Zimske radosti in nerodnosti

Ljubim sneg.
Sovražim sneg.

Ljubim ga, ko zjutraj prvič pogledam skozi okno in so smreke ubogljivo upognjene pod njegovo težo. Ko tiho, najtišje naletava, a ga vseeno zaslišim in se zazrem skozi okno nad sabo, ki se počasi spreminja v belo odejo na hiši. Tudi takrat ga ljubim, ko napolni okolico s tisto posebno tišino, ki jo daje samo sneg; ko vse packarije, umazanije in smeti (dobesedne in tiste druge) izginejo pod nedolžno belino. Ljubim ga tudi takrat, ko prebuja nežnost v meni; ko je prispodoba za čas, ki prekriva (in končno prekrije) vse sledi. Pa takrat, ko diši po praznikih. Po bližini in toplini.
Posebej pa takrat, ko prebuja v meni otroka. Ko se v igri z njimi sama prelevim v enega od njih. Tako sem v petek delala snežake (kar ni šlo - malo zaradi suhega snega, malo zaradi drugih dejavnosti, ki so me motile), se lovila po snegu in kepala do onemoglosti. Ja, ljubim sneg. :)

Sovražim ga, ko obleži na cesti, po možnosti tako mojstrsko zvožen, da je prava drsalnica. Ko ga "pristojni" iz tega ali onega razloga ne očistijo. Grrrrr - takrat sem pa reeeeees besna!!!! Bi posadila gospoda Soviča (oz. Vogrina - odvisno, kje sem trenutno) v en majhen avtek, pa naj se skuša pripeljati z enega konca mesta na drugega! Groza!!! Da ne govorim o ljudeh, ki se dobesedno ustrašijo snega. In se potem od Lenarta do Mb-ja vozijo 40; 40,5; 50, moooogoče 60 km/h.
In pa seveda sovražim sneg, ko je tak dan, kot je bila včerajšnja sobota. Ko se čudežno ujame protestni shod v Ljubljani s količinami snega, ki v tem tisočletju še niso bile tolikšne v tako kratkem času (nakar me Bojč spomni, da traja to "tisočletje" le pet let in torej moja teorija, da že doooooolgo ni bilo takšne zime, naglo propada). No, in ker je v Lj protest, mora naš sosed, ki običajno spluži tiste ceste, ki jih občina ne, skupaj s sinovi na ta shod. In če k temu dodamo še podatek, da morava na praznovanje Aleksandrovega rojstnega dne (kar pomeni, da morava od doma, sicer bi bil mali škrat preveč razočaran), je moja sreča na tak dan neizmerna. Ker to pomeni, da moram lepo prijeti za lopato in veselo "kidati" sneg. Kar je sicer zelo simpatično opravilo, a to le takrat, ko človek ni pod časovnim pritiskom in ko sneg ni taaaaako hudimano težek, kot je bil včeraj. Zaradi česar ga čutim še danes (sneg, namreč). Sem že omenila, da v takih trenutkih sovražim sneg? :)

Kakor koli - če seštejemo pluse in minuse, trenutke jeze/veselja zaradi belega puhca zunaj, ugotovimo, da ga imam pravzaprav rada. Upam le, da ne bo jutri zjutraj preveč zagreto preizkušal te moje ljubezni, kajti ne bi rada kakšnih adrenalinskih podvigov na cesti.