Tri ljubezni

Pred nekaj dnevi sem končala z branjem simpatične kjige Preprosta ljubezen. V njej so zbrane različne grenko-sladke zgodbe o prav takšnih ljubeznih. Zanimivo, kaj se ljudem vtisne v spomin. Katere ljubezni ostanejo, katere zbledijo.

Ostanejo trenutki, iztrgani času in pozabi.
Sem v katerem izmed njih jaz?

Prva

Otroci se igrajo pod drevesom v zgornjem kotu otroškega igrišča. Tam je njihovo najljubše skrivališče. Ravnokar so sredi goreče debate "kdo je v koga". Svetlolasi deček, nekoliko višji od vrstnikov, in prav tako svetlolasa deklica, prav tako višja od vrstnikov, se znajdeta eden pred drugim. "J. pa je v A!!!!!!!!!!!!!" In razposajeno vriskanje, draženje, smeh, lovljenje po igrišču. Deklica zardi, ker ne ve, kaj bi rekla. Najraje bi koga kar na nos, a brez povoda se to nekako ne spodobi. Zato stoji tam kot kupček nesreče in čaka, da jo bo J. rešil zadrege. In J. se res oglasi; nekako v stilu, da je A. res njegova "punca". "Dokaži!" se glasi enoglasna sodba neizprosnih gledalcev. In cmok! - že dobi A. svoj prvi poljubček. Nenapovedano, spontano, čisto. Potem hodita A. in J. nekaj časa skupaj domov iz vrtca in on ji v znamenje svoje resnične ljubezni vdano nosi posteljnino iz vrtca, ponuja popoldansko malico in sploh resno vzame svojo prvo vlogo fanta.
Iz bog ve katerega razloga se parček razdre. Spontano, tiho, nedramatično. On odide na eno šolo, ona na drugo. Ko sta že odrasla, se včasih srečata na cesti. Smehljaje in previdno se kdaj pa kdaj pogledata in mogoče se celo spomnita tistega prvega "lubčka" sredi razigranega poletja.


Druga

Sneg besno naletava. Čeprav je druga polovica marca, zima nikakor ne namerava popustiti. Po zasneženih in mokrih ulicah pridrsata v kavarno. Sedeta za "njuno" mizo in naročita. On se zazre v njo, ona gleda skozi okno. Opazuje ples snežink in spuščajoči se mrak ter si bolj od vsega na svetu želi, da bi bila kje drugje. Iz zvočnikov nežno igra Love me tender. On jo prime za roke in reče "Kaj razmišlja moj sonček?" Želi si, da ne bi bil tako prijazen. Vprašujoče jo gleda, ona pa po ustih prelaga težke besede kot pretežke kose prtljage. Začenja tisto prastaro "Ni problem v tebi, ampak v meni....Si v redu fant...Le čas ni pravi....boljše bo...konec..." Oči nasproti nje počasi temnijo in njim v posmeh Elvis še kar poje o želji po nežni ljubezni. A ljubezni več ni. In ko čez čas odideta iz kavarne, jo nekaj zaboli pri srcu, ko ga vidi, kako narahlo sključen, kot bi mu kdo pravkar naložil breme na ramena, ter brez dežnika počasi izginja v prvi zimski mrak skozi ples snežink.

Tretja

Ura se končno privleče v pravo pozicijo, da učiteljica oznani svoj odrešilni "Lahko pospravite ". Gruča mladih se vsuje iz šolske stavbe in se z nadzvočno hitrostjo razkadi na vse konce in kraje. S srcem, ki ga čuti nekje visoko v grlu, se približuje vogalu šole. Za vogalom je klopca in na klopci ... Je on? Je on! Navidez brezbrižno sedi tam, ko pa se mu približa, opazi rahlo rdečico na njegovih licih in čisto majčkeno podrhtavanje rok. Nekaj v njej skače do neba, dela prevale, vriska in se do norega smeji, ko se objameta čez rame in jo mahneta proti parku. Listje odpada kot v reklami za jesen, zrak diši po divjih kostajih in vlažnem lubju. Po obveznem kroženju po parku pristaneta na eni izmed klopc. Sedeta in se zagledata drug v drugega. Skozi veje dreves posije sonce in se ujame v njegove oči ter okoli roženice nariše sončnico. Čisto pravo, drobceno sončnico.

In trenutek o(b)stane ter se v presečišču časov poraja vedno znova. Kar tako in čisto preprosto.