Prvi(č)

Letos je (bil) prvi božič, ki sem ga dočakala na novem naslovu in v novem življenju. Nov naslov pride, ko se človek pač preseli. Novo življenje pa nastopi, ko zbere dovolj poguma za to in si dovoli biti to, kar pač je. Čeprav si kdo ob tem lomi zobe.
Torej prvi božič na svojem. Prva božična večerja pod mojo taktirko. Prva prava smrečica (tista od lani je bila bolj poskusna, ker je nastala ravno v času preseljevanja). Prvo "obredno" zavijanje daril. Takšno s primerno glasbo v ozadju in z obilico umetniškega izživljanja. In prve voščilnice, prispele na novi naslov! Pa prvi "prenočitveni" gosti. Sploh je letošnji zaključek leta sumljivo zaznamovan s samimi prvimi zadevami. Recimo še s prvo novoletno zabavo, ki jo bova priredila in gostila. Kar pomeni, da bom spet polno zaposlena s pripravo hrane in drugih animacijskih elementov. In čudno pri vsem skupaj je, da se tega veselim. Da bom spet nekoga razveselila, presenetila in osrečila. Lepo je, ko so prazniki!

No, in še prvi božični jedilnik (da drugo leto ne ponavljam istih stvari in - seveda - da se malo pohvalim):
- predjed: kanapeji z domačim tuninim namazom in pršutom (ne na istem kruhku, da ne bo pomote);
- prva glavna jed: polnjeni kaneloni;
- druga glavna jed: polnjenje piščančje prsi;
- solate: zelena s koruzo in klasično polivko; sestavljena;
- poobedek: čokoladni krokant, huzarski krapki, domač rafaelo;
- pijača: koktajl Pol remy (prinešen iz Francije in hranejn za posebno priložnost), sicer pa nič drugega alkoholnega.

And that's it!