Indijansko poletje

...in to v najpopolnejšem pomenu te besede...je namreč pred vrati...oz. celo počasi odhaja...ne morem se nagledati vseh teh barv...je bila jesen vedno tako lepa?...šele zdaj, ko sem na svojem, začenjam zares živeti...prej sem bolj brlela...in zdaj mi tudi postaja jasno, zakaj toliko lukenj v mojem spominu...zakaj so cela poglavja enostavno izbrisana...to mi postane jasno vsakič, ko se vrnem "domov"...in najsrečnejša sem, ko se lahko odpeljem od tega istega "doma" in pridem zares domov...nisem fatalist, a nekatere stvari so nam verjetno res usojene...čeprav je od nas odvisno, kaj potem s tem naredimo, a vendar - družine si ne moremo izbrati...kar je škoda, ker nas tisto, kar se dogaja ali ne dogaja, ko smo majhni, spremlja vse življenje...pa pustimo zdaj to...

indijansko poletje, torej...v četrtek sem se ga napila do pijanosti vse čutov...imeli smo športni dan in spet sem med sopihanjem na vrh Pohorja (jap, priznam - kondicija je v riti, čeprav še vedno boljša od tiste mojih kolegov in naših devetošolcev:) ) začutila, kako zelo potrebujem ta stik z naravo....kako sem ga pogrešala...imela domotožje po "mojih" smrekah, "mojih" travah, "mojem" šumeju vetra...po moji tišini...občutek, da sem bel oblaček na sinjem nebu...da se zlato-rumene in rdečkasto-zelene barve prelivajo vame in me napolnjujejo z mirom in nekim nepopisnim občutkom enosti, povezanosti z vsem, kar me obdaja...res je bilo lepo...moram reči, da sem uživala kot že dolgo ne...in čeprav že dolgo nisem bila čisto na vrhu Pohorja, kar pomeni, da sem vedno "zašvinglala" tisti najhujši breg od "Lukeja" do vrha, sem si rekla, da bom prišla na vrh...zanimivo je bilo, kako je moje "hribolazenje" vplivalo na naše učence..."če lahko učitl'ca, bom pa še jaz!"...tako so skoraj vsi prilezli na vrh....:)...najbolj pa mi je bilo všeč, da sem prehitela našega Gregeca...nečimrnost, ime ti je ženska...:))
sicer kar ne morem verjeti, da je spet prvi november..skoraj, no...da je spet tukaj tista meni nerazumljiva evforija tekanja po grobovih in razkazovanja nove garderobe, razkošnih aranžmajev ali česa tretjega...letos ne grem nikamor...sveče prižigam takrat, ko se spomnim na umrle...nagrobne promenade pa imam dovolj...spominjam se, kako je bil prvi november včasih takšna družinska priložnost za obiske sorodnikov...naša vrla familija se je zbasala v avto, obiskali smo grobove (potem ko smo se skozi nepopisno gnečo prebili do njih), nato pa po vrsti križarili med vso številno žlahto, tako da smo se domov zmeraj vračali pozno zvečer...kot otrok sem v tem uživala, saj je bila to redka priložnost, da vidim svoje sestrične in bratrance, s katerimi se sicer nisem veliko družila...danes sem med mnogoštevilnimi gospodinjskimi radostmi razmišljala o tem, kako hitro se vse spreminja...kako hitro mineva čas (spet fraza, a je res!)...ni dolgo, kar sem sama skakljala po obiskih, danes pa sem imela polno hišo obiskov, krmarila sem med kuhinjo in dnevno sobo, vmes še aranžirala nekaj za mojo sestro (btw: resno razmišljam o prekvalifikaciji :)), malo prej pa sem za zaključek dneva končala z likanjem posteljnine...jaz, pa likanje posteljnine?!...se spomnim, kako sem nekoč prišla na obisk k prijateljici in je njena mama ravno likala posteljnino...sem si mislila "halo! Je s tabo vse v redu, ženska? JAZ pač nikoli ne bom likala posteljnine!" ...and look at me now!.....edino vprašanje je, če deluje name kak Bree Van De Kamp-ovski sindrom popolne popolnoma desperate housewife, ki je posledica gledanja celotne sezone ali dejstvo, da najina meni tako všečna posteljnina ne izgleda prav lepo naravnost iz pralnega stroja na postelje ali pa ima jesen name kak poživljajoč učinek.. edino, kar še manjka je, da si zaželim, da se otroška soba napolni z njej namenjenimi bolj ali (manj začasnimi) stanovalci...kar se ob in po druženju s tremi navihanimi bolj ali manj majhnimi nagajivci niti ne zdi tako slaba ideja...:))