Bolujem....

saj ne zares...sam tole polušam v ozadju...dobro staro (niti slučajno ne v slabšalnem smislu) Josipo...njen glas mi vedno povzroča srh in kurjo kožo...dragi, o kad bi znao ti...dragi, što kriju moje misli...koliko puta već, ne rekavši ni riječ, ja napustila sam te...i ostavila sve to iza sebe..al sam samo tako odlučna i hrabra u mislima...kolikokrat sem si vrtela to pesem kaki dve leti nazaj!!...unbelivable!...še bolj je unbelivable, koliko se je od takrat spremenilo..saj ne, da je danes kak poseben dan za patetiko ali podobno (čeprav v različnih jakostnih variacijah dežuje že 5. dan, kar je idealna predipozicija, da človek postane melanholičen, patetičen in v najboljšem primeru depresiven), ampak prejle sem brskala po računalniku in po predalih, pa spet po računalniku in predalih ter naletela na kup nekih stvari, na katere sem že pozabila...oz. sem jih enostavno odmislila...pisma, ki jih (hvalabogu za to!) nisem odposlala..pesmi, ki sem jih (in jih nisem) objavila...slike, ki ostanejo zahvaljujoč sodobni elektronski tehniki nespremenjene...in čeprav so po čudežnem "klik-klik" vse meni ljube stvari takoj na dosegu roke, so mi (staromodni meni) bolj všeč dobri stari na papir preliti občutki, vtisi in trenutki...všeč mi je po dolem času vzeti v roke star in s patino obtežen papir, na katerem se vidijo sledi mojih posušenih solz, zeleni madež od trave, na kateri sem sedela, ko sem nekaj pisala..zadnjič sem recimo našla pismo, ki mi ga je pred (khm! kolk smo že stari!) malo manj kot 20 leti na morje pisala takratna in tudi zdajšnja najboljša prijateljica...ko sem ji ga pokazala, napisanega z njeno zakratno okorno otroško pisavo (komaj smo se naučili pisanih črk), sva obe kar padli nazaj v tisti otroški čas...in spominom ni bilo konca...apropos starost: ko pišejo "moji" učenci življenjepis in slišim letnice rojstva 1991 ali 1992 (!!!) se zavem, da res več nisem ravno rosno mlada...pa pustimo zdaj to...:)...
spomini torej...najbolj sveži so tisti z letošnjega dopusta...prvega popotniškega..previdno tipajočega in precej načrtovanega, kar se je sicer izkazalo za manj avanturistično, a ob obvestilu o na podzemni podtaknjeni bombi ni niti najmanj manjkalo adrenalina...in čeprav me je v kriznih trenutkih obhajala ena sama misel ("hočem dooooooooooomov!" - katera pa druga :)), je celoten vtis zelo pozitiven...moram urediti vtise in zapise s popotovanja in jih spraviti nekam na računalnik...bila sem namreč celo toliko disciplinirana, da sem vseh 18 dni pisala o najinih dogodivščinah...najbolj me je zabavala peripetija v predmestju Pariza, ko sem po celodnevni vožnji in več kot 800 prevoženih kilometrih ter ne-vem-koliko obvozih na smrt utrujena, lačna in zaspana samozavestno odkorakala v hotel in (sicer simpatičnemu in - hmmm, recimo greha vrednemu ;)) receptorju namesto "parlez-vous" s svojim šarmantim glasom dahnila "voulez-vous?"...in je možaka skoraj kap, mene pa tudi, ko se mi je zasvitalo, kaj sem mu ponudila...smeh je tako podrl vse jezikovne bariere in gospod je bil vse skozi zelo prijazen..:))...vse naslednje dneve bivanja tam me je potem (v hecu ali pa v lažnem upanju) spraševal, če "želim" še kaj....:))))

v sinjem zrklu časa
valovi ljubezen...
kot tihi val odnaša
vse slabo
in na bregove svoje struge
odlaga zlati prah neskončnosti....
(pesmica by moja malenkost, datirana nekaj časa nazaj... - če smo že ravno pri spominih)