Čas je za nove ...

Pozabi na stare...čas je za nove grehe...365 in kakšnega čez...je prispelo danes na mail...hvala za prijatelje...tiste, ta prave...ki ostanejo v retorti doživetij, potem ko ostale sperejo čas in izkušnje...:)

Pa je šel del mehkobno nežnega občutka, ki se v meni prebuja ob pogledu na sneg, po gobe. Spodrinil ga je nek drug občutek. Podoben bežnemu ščipanju melanholije in zabrisanih spominov tam v okolici tiste mišice, ki ji pesniki in sploh romantične duše pripisujejo(-mo) skoraj misitčen pomen. Okoli srčka, ja. Prebudile pa so ga solze, ki jih je v moje oči priklicala - knjiga. Kdo pa še joče ob žalostnih koncih knjig?! Očitno jaz. Ki potem določene vsebine mojstrsko povežem z dogajanjem v RL in katarza, podkrepljena z izdatnim delovanjem solznih kanalov, je tu. Že po nekaj uvodnih straneh preberem, da ON, moški protagonist, umre. Če me kaj razjezi, so to ljubezenske zgodbe z nesrečnim koncem. Hudiča, že v življenju jih je dovolj; ne morejo pisatelji napisati takšnih, ki bi bile življenju v porog?!?! Jasno, da ne - potem bi bile kič. Ta zgodba ni kičasta. Je pa žalostna. Temelječa na "resničnih dogodkih". To oznako sicer jemljem z veliko rezervo, a vsaj osebe so (bile) resnične: nečak V.Woolf in kitajska pisateljica Lin. K: umetnost ljubezeni. Po moje bi lahko bil naslov tudi Abeceda ljubezeni. K pomeni vrstno število. Mesto, ki ga je v kronologiji bolj ali manj izvirnih in pomnjenih ljubic zavzemala ONA, ženska "junakinja". Ki je postala usodna. Tako zanj kot zase. Čeprav je koncept "usodnosti" zdrajsana zahodnjaška fraza, kateri v posmeh se ljubezen v romanu (med angleškim bohemskim dandyjem in prelepo kitajsko poročeno gospo) začne in razvija po - nam bolj ali manj tuijih - taoističnih načelih. Da ne padam v kakšne literarne komentarje ali psevdoanalize - ves čas me je imela sveta jeza na tega "tupega" Juliana: žensko je noro ljubil; ko je ni bilo, ga je bolelo telo od poželenja in ljubezni; v ključnem trenutku pa je izbral samoljubje in "svobodo" in je svojo K lepo pustil v ku....cu ter posledično oba pahnil v smrt. Moški in njihov ego! Prav jezna sem bila na tak konec! Ki pa je še en dokaz več, da so ženske pripravljene za ljubezen več žrtvovati. In da moški včasih teh žrtev ne znajo, ne morejo ali preprosto nočejo sprejeti. Kar razumem, če sami ne gojijo določenih čustev. Ampak da jih, pa potem žensko vseeno zavr(ž/n)ejo?? I just don't get it. Res ne.

Sneg. Prispodoba nežnosti. Tišine. Nedolžnosti. Zastrtih oblik in skritih potk. Zamedenih sledi. Človek lahko naredi 1000 snežnih angelov, a jih bo naslednji snežni vihar brez sledu zabrisal. Prispodoba?
Ko sem danes med vožnjo (skoraj driftanjem, he) po (kdo bi si mislil?!?) neočiščenih cestah kolebala med jezo na sneg in veseljem, da je, sem se odločila za slednje: veselje. Sneg ni kriv, da ga pristojni niso sposobni sčistiti, ker jih vedno znova "preseneti". Kar je po moje svetovni fenomen: da nekoga sredi zime sneg PRESENETI. Halo?! Saj ne pade junija, za božjo voljo! Kar lasje se mi dvigujejo, ko slišim take. Pa dobro - sneg je skratka lep in pika. Vedno me nekako "zmehča" in zasanja. Prime me, da bi z nosom, prilepljenim ob okno, opazovala ples snežink v nedogled. Da bi ves dan gazila nekje zunaj in preprosto uživala v tišini in popolni belini pokrajine.
Jutri je še en dan v vlogi "playing mum". Spet prideta mala razgrajača. Prvič na prenočevanje. Že ves teden je pri njima doma panika, ker gresta k teeeeeeeeeeeti Aleeeeeenki! Jupi! Teta pa pod posteljo! :) Saj ne; komaj čakam, da prideta - ker je sneg, nas imam na sumu, da bomo krepko uživali. Sicer mi še ni povsem jasno, kako bom odžonglirala sobotno varuška-gostiteljica vlogo, ampak glede na to, da je Bojč doma, bo nekako šlo. Če drugega ne, jih do večera zaklenem v otroško sobo, pa mirna Bosna! :))))