Kako gre čas...

čisto tukaj je že..tako blizu, da jo čutim in diham in se izgubljam v njenih vlažnih sladko dišečih poljubih, ko gledam zlato-škrlatne liste na drevesih....jesen...včasih me je spravljala v depresijo...letos pa se je prvič veselim...kot da jo nanovo odkrivam...kar se nasploh dogaja z veliko stvarmi...dobivajo novo barvo, nov pomen in obliko...dihajo drugače, zvenijo, dišijo, celo šelestijo drugače...ker jih gledam z ljubeznijo skozi ljubezen...ker sem srečna...tako, čisto po otroško...ker se mi zdijo drobne stvari neznansko velike in dragocene in ker spet - tako se mi vsaj zdi - razumem, o čem veselo godrnja veter, ko šumi skozi krošnje dreves....kako preprosto je biti srečen, a kolikšno dramo in umetnost delajo(-mo) ljudje iz tega...vse, kar potrebujemo, je ljubezen...in ne morem verjeti, da bo kmalu 9 let, odkar se je tale najina ljubezen začela...ne morem verjeti, da je zdaj takšna, kot je...boljša, kot kadarkoli prej...sva res ista človeka?...kdaj je on postal to, kar sem iskala, in kdaj sem sama postala to, o čemer sem sanjala, a si nikoli nisem drznila tega uresničiti?...ali je bil (sva bila) to ves čas, le da sem ga sama tiščala stran in se krivala pred vsemi in vsem za podobo "an all together person"?...strah je bil tisti, ki mi je prišepetaval misli o begu...lahko je sanjati o nekom od daleč, a prekleto težko nekomu čisto blizu odpreti srce in se preprosto ter v celoti prepustiti...čeprav je pravzaprav čisto preprosto...
misli se mi zapletajo in prepletajo...preveč vtisov naenkrat škoduje...:)...
minuli teden je bil prav zanimiv...v torek me je čakal ognjeni krst - prvič sem sama organizirala in vodila ekskurzijo na Dolenjsko..čeprav dan prej nisem spala od treme in so morali vsi okoli mene pogumno prenašati moje smejalno-kuhalno-žgečkljivo-pospravljalne napade, je na koncu vse šlo kot po maslu...še več - ugotovila sem, da se imam prav fenomenalno fajn v našem kolektivu...da so otroci pač otroci, v glavnem pa vodljivi in simpatični ter celo pripravljeni na učenje...pa da je Dolenjska lepa..da je tak tudi Turjak in še marsikaj drugega...da pa je škoda, ker tega ne znamo dovolj vnovčiti..ne toliko v samem finančnem smislu kot toliko bolj v smislu ponosa na našo žepno deželico...
sreda je minila sumljivo mirno - očitno s(m)o bili učenci in učitelji pod vtisom celodnevnega potepanja naokoli...
četrtek - dan za kofetkanje...z mojo Perči v (po novem) "najini" kavarni...čeprav moja nova lokacija terja od mene določen trud, da se vrnem v "civilizacijo" (beri: 20 minutno vožnjo), mi na koncu ni bilo žal...Vaya con dios nekje v ozadju..dež, ki je rahlo rosil, topel kozarec vroče čokolade; vse to je v meni budilo malce patetike...čisto majčekno, dovolj, da sem se spominila na podobno situacijo, ko sem svojemu tedanjemu fantu povedala, da ga zapuščam...še zdaj mi je hudo, ko se spomnim njegovega pogleda...je pa zanimivo - oba sva iz istega mesta, a sva se od takrat videla in srečala le enkrat...
petek - službeno kosilo (družabno druženje) na čast našemu (učiteljskemu) dnevu...še en odštekan popoldan, poln pozitivnih vtisov, tako da sem zvečer odhajala spat z mislijo, da sem pravzaprav prava srečnica, da sem po čudežu božjem (recimo) pristala prav na tej in ne na kateri koli drugi šoli..
sobota - shopping day...ne tradicionalni, ne ekstravagantni, ne kakšen posebno hedonistnično obarvan...pač shopping zaradi konkretne potrebe...ob čemer me je spreletavala groza zaradi množice ljudi, ki je pobesnelo hitela v tega in druge trgovske centre...k(d)aj smo začeli živeti zato, da zapravljamo?...staro, mlado, vsi družbeni profili z najrazličnjejših koncev Slovenije in Hrvaške...v takem nakupovalnem vrvežu postanem živčna, zato se je zaravljalna turneja hitro zaključila...
nedelja - trgatev...doma in "doma"...na obeh naslovih skratka...letos sem celo obirala grozdje..in prav uživala v opazovanju jesenskih barv na listih in z biserno roso obloženih travnatih bilk...opoldne še klic tete, ki je postala babica...lepo in pogumno, da se ljudje odločajo za otroke...sama še niti približno nisem tako daleč...in bolj ko razmišljam o tem, bližja se mi zdi misel gospe, ki jo zelo cenim (namreč S.Makarovič): "ta svet še za mačke ni dovolj dober, kaj šele za otorke!"...
ponedeljek - obisk Polonce in njenega malega sončka...3 mesece starega sinčka....lepi so, krasni, navdihujoči, ampak ko pridem domov in imam svoj (egoistični) mir ter razkošje skrbi samo zase, sem vesela, da je tako...