World gone mad...(?)

po naravi nisem ravno pesimistka, vendar se zadnje čase vse bolj sprašujem zgornje retorično vprašanje...je svet znorel?...kaj se dogaja z njim, torej z nami, ljudmi, ki na njem živimo?...nismo kar naprej v tehnološkem, kulturnem, medicinskem, znanstvenem in ne-vem-kakšnem-še vzponu?...in ni potem logično, da bi se morala naša mati Zemlja zavoljo tega počutiti zmeraj boljše in prosperirati?..dogaja pa se ravno nasprotno...ljudje so nezadovoljni, polni nestrpnosti, nerazumevanja za sočloveka, brez sleherne empatije in naravnost kruti...pred kratkim sem brala o tem sindromu naše družbe . kdor ne uspe, je osebno kriv za to...kdor ni takšen, da bi lahko uspel, je tudi sam...prav tako vsakdo, ki je (netrendovsko) drugačen..tako ali drugače neuspeli ljudje so "cokla na vozu življenja" (dobri stari Cankar) in vse, kar mora naša družba narediti je, da se jih čim bolj učinkovito in po hitrem postopku znebi...brala sem polemike o materinskem domu v Mariboru...in komentarji na moj komentar so me dokončno ozdravili želje po nadaljnem sodelovanju na forumu...dovolj zaskrbljujoče je, da sploh kdo razmišlja tako kot tamkajšnji uporabniki...da pa so to povrh vsega še mladi "moški" (moški v narekovajih zato, ker anatomski privesek med nogami iz človeka še ne napravi moškega), ki verjamejo v neko kvazi zaroto ženske populacije, ki je je sama zabitost, iskanje "prascev" in podobne nebuloze, pa je že prav perverzno paranoično...očitno ima gospod Ruglej malce sprevržene in nadvse selektivne privržence...
danes je tak dan...ko imam tega zares pokvarjenega sveta vrh glave...pa me ne daje PMS...in ob pogledu na prečudovito pozno indijansko poletje mi igra srce kot otroku...in včeraj sem do pijanosti uživala v zvenjenju tišine, božanju dreves, nežnosti barv...spet sem se začutila celovito in srečno, da sem...in žal mi je ljudi, ki nikoli ne vidijo lepote okoli sebe...ker so njihova srca prepolna cinizma, skepse in strahu...pred biti dober, kar je vendar (uf, kako patetična beseda) plemenitejše od biti cinik, ki preživi svoje življenje na preži za trenutkom, ko lahko vzklikne "saj sem vedel, da imam prav!"...torej - čeprav je svet (beri: naša "razvita" kapitalisična družba) na najboljši poti, da sama sebe požre, zavračam možnost biti cinik in pesimist...zavračam možnost, da obrnem glavo stran, ko na cesti srečam berača...zavračam možnost, da ignoriram plakate ob cesti, s katerih nekdo prosi za pomoč...zavračam brezbrižnost in mišljenje "sam(-a) si je kriv(-)"...raje sem naiven optimist, ki misli in verjame, da je z drobnimi dobrimi deli mogoče spremeniti svet vsaj za odtenek...ne vsega sveta, ampak vsaj katero od nesrečnih življenj za vsaj kak trenutek ali dva...kar pa se tiče mračnjakov in pravičnikov - upam, da jim kdaj sonce, tisto pravo, na sinji modrini zgoraj, seže do srca...in da mogoče vsaj kdaj namesto: "Kako sem jaz super, ker sem uspešen, pomemben, poln keša in ni šanse, da kdaj pristanem med luzerji; kdor pa to je, je pa itak sam kriv!" pomislijo: "Mogoče pa bi bilo le dobro pomagati - saj smo vsi ljudje"...vsi smo le ljudje....