Sanje...

vsak človek ima sanje..nekoč...vsaj takrat, ko je (še) otrok...takrat, ko je človeško srce še naivno, nedolžno, neposredno ter pogumno...in potem pri nekaterih to zbledi...se izgubi...ljudje odrastejo in zanemarijo otroka v sebi...ubijejo ga in z njim svoje sanje...tiste, ki vedo, da je tako malo potrebno za preprosto človeško srečo...tiste, ki brez meja drsijo s pticami pod oblaki in ki kot drobne rečne žile utripajo v reki življenja...iz zagrenjenosti, ker so to naredili, skušajo uničiti še sanje drugih...in jih omalovažujejo, celo obsojajo...namesto, da bi sami zbrali pogum in jih uresničili, jih zagrebejo na dno svojih plitvih src in s strahom čakajo, da se ne bi slučajno uresničile komu drugemu...ne govorim na pamet - opazovala sem to levitev sanj pri meni ljubih ljudeh...njihove dvome...pomisleke...in strah...ki pa - zanimivo - se je kasneje vedno izkazal kot povsem neutemeljen....med minulimi prazniki naju je obiskal moj stric...taisti stric, ki je pred časom (leto in še več nazaj) hodil po svetu ves svi v obraz, na smrt nesrečen in vedno bolj bolan...razlog - nesrečen zakon...ironično pri vsej stvari je, da so ga vsi sorodniki po vrsti (beri: njegove sestre in bratje) tolažili, spodbujali, naj "potrpi" in mu sploh servirali neizmerno količino lepo zvenečih, dejansko pa praznih floskul...in ko se je človek končno odločil in naredil korak do odvetnika za ločitve - kaj se je zgodilo?...postal je izobčenec...isti sorodniki, čigar usta so bila polna tolažilnih in spudbudnih besed, so jasno in glasno izjavili, da se z njegovo odločitvijo ne strinjajo (da jo celo obsojajo) in da ni dobrodošel ne on ne njegova nova partnerka...pa mislim (oz. sem prepričana), da mu je zdaj za to prav lepo vseeno...človek je sledil svojim sanjam, da bo živel z nekom, ki ga ljubi in je te sanje uresničil...pa čeprav pozno (pri 60. letih!), pa čeprav navkljub neodobravanju ožje in širše družine, navkljub gnojnici, ki jo je po njem zlila (zdaj že bivša) žena....zato sem bila včeraj prav vesela, ko sta prišla na obisk in sta žarela kot zaljubljena najstnika...nič več ni bil tisti bled, siv, shujšan moški, ki je poosebljal zagrenjenost, ampak pomlajen in srečen moški...vesela sem zanju...:)
podobno zgodbo o odrivanih in zasmehovanih sanjah sem poslušala danes, ko sem se srečala s svojo mrzlo nečakinjo/sestrično (ne vem, kateri je pravi izraz za hčerko od sestrične)...namesto da bi jo njena družina podpirala, jo zasmehuje in ponižuje...marginalizira, ker sploh ima sanje....ker upa o njih spregovoriti...pa sploh niso ne vem kako odbite sanje...pri čemer je zanimivo, da se njene iste želje zdijo povsem sprejemljive in celo pohvale vredne, če jih sanja kdo drug...verjamem, da ji bo uspelo...

in moje sanje?...včasih se zalotim, da jih z zadnjim vlakonom začutim...kot nekaj živega, otipljivega...resničnega...postale so resničnost, medtem ko sem spala...:)...ne dobesedno...ampak nekako tako, kot je rekel John Lock v Lost: "The moment you stop looking, you find what you've been looking for."...