Imeti versus biti

Nekje sem prebrala, da so se vse tegobe na svetu začele, ko so ljudje zamenjali besedi "biti" in "imeti"...ko je postalo bolj pomembno od tega, kar si, le to, kar imaš...ker sama v to filozofijo ne verjamem, sem zmeraj iskala primere, ki bi potrjevali nasprotno tezo...da nas to, kar imamo, ne določa....v zadnjem času pa vedno bolj opažam vedno več tovrstnega razmišjanja...ljudje resnično verjamejo, da jih bodo stvari osrečile...izpolnile tisto nekaj, kar jim manjka v življenju...

Včasih sem bila blazno obremenjena s tem, kaj imam in česa nimam...najbolj sem trpela v gimnaziji, kjer so bili vsi moji sošolci mestni otroci...večinoma sinovi in hčerke zdravnikov, odvetnikov, profesorjev...zdolgočasena mladina v najboljših blagovnih znamkah....in med njimi jaz...deklica, ki se je vozila od nekod iz predmestja, ki se ji ni sanjalo o blagovnih znamkah in najbolj "in" klubih v mestu, je pa zato vedno razumela knjige, ki smo jih brali in nasploh imela "zelo zrel pogled na življenje"...(kot je bilo zapisano v nekem posvetilu)....zanimivo in vse bolj očitno je postajalo nekaj: vedno bolj ko se je bližal konec gimnazije, vedno manj sem bila žalostna, ker nimam vseh stvari, ki jih imajo moji sošolci...oni pa so bili (nekateri seveda) vedno bolj jezni/nevoščljivi/zmedeni zaradi stvari, ki jih sama nisem posedovala, a sem jih vseeno imela....mogoče je bila to le moja prepričljiva kompenzacija...a sčasoma sem zares postala bogatejša...in sem še vedno takšna...čutim se bogato, čeprav nisem premožna...zadnijič sva z Bojanom debatirala o tem, če bi moji starši prodali parcelo in hišo, če bi jim sosed ponudil odkup...resnica je, da ne vem...vem le, da za večino ljudi stvari nimajo nobene vrednosti več....je le še cena, tržna vrednost, vrednost kot vrednota pa ne obstaja...sama vem, da naše hiše ne bi prodala...in je nikoli ne bom...čeprav je stara, med samimi novo zraslimi neugledna staromodna dama...a v njej sem se kalila in se naučila preživeti...zato ima zame neprecenljvo vredost...ker je simbol tega, da lahko preživim...in mogoče sem se prav zahvaljujoč naši hiši (in vsemu, kar zame predstavlja) naučila drugačne rabe besed "biti" in "imeti"...in sicer tako, da je prva od obeh pomembnejša od druge...in ko sem ravno danes zjutraj razmišljala, kako lepo je, če ima človek dobro izhodiščno pozicijo v življenju (beri: premožne starše, ki mu npr. kupijo stanovanje) ter o koristih obratne situacije (beri: smilila sem se sama sebi, ker pač nimam te sreče), sem takoj dobila lekcijo, ki me je spet spomnila na pomen obeh besedic...namreč: sila me je razveselil pogled skozi okno, pred katerim so se v zamolklo zeleni, rjavkasto-sivi travi pasle srnice v svojih neverjetno naravi podobnih kožuščkih, nedaleč stran od njih je na miš čakal sosedov muc, nad njimi so se spreletavale vrane...mar ni TO pravo bogastvo?...še ne povsem pomirjeno me je pozdravil eden mojih "babyjev"...moji babyji so moje rožice...:))...hibiskus z novim cvetom....:)...biti srečen in nositi srečo v sebi je zame največje bogastvo...and amen to that!...:))