Tole me spominja na dobre stare šolske čase, ko je vame strmel prazen list papirja in sem natanko vedela, kaj bi rada povedala in celo, kako mora zveneti, niti približno pa se mi ni sanjalo, po kakšni čarobni formuli naj to dosežem...nekako takole se počutim zdaj in niti nekajletno amatersko kracanje raznih umotovorov mi sedaj prav nič ne pomaga...kar koli napišem, kakor koli zadevo olepšam, okrasim ali zapletem, že v naslednjem hipu bo "old news"...že prebrana zgodba in že obdelan način...

zakaj torej še en blog v skorajšnji poplavi tovrstnega izražanja?...najprej zakaj ne: ne, ker je - kot sem slišala - "fancy"..ne, ker ga ima sosedova Micka (nimam sosede Micke; pravzaprav blizu nobenega soseda, ki bi imel računalnik, ampak to je že druga zgodba)...niti ne zato, ker sem (pretiran) ekshibicionist...čeprav do določene meje očitno sem, ker želim del sebe "razgaliti" na ta način...
zakaj torej?...recimo, da zato, ker je ravno prav oddaljen in blizu hkrati, da človeku daje slutiti stik in bližino drugih ljudi, obenem pa le-teh ne pusti preblizu....varno oddaljena bližina...pa tudi zato, ker je tale zadeva padla v moj vizir ravno v času, ko sem razmišljala o "ustanovitvi" svojega internetnega dnevnika....ja, ja - saj vem, kako tole zveni - še nekdo več, ki ne zna biti izviren drugače kot tako, da si "sposodi" tujo idejo...a sposojena je in bo le oblika (dokler ne pogruntam, kako se le-ta spremeni)...misli in razmišljanja in vse, kar bo tule, bo pa moje...razlog številka dve: stvar je imenitno kompatibilna s količinami "mojega" časa...mojega v narekovajih, ker čas zares ni nikoli naš, ampak si ga zmeraj le sposodimo, ukrademo, ali prislužimo iz rok Usode...skratka: imam ga očitno dovolj, da ga zapravljam s takšnimi zadevami, a hkrati premalo za vse zadeve, ki me vlečejo vsaka na svojo stran...kar je verjetno spet paradoks, a tudi to je že druga zgodba..razlog številka tri: radovednost...igra...z besedami...žongliranje z mislimi...tek za nikoli do konca odvito n