As time goes by

...se marsikaj spremeni. Spremembe prinašajo neznano. Zato se jih bojimo. O njih največkrat niti ne razmišljamo. Včasih se jih spomnimo le, ker so v določenem trenutku glavna tema pogovora. Kot recimo vedno bolj v dnevih, ki prihajajo. Povsod debate na isto temo: novoletne zaobljube/želje/voščila pa cilji in nenazadnje invntura minulega leta. Ker zaobljub na dolgi rok ne delam, ampak raje napravim stvari takoj, ko se jih spomnim, jih nimam niti za leto, ki prihaja.
Želje? Imam dve drobceni, med seboj precej prepleteni, od česar je mogoče ena samo posledica trenutnega hormonskega stanja v mojem telesu. Vsekakor pa nobena od njiju ni ravno tipična zame. In je mogoče edina "zaobljuba" ta, da razvozlam, od kod te doslej neznane želje.
Voščila? Jih je en kup za ljudi, ki imajo posebno mesto v mojem življenju. In veselim se dni, ki prihajajo, ko si vzamem čas in se posvetim ritualu pisanja voščil. Vedno se potrudim, da je vsako unikatno, zapisano na ročno, unikatno izdelani voščilnici. Ko jih izdelujem in pišem, se mi zdi, da se dotikam tistih, ki so jim namenjene. In to so zame prazniki, ki prihajajo: dotik, ki premošča čas in razdalje.

Cilji? Hmm...predvsem eden: dokončati magisterij. (tole že sumljivo diši po zaobljubi, a mi je ljubša beseda cilj)

In inventura? Čista desetka. Leto presenečenj na celi črti. Samih pozitivnih.

In naslov bloga?
Je tak zato, ker so stvari vedno boljše. Nikoli nisem v to zares verjela, zdaj pa verjamem. Da sta življenje in ljubezen kot vino: čim starejša sta, bolj sta dišeča, aromatična, opijanjoča in polnejša.
A potem še človek sploh potrebuje kakšne zaobljube?