The day after..

Pravzaprav je vsak dan nek "day after". In ker sem se v petek psihični in fizično (recimo, ha ha) pripravljala na včerajšnjo "zabavo", jo moram nekako miselno zaključiti. Z eno besedo: beda. Vem, da so merila zabave različna, ampak zame tega pač ne predstavlja neokusno okrancljana dvorana, v kateri razglašen duo preglasno navija razne "Ta-ta-tangice; mi se mamo radi in brizgalna brizga" komade. Pri sosednjih mizah druge zaključene (bolj ali manj posrečene) družbe, po vsakem plesno-piočivalnem segmentu boljše volje. Prostor zakajen do konca in naprej, glasba preglasna za pogovor, hrana - no comment (a ko sem prišla domov, bi lahko mirne duše izropala hladilnik). Saj vem, da ni poanta tovrstih zabav v neki prefinjeni zabavi; bistveno je druženje, zabava itd. Ampak vrag je, če mene zakajenost, napol pijani osebki (pri sosednjih mizah; moji kolegi so bili dobre volje brez tega) in glasba v prej omenjenem stilu ravno ne zabava preveč (oz. me sploh ne).
Suma sumarum: po hitrem postopku sem se spokala domov in edina stvar, ki me ni razočarala, je bila vožnja domov. Ura ravno prav pozna, do so bile ceste po večini prazne. In ker so bila moja ušesa adaptirana na precej visoko jakost, sem si privoščila malo privatnega "nabijanja". Sicer so redki sprehajalci na praznih ulicah gotovo mislili, da se v avtu vozaka kak horonsko prestrašen dečko, ki nujno potrebuje zvočno kuliso svoje dinamične vožnje, ampak sem kljub temu tvegala. Malo Madonne (Because this is who I am/ you can like it or not/ you can love me or leave me, 'cause I'm never gonna stop - ženska je frajerka, pa naj reče kdo, kar hoče), malo Chrisa Isaaka in za zaključek dobri stari Hari Mata Hari (ki je domovinsko pravico v mojeih ušesih in na mp3-jih dobil pred kakimi štirimi meseci, od takrat pa večkat navdušeno in glasno sodelujeva med recimo čiščenjem stanovanja ali pričakovanjem obiskov). Vedno me preseneča, kako noč in odsotnost običajnega človeškega vrveža spreminja povsem običajne stvari. Tako bi naključni potnik skozi nočni Maribor dobil vtis vožnje skozi kakšno turobno industrijsko mesto, sicer praznično okrašeno in prijazno, a majhno in nerazvito. Verjetno to Maribor tudi je, le da med vsakdanjo zatoplenostjo v svoja življenja tega ne opazimo.
Med vožnjo od glavne ceste do doma se slika povsem spremeni - okoli mene sami travniki in gozdovi in nekje visoko luna, ki preskakuje nevidno kolebnico sredi neba in je enkrat na levi, drugič na desni strani ceste. Ponoči nerada vozim po tej cesti, in sicer iz zelo praktičnega razloga - divjad. Vedno v pričakovnaju opazujem levi in desni rob ceste, da se ne bo z njega kaj pognalo pred avto. Vse te živalce, ki jih z veseljem opazujem (srne, fazani, lisice, podlasice), so sicer zelo ljubke, a imajo neprijetno navado skakanja čez in na cesto. Zlasti srne so neverjetne - trenutno so takšne barve, da jih od ozadja, na katerem se pasejo, ločijo samo njihovi beli zadki. Ko sem odpirala vrata na ograji, sem opazila še nekaj, za kar si dolgo nisem vzela časa - kako brezmadežno tiha je lahko zimska noč. Prav nič se ni zganilo v navidezno zamrznjenem prizoru pod budnim luninim pogledom. Nobena sapica, noben pasji lajež, noben skovik; čista popolna tišina. Kot da je sleherno živo bitje na zimskem spanju.

Danes je še en day after. Moram ga omeniti, čeprav je bilo (in še bo) o tem napisanega že veliko preveč in so diskusije padle že krepko pod nivo. BAR, seveda. Zadevo sem gledala mogoče 10-krat. Sam koncept ni blazno inovativen, kandidati pač ljudje, vrženi v določeno vlogo, zanimivo pa je vse tisto, kar se plete zadaj in mimo teh oddaj. Koliko teorij zarote, ocenjevanj, predalčkanj, lobiranj, žaljenj in ne-vem-česa-še to potegne za sabo. Saj je to itak namen tega - da se o zadevah govori, zraven pa spremlja zadevo, s katero nekdo služi. Ker zaradi maloštevilnih ogledov Bara nisem kompetentna, da bi sodila o katerem od obeh kanditatov, še manj pa (kar je škoda) imam dovolj sociološkega in psihološkega znanja, da bi kakšno pikro napisala o tistih, ki so čisto "padli noter", bi rekla samo to: Miloš (alias Mišo) mi je deloval kot egoistični narcis, na katerega so se "palile" predvsem najstnice, Andrej pa je imel predvsem to srečo, da je bil manj antipatičen kot njegov protikandidat. Da je deloval bolj naravno in manj zaigrano. Osebno mi je bil bolj sipatičen, čeprav so mu pripisovali cerkvene, svetohlinske, zadrte, asocialne, nekomunikativne in ne vem kakšne "grehe" še. Ergo: čestitke njemu, "Miškecu" pa učinkovito berglo za njegov zlomljeni ego.