, ker ga ima sosedova Micka (nimam sosede Micke; pravzaprav blizu nobenega soseda, ki bi imel računalnik, ampak to je že druga zgodba)...niti ne zato, ker sem (pretiran) ekshibicionist...čeprav do določene meje očitno sem, ker želim del sebe "razgaliti" na ta način...
zakaj torej?...recimo, da zato, ker je ravno prav oddaljen in blizu hkrati, da človeku daje slutiti stik in bližino drugih ljudi, obenem pa le-teh ne pusti preblizu....varno oddaljena bližina...pa tudi zato, ker je tale zadeva padla v moj vizir ravno v času, ko sem razmišljala o "ustanovitvi" svojega internetnega dnevnika....ja, ja - saj vem, kako tole zveni - še nekdo več, ki ne zna biti izviren drugače kot tako, da si "sposodi" tujo idejo...a sposojena je in bo le oblika (dokler ne pogruntam, kako se le-ta spremeni)...misli in razmišljanja in vse, kar bo tule, bo pa moje...razlog številka dve: stvar je imenitno kompatibilna s količinami "mojega" časa...mojega v narekovajih, ker čas zares ni nikoli naš, ampak si ga zmeraj le sposodimo, ukrademo, ali prislužimo iz rok Usode...skratka: imam ga očitno dovolj, da ga zapravljam s takšnimi zadevami, a hkrati premalo za vse zadeve, ki me vlečejo vsaka na svojo stran...kar je verjetno spet paradoks, a tudi to je že druga zgodba..razlog številka tri: radovednost...igra...z besedami...žongliranje z mislimi...tek za nikoli do konca odvito n