Še ena o vlogah

Že dobri striček Shakespeare je zapisal, da je ves svet oder in da vsak izmed nas igra določeno vlogo. Mogoče ni dovolj natačno preciziral svoje izjave ali pa gre zgolj za davek stoletij, vsekakor pa se je število naših vlog močno pomnožilo. Recimo moje današnje vloge: bila sem že v.d. žene, v.d. snahe, v. d. hčerke, gospa profesorica (oz. "učitl'ca, vas lahko nekaj vprašam?"), v.d. nabavne (beri: nakupovanje za približno teden dni naprej), v.d. varuške, v. d. gospodinje in še bi se kaj našlo. Na primer "kofetkanje" s kolegico (pravzaprav je bilo "fast-foodanje" v Mkšrotu, ampak važen je itak namen) in animiranje Bojčeve najsntiške nečakinje. Ob čemer sem vmes celo našla čas, da sem "pobrovzala" po internetu, spacala skupaj dva bloga, trikrat romantično zavzdinhila ob Jewel in njeni Break me (ta pesem mi zadnje dni taaaaaaaaaako sede), prebrala novo poglavje v Ljubezenskem življenju (tak je dejansko naslov knjige, čeprav bi lahko bil tudi mojega življenja) ter se šla modno revijo pred spalničnim ogledalom (nečimrnost, ime ti je ženska! ) zaradi jutrišnje kolektivne zabave. Kar na kratko pomeni vsaj dvoje: da je vsak izmed nas soočen z veliko vlogami ali bolje nalogami, ki jih bolj ali manj temeljito vsak dan opravlja, in da mi jutri vsaj ene od naštetih ne bo treba ponovno podoživljati: namreč gospodinjske. Sobota je običajno dan, ko z Bojčem izmenično bijeva boj z gospodinjskimi mlini na veter (beri: prahom, ki si je najino stanovanje izbral za razvijanje svetovne zarote razmnoževanja z nadzvočno hitrostjo). Jutri to torej odpade, ker sem bila taaako pridna danes. In to v času, ko sem bila doma čisto sama, samcata. Včasih bi tak čas izkoristila za kaj drugega. Ampak očitno sem postala prav "pridkana". :)
Torej jutrišnji dan oz. večer. Ven se odpravljam z mešanimi občutki. V primerjavi s prvim letom, ko sem bila v tem kolektivu, sem malce bolj zadržana. Ugotovila sem, da nekateri tisto z vlogami jemljejo kar preresno in igrajo nekoga povsem drugega, kot so v resnici. Mogoče so potem tako zelo presenečeni (razočarani?), ko vrtajo po meni z vprašanji in zmeraj znova dobivajo odgovore, ki me potrjujejo takšno, kot v resnici sem - takšna, kot sem pač vedno. In mogoče sem sama potem toliko bolj razočarana, ko dobim kakšno mino pod noge od koga, komer tega pač ne bi pripisala. Bo treba odrast (beri: sprejet pravila igra, kjer je glavno vodilo vsak zase). Ampak ne še tako hitro. :) Veselim pa se nekaterih, ki so malce več kot le kolegi. Ne še čisto prijatelji, ampak na dobri poti tja. :) Torej: saturday night, here I come!