Rituali

Od nekdaj sem izrazit človek ritualov. Takih za vsak dan, za posamezni del dneva, celo, in takih za posebne dni. Zlasti slednjih se posebej veselim in jim tudi namenim veliko pozornosti. Recimo ob božiču. Zame se rituali povezani z božičem začnejo precej hitro. Z izdelavo adventnega venčka oz. več venčkov, ki jih potem razdelim med družinske člane. Ta ritual spremlja obvezna nabava potrebščin in umetniško izživljanje ob primerni glasbi. Včasih sicer nisem delala venčkov, ampak se spominjam, kako smo s sestro in z očetom (ko sem bila še majhna) hodili hitro v začetku decembra po Pohorju, po zasneženem gozdu, v zimskem mrazu in iskali primerno božično drevesce (v gozdu kmeta, ki je to dovolil, da ne bo pomote). Kmalu po tem sledi nabava božičnih darilc. Letos sem imela s tem sicer nekaj težav, ker se mi ni najbolj sanjalo, kaj podariti komu v "novi" družini in sem zato prekršila enega svojih imperativov - da nikoli ne kupujem daril v zadnjem hipu. No, letos sem jih. V predzadnjem, sicer, ampak tokrat res zadnjič. Darila potem lastnoročno in z užitkom zavijem. Ni lepšega, kot so lično zavita darilca pod smrečico. Apropos smrečica - letos sem prekršila še enega svojih načel in sem drevesce okrasila prej. Toliko o načelnosti. :) Ampak v sivini letošnji brezsončnih, meglenih, mrkih decembrskih dni se mi je ideja o malo hitrejši okrasitvi stanovanja zdela sila pametna rešitev za dvig razpoloženja. Ki je tudi pomagala. :)
Še eden meni ljubih decembrskih ritualov je pisanje (in običajno tudi izdelava) voščilnic. Sploh za slednje si vzamem čas, veeeeliko časa, in posamezna voščila čim bolj personaliziram. Tega sem se uspela držati tudi letos. Tako da je moj bodoči nekajkrat prišel v kabinet preverit, da me niso slučajno ugrabili marsovci ali me ni neslišno izsrkala kakšna neznana sila. :)
Prav tako zame ni decembra brez domačih keksov. In sem pekla. Veliko. Raznoliko. Dišeče, tako da je stanovanje kar nekaj dni dišalo po cimetu, klinčkih, čokoladi.
Letos sem se tudi znova lotila priprave božčne večerje. Naredim malo skomin? Česnova kremna juha s profiteroli. Njoki v smetanovi gobovi omaki. Telečji file z mladim korenčkom in kuskusom. Rižota s tuninim filejem. Motovilec z mocarelo in balzamičnim kisom. Pisana solata iz stročnic. Za posladek kocke Rigo Jancsi. Zveni dobro? :) Lahko se pohvalim, da je tudi bilo, posebej pa sem bila vesela, da sem razbremenila mamo, ki bi se sicer trudila s kuhanjem za 6 oseb.

Eden več ali manj stalnih ritualov pa so sveče. Prižiganje sveč. Ena meni najljubših oblik ustvarjanja intimnosti ter mehkega, prijetnega vzdušja. In ne, ni me ne izučilo ne minilo, da tega ne bi več počela, čeprav sem na prejšnjem naslovu že imela bližnje srečanje s pozabljeno gorečo svečo. Tako je zdaj stanovanje polno sveč, ki jih v večernem mraku z največjim veseljem prižigam in se prepuščam nežnosti njihove svetlobe...

Obdarovanja


Prazniki so čas obdarovanja. Ne tistega potrošniškega, hektičnega, zaradi katerega so nakupovalni centri odprti dolgo v večer in zaradi katerega ljudje izgubljajo glavo, ko ne vedo, kaj podariti. Mnogo bolj pomenljivo je vse tisto, kar v teh dneh povemo, izrečemo, naredimo ali podarimo od srca. V minulih dneh je bila moja najpogosteje izrečena beseda povedala "hvala". In tudi današnji zapis ima lahko podnaslov "zahvala".
Ko so je včeraj pri večerji zbrala družina, sem kljub utrujenosti čutila samo hvaležnost. Da jih imam - mamo, sestro, nečaka. In seveda "moža". Da jih lahko razvajam s svojo kuhinjo, da lahko obsedim ob njih v soju prižganih sveč, ob spremljavi glasbe v ozadju in sem preprosto in čisto enostavno hvaležna, da sem. Da sem dobila drugo, novo priložnost. Za življenje, za ljubezen....


Danes me je v jutro prebudil sneg. In kot otroku mi je zaigralo srce. Ni lepšega, kot je bel božič. Sledilo je prijetno popoldne v krogu moje nove razširjene družine. Na trenutke se mi še vedno zdi vse tako nenavadno - v najboljšem pomenu besede, a vendar. Zdi se mi, kot bi se poznali že od nekdaj, a temu ni tako. In še zmeraj je nenavaden občutek, ko vem, da sem na mestu nekoga, ki je bil prej tam 10 let. In obratno, seveda. Da je ob meni nekdo drug ... A sem - znova - le hvaležna, da je tako. In če ne zveni prenapihnjeno, se počutim v takšnih trenutkih naravnost blagoslovljeno.. Da čutim pristno bližino ljudi; da čutim, kaj pomeni družina. Lahko človek sploh želi še več?


Ampak (vedno je nek ampak :)).
Vedno me ob praznikih stiska tudi nekakšna zoprna tesnoba. Ob misli na ljudi, ki so sami. Osamljeni. Ki so drug od drugega tako oddaljeni, da ne čutijo ne bližine in ne topline, ampak le praznino in hlad. Zanje mi je hudo. In če bi imela čarobno paličico, bi odčarala vse osamljene, neljubljene, samotne, žalostne, razdvojene ljudi in takšne občutke v njih...Zbližala bi odtujene družine, spodbudila potlačene občutke, da brez ostrih robov najdejo pot do drugih ljudi. Spodbudila bi ljudi, da spregovorijo, da si povedo, kar si zares, ne zaradi vljudnosti, želijo in da končno in resnično zaživijo. Kajti življenje je prekratko za kar koli drugega....


Namesto spevnih in lepozvenečih voščil in želja samo preprosta misel: naj vas spremlja ljubezen. Veeeeeliko ljubezni. Tudi kadar dvomite vanjo ali se vam zdi, da vas je zapustila, se vam izneverila, vas izigrala. Ljubezen je zmeraj v nas, spremlja nas, četudi od daleč. Z njo je mogoče vse; brez nje je prav vse nič(no)....

http://www.youtube.com/watch?v=pcpWQC9prm0

Mimobežno...

..nastaja tale zapis, ker sem zeeelo utrujena. Utrujena od naglice, od obveznosti in skrbi. Utrujena od hitrosti življenja, ki sem se ji pustila ujeti zadnje dni. A vendar - neizmerno srečna. To je tista vrsta utrujenosti, ki človeku daje vsaj toliko energije, kot je jemlje.
Srečna sem, ker sem izbrala poročno obleko. :) Ker je D-dan oz. P-dan (P kot poroka) določen. :)
Srečna sem, ker je za mano vikend, poln obilja in prazničnega vzdušja (je podatek o treh zvrhanih škatlah keksov in prazničnega peciva dovolj zgovoren? :))
Srečna sem, ker je za mano tudi prvi - sicer čisto majčken, a vendar - literarni večer.
Srečna sem (in ponosna nase), da sem lahko napisala pesmi, ki me razkrivajo. Da sem jih lahko prebrala. In srečna ter hvaležna sem zaradi vsega tistega, kar jih je rodilo in kar jih še zmeraj in vedno znova poraja.
Hvala, Življenje. :)
In hvala, Ljubezen. :)

Kje smo ostali?

Hmmm, nekje pri petku, se mi zdi. In danes je torek, lepo prosim! In če napišem, da sem vmes imela velike želje in celo načrte, da neprekinjeno nadaljujem s serijo posebnih pesmi, je odveč podatek, da je bila vmes res višja sila, ki je te načrte prekrižala. Recimo nujno kompenziranje pomanjkanja spanca v pozno sobotno jutro. Potem izdelovanje adventnih venčkov (je res že december?!?), popoldansko nakupovanje (ki je kljub gneči lahko prav prijetno) in zvečer praznovanje prijateljičinega rojstnega dne. Mimogrede - ko človeku ob nabijanju glasne glasbe predvsem odmeva po notranjih organih, je močno verjetno, da je morda prestar za take lokale. ;) In še drug mimogrede - ko sem se v zgodnji nočni uri vozila domov, sem se naenkrat znašla v zoni somraka. Dobesedno. Naenkrat ni bilo okoli mene ničesar, razen nepredirne megle. Kot da je vsa znamenja okoli mene nenadoma posrkala neznana, nevidna sila - ni se videlo ne ceste, ne obcestne osvetljave, ne osvetljenih hiš, ničesar. K sreči nisem veliko pila in sem sklepala, da je vse še tam, kjer mora biti. :)


Nedelja je naravnost odbrzela mimo - v znamenju obiska. Rada sem v vlogi gostiteljice, rada pripravljam pogrinjke, razmišljam o postrežbi in uživam, ko se ob dobri hrani razvije sproščeno vzdušje in najrazličnejše debate.

Tako sem se umetniško izživljala letos. Prva svečka je že pridno gorela :)

Sicer pa za danes izbiram pesem, ki se nekako ujema z mojimi nameni glede bloga v minulem tednu - niso (še) namreč doživeli "happy ending".. Tako kot ga včasih vsi mi ne. Pesem je všečna zaradi besedila. In tudi zato, ker jo poje Mika. :)

http://www.youtube.com/watch?v=Lsz2cZbwuGg

Brez srečnega konca
se mnoge ljubezni končajo.
Morda le s prehitro predajo
molče izzvenijo,
šepetaje izkrvavijo
in potem ločeno,
vsaka zase, po svoje živijo...

Brez srečnega konca
ostanejo mnoga poglavja,
ko nekdo še ljubi,
a drugi
se že med vrati poslavlja...

Brez srečnega konca
premnoge poti se razidejo.
Previsoko umerjene
za horizontom razočaranja
razcefrane zaidejo...
(A.B.)

Prepozno

Tako je nekega dne
prepozno za mnogo stvari:

prepozno za prošnje,
ki jih nisi upal izprositi,
prepozno za obljube,
ki jih nisi mogel izpolniti.
Prepozno za besede,
ki bi te odrešile lastne bede,
prepozno za opravičila,
ki bi se srca dotaknila.
Prepozno za molitve,
upanja v njihove izpolnitve,
prepozno za zahvale,
ki dvom v smisel bi pregnale.

Tako je nekega dne
enostavno prepozno...
(A.B.)

http://www.youtube.com/watch?v=bbrpWIMQHKM&feature=related

Danes sicer bolj pozno, a vendar - petkova pesmica je tukaj. Zame lepa in ganljiva "..and you say sorry like the angel heaven let me think was you..."

Skoraj ljubezen

Kot kakšna
globoka in prava
se včasih neprava
ljubezen zgodi.
Čeprav ne obljublja,
čeprav ne pogublja,
njeno slovo čudno boli.

Kot drobcena
vreznina,
kot neznatna
odrgnina,
ki komaj opazno
skeli.

A vendar...

Njena sled
pusti brazgotino
in včasih celo krvavi,
preden zbledi...
(A.B.)

Vsak izmed nas je imel kakšno tako, vsaj eno, "skoraj" ljubezen. Tudi midva. Zato današnja pesem. Pred časom sva oba ob njej jokala vsak svojo samoto. Pesem je tako otožno nežna. In jaz, ki sem bolj mehkosrčne sorte in se zlahka vživim v zgodbo, še zdaj včasih ob njej sproščam solzne kanale. Čeprav njeno poslušanje ne boli (več), ampak ker je preprosto lepa in me gane. Sentimentalka, pač. :)

ps: besedilo v izvirniku je enostavno krasno ("Well, I'd never want to see you unhappy, I thought you'd want the same for me...") Po mojem skromnem mnenju. Ampak to velja itak za vse pesmi, ki se bodo v prihodnjih dneh zvrstile na blogu. :)

http://www.youtube.com/watch?v=EDEEzS7OV2k

Zamudnica...

...sem zadnje dni, ko mi čas vse prehitro mineva. Beži. Odteka in se ne zmeni za moje čisto tihe in drobcene želje, da bi malce upočasnil svoj tek. Če kaj, potem vedno globlje dojemam, kaj pomeni tisti Goethejev vzklik "Trenutek, postoj!"... Nekatere trenutke bi sebično zamrznila in pospravila v najlepšo žametno škatlo, kar jih je, in se vanje odela, ko zaboli življenje. Kar ne morem verjeti npr., da je "moj" mali (khm - to je nekoč bil) nečak star že 11 let. Halo?! Kdaj natančno sem zaspala in prespala vmesni čas, odkar me je pomotoma klical mama, do zdaj, ko mi že razlaga, katera punca mu je všeč? .... Prehitro, prehitro....

Kakor koli - ta teden sem nameravala obarvati blog glasbeno. S tistimi pesmimi, ki so najine, vsaka po svoje del najine zgodbe. In iz zgoraj omenjenega razloga neubogljivega tempomata začenjam teden danes, v sredo. S pesmijo, ki naju je prva zbližala. Takrat s P.-im drobnim p.s. v prvem pismu: "tudi meni je všeč N. Bedingfield..."

Dodano je, kar odmeva po svoje (torej po moje) ob posamezni pesmi - ne gre za prevode, zgolj utrinke, asociacije, navdih in občutja ter tiste verze/misli/besede, zaradi katerih so nama te pesmi blizu in zaradi katerih sva blizu drug drugemu....


http://www.youtube.com/watch?v=BEzbkGj7EaQ

Brez naključnosti
sorodne duše
najdejo pot
k nerazrdužljivosti....
(A.B.)

Prvi(č)

Pomlad se je bujno bohotila pred oknom in sočne barve so se prelivale iz pozno pomladnih v zgodnje poletne. Ptice so odžvrgolele svoje snubitvene pesmi in se posvečale gnezdenju. Muževna stebla so brstela in se napenjala pod napetimi popki in predrzni žarki so silili skozi okno in dramili čute. Postalo je neizogibno in ni se bilo mogoče več pretvarjati, da oba ne čutiva enako. Enake nezadržne, neustavljive potrebe. Enake želje, ki ji ni bilo moč pobegniti. Ja, bil je skrajni čas, da se podam na do takrat neodkrito področje. Področje P. kuhinje. :)

Kmalu po skupni vselitivi sem se seveda želela izkazati kot (dobra) kuharica. Vsaka običajna smrtnica (to je takšna, ki nima v procesorju shranjenih 1000 receptov za vskadanje in posebne priložnosti) ve, da je odločitev o meniju ena bistvenih dilem, ki terja temeljite priprave in je obenem odgovor na enega ključnih vprašanjIn pestrega ženskega vsakdanjihka. Po vseh miselnih operacijah sem se torej odločila. Pripravila bom juho, glavno jed in - palačinke. Orehove palačinke. Te so menda všeč večini, poleg tega mi je njihova priprava v preteklosti šla dobro od rok. Po hitenju iz službe in nakupu vseh potebnih sestavin sem se veselo vrgla na delo. Seveda strogo profesionalno - z vso opremo, sestavinami in izdelanim planom dela. Dve uri pred prihodom P. domov, sem že bila na bojni poziciji, s kuhalnico v roki navdušena nad tem, kako obvladam situacijo (beri: novo kuhinjo, v kateri sem se počutila malce nenavadno, skoraj kot vsiljivka). Vse je teklo super po planu in ko so bile na pečene že prve palačinke, je v vratih škrtnil ključ. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da sem bila sila ponosna na to, kako dobro sem obvladala situacijo. Ampak ker se mi je zdelo, da bi lahko bilo palačink premalo, sem se odločila pripraviti malo več zmesi. Kar je čisto lahek korak. Enostaven. Dokler človek ne naleti na solnico, ki ni dobro zaprta.....Jep, namesto da bi lepo solila pripravljeno zmes, sem jo dobesedno pobelila s soljo. Vanjo sem stresla več kot polovico solnice. Seveda je bilo v isti sekundi že spet vse pobrano iz sklede in samo potiho sem molila, da se v tisti sekundi ni uspelo raztopiti preveč solnim kristalom. Verjetno je odveč dodatek, da proti solnim kristalom, topečim se v mleku, optimizem ne pomaga. Tako sem spekla palačinke, jih dokončala in potem.....Sva se samo smejala, ker so bile taaaako slane, da niso bile užitne. K sreči je P. to vzel s humorjem in mi ni štel preveč za hudo, da sem prvega malo zasolila. Obed namreč. :)
Sem se potem potrudila in popravila zadevo, pa tudi večkrat po tistem sem popravljala (in popravila) vtis, da nisem čisto zanič kuharica, k potrditvi česar naj neskromno dopišem dejstvo, da od mojih prvih kuharskih podvigov do danes pridno pridobivam(o) kilograme. Še sreča, da jih z najrazličnejšimi interdisciplinarnimi športnimi in drugimi dejavnostmi tudi krotimo :)

Še daljša nedelja…

V nedeljo zjutraj je ob šestih prvič zabrnel telefon. Diskreten sms. Z vprašanjem, če sem dosegljiva in če imam že kaj v načrtu. Razen tega, da sem mami obljubila obiske pri sorodnikih, res nič. Ampak k sreči so mame potrpežljive in razumevajoče, zato tudi moja ni bila preveč ("Spet se bosta videla?! Pa saj si snoči prišla tako pozno domov!") presenečena, ko sem ji še pred odhodom od doma vneto gnjavila, kdaj morava najkasneje (kar je bilo 2 uri za tem, ko sva še stali pred hišo) biti doma. S P. sva se potem dogovorila za kosilo točno opoldne in ga malce podaljšala – do pol desetih zvečer. Poslovila sva se z nežnim poljubom in željo ter dogovorom, da se naslednji dan spet vidiva, in sicer za ogled Pretty woman. V ponedeljek zjutraj sem v zbornico kar prijadrala na krilih ljubezni in kolegice/sodelavke/vmes kakšna prijateljica so me z nasmehom v očeh opazovale, ko sem brez besed izdajala, kako sem se imela med vikendom.
Komaj sem čakala, da bo ura šest, ko bom spet lahko videla svojega ljubega. Ob šestih sem stala pred vrati njegovega stanovanja in z razbijajočim srcem čakala, da jih on z enako razbijajočim srcem odpre.

Potem…

Potem sledi veseloigra o ljubezni v petih dejanjih:
1. dejanje: izpoved obojestranske ljubezni.
2. dejanje: skupna vselitev (kar je skoraj vredno samostojnega vpisa – ko je stal pred mano z nasmeškom na obrazu in ključem v rokah)
3. dejanje: spoznanje njegovih in mojih staršev/prijateljev/sorodnikov
4. dejanje: zaroka (definitivno vredna samostojnega vpisa)
5. dejanje: skupno življenje, ki ga bova potrdila in poglobila pred matičarjem z načrti o skupni družini, in za katerega želim in upam, da bo trajalo in trajalo in trajalo ….

Nekatere zgodbe lahko imajo srečen konec, mar ne?
:)

Dooolga sobota

Nekako sem si potihem mislila, da je to taaako tipično.
Za mojo prijateljico. :) Klicala me je namreč ona in se opravičila, da ne more zaradi drugih obveznosti. Nisem imela nič proti, čeprav mi ni bilo najbolj jasno, kako naj zapolnim tisti dve popoldanski uri, ki sta naenkrat hodili viška do "uradnega" zmenka. Ampak - kaj napravi ženska pred zmenkom? Jasno, okoli obrne omaro! Ob tem si dopoveduje, da ni preveč pomembno, kaj bo oblekla, da mora biti všečna takšna, kot je ali nič ter obenem brzda srce, ki iz neznanih vzrokov vseeno pospešeno poskakuje.
Tako sem nekje okoli treh - ja, zmenek je bil ob 17.00! - začela razmišljati, kaj bi oblekla, da ne bom preveč oz. premalo resna/urejena/neurejena/vpadljiva/dolgočasna in podobne težke življenjske dileme. V tako kratkem času se menda še nisem tolikokrat pogledala v ogledalo, popravila pričeske, zamenjala celotne podobe. In vsega je bila "kriva" moja draga P., ker me je pustila na cedilu z najinim zmenkom ter me tako pahnila v mrzlično dveurno tuhtanje, kaj vse lahko gre tokrat narobe. Družba meni dragega nečaka, ki je kar naprej hodil okoli mene in spraševal "Za koga se pa tako "rihtaš"? Kam greš? S kom greš? Zakaj greš? Saj boš hitro nazaj, ne? Te bom čakal pokonci, dokler ne prideš nazaj!" ni ravno pomagala. :)
Ko je bila ura 10 do pet, sem s srcem nekje visoko v grlu sedla v avto in se odpeljala do dogovorjenega lokala. Pred tem sem poslala še en sms moji P., da naj drži pesti, ker odhajam "usodi nasproti". Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da sem vmes računala, kako naj ne bom ne prehitra in ne prepozna. Čisto maaaaajčkeno sem razmišljala o vsem črnih scenarijih - saj veste, nekdo na videz prijazen odpre usta in trenutek kasneje se človek sprašuje, kaj počne tam. No, moj zmenek je bil točen, jaz pa tudi nisem zamujala več kot minuto.
Potem....
Potem je bilo vse nerazumljivo čudno.
Čas je naenkrat dobil drugačno dimenzijo in moč. Preden sem se dobro zavedla, je bila zunaj tema in z mojim spremljevalcem sva ugotovila, da kljub temu še ne bi šla domov. Povabila sva se na biljard - ki ga mimogrede fantastično obvladam, glede na to, da sem ga do takrat igrala le enkrat v življenju. Ob napol zatemnjenih biljardnih mizah sva vsak zase in oba ne preveč zagrizeno skrivala rdečico, ki nama je uhajala na lica. Krožila sva okoli mize in drug okoli drugega, zadnja pora mojega telesa pa je utripala v neznanem vznemirjenju....
Ko sva zadela nekaj lukenj - in veeeeeliko skupnih tem za pogovor- , ko sva si razkrila dobršen del svojih življenj in presenečena ugotavljala, kako neverjetno podobna sva si, kako podobni bivši zgodbi imava za seboj, sva se od biljarda "preselila" na drug konec lokala, na udobne naslanjače. In se izgubila...V času, pogovoru, bližini. Tako zelo, da nisva opazila, da so okoli naju postopoma ugasnili vse luči, gostje so odšli in naenkrat je ob nama v zadregi stal varnostnik, ki se je odkašljal, da "khm, saj ne, da naju meče ven, ampak lokal so zaprli." Smeje in presenečena, da je toliko ura, sva odšla proti izhodu.
In se potem po obvozih vozila do mojega avta, ki sva ga pustila pred izhodiščnim lokalom.
Še nekaj časa sva sedela v avtu in se, izgubljena v času in najini bližini, pogovarjala. Poljubila sva se za lahko noč in odpeljala vsak v svojo smer.
Vso pot domov je v meni nekaj pelo in odmevalo. Bila sem do zadnjega kotička polna bližine nekoga, ki sem ga komaj spoznala, a sem ob njem čutila, kot da ga poznam od nekdaj.
Preden sem zaspala, sem poslala 3 sporočila:
"P. je zakon!" - tega najini skupni znanki oz. prijateljici, K., ki je bila tako presenečena ob odkritju dopisovalca.
"Zmenek trajal do pol treh ponoči :) " - tega moji P., ki sem ji oblujubila "update" o poteku zadeve.
In še enega njemu, moji takrat čisto sveži ljubezni. :)
Odveč je verjetno dodati, da nisem tisto noč, kolikor je je ostalo, čisto nič spala. Pravzaprav se mi je zdelo, da spanja nikoli več v življenju ne bom potrebovala. :)

....

Gospodična še kar raste...

"Kolikor vem, ja, mu je tako ime." Po nekaj telefonskih klicih se je izkazalo, da gre za isto osebo. Ki je - naključij ni, ne? - daljni sorodnik druge kolegice in še in še nenaključnih naključij je bilo vmes. Glede na to, da sem (skoraj) iz prve roke izvedela, da je dečko čisto harmless in da ne skriva kakšne žene/otroka/ljubice, sem tvegala in poslala številko. Ter se potem delala čisto "flegma", kdaj, če sploh, me bo poklical.
Prišel je konec tedna in petek popoldan, ki sem ga nameravala preživeti na Pohorju s prijateljicami. Sonce je prijetno stegovalo svoje pomladane prste skozi krošnje dreves, potem pa nas je na vrhu malo manj prijetno zalila tipična aprilska ploha. Malce navlažene smo meditirale v hiški na trikotni jasi, vsaka zatopljena v svoje misli...Jaz seveda v scenarijih, "kaj bi bilo, če bi bilo..." Opazovala sem dežne kaplje, ki so spirale okno in zagrinjale dolino spodaj in sanjala o ljubezni, ki jo bom nekega dne gotovo spet našla...
Potem smo se pogumno spustile na pot v dolino in ko smo prišle do avtov, je tudi dež popolnoma ponehal. Ker smo bile taaaako pridne, da smo z vzponom in spustom ziher porabile vse kalorije, ki smo jih zaužile med dnevom in nam je spričo tega dejstva grozila veeeelika nevarnost podhranjenosti, smo se seveda odločile, da stvar nujno popravimo s pijačo in prigrizkom pri najbližje stanujoči prijateljici. In ravno ko sem občudovala svoje manevrske sposobnosti parkiranja na pločnik (ja, vem, da se to neeee dela, ampak po tistem pločniku res nihče ne hodi), je zazvonil telefon. Poznate občutek, ko ti srce naenkrat začne tako močno biti, da ga čutiš v grlu in te je strah, da bo njegovo razbijanje preglasilo tvoj glas? No, tako je razbijalo meni, ko sem se elegantno odkašljala in po 4 zvonjenjih (da ne bi kdo mislil, da pričakujem klic!) povsem mirno oglasila z nevtralnim "Prosim?" Predstavil se je, predstavila sem se. Čutila sem zadrego v glasu na drugi strani in je bila vesela, ker se mi je zdelo, da tak človek ravno ni igralec ali veliki osvajalec. Dogovorila sva se za zmenek naslednji dan in do konca sicer kratkega in pravzaprav formalnega pogovora sem že zakuhala kot kakšna hormonsko prestrašena najstnica. Z rdečimi lici sem pridrsala v dnevno sobo prijateljice, kjer so me zbrane "babe" z nasmeškom opazovale, češ "Je poklical; kako je zvenel; kaj je rekel; kaj sta se zmenila; kako se ti zdi...." in še kup drugih zadev (kot da lahko človek po 3 minutah pogovora naredi analizo in prognozo, jeah, zagotovo!).
Drug dan sem bila priročno zmenjena z drugo prijateljico, tako da sem imela izgovor, da se ne dogovorim prehitro za zmenek. Prvi "zmenek" (tisti s prijateljico) je bil načrtovan ob 15.00, drugi, "uradni", pa ob 17.00.
Vse lepo in prav, dokler ni naslednji dan malo po 12. zazvonil telefon in je skrušen glas potarnal, da je nekaj prišlo vmes, da ne more in da morava prestaviti zmenek.
Če to ni skrivno sporočilo in intervencija višjh sil?!?!

...

Kako iz gospodične zraste gospa

Nekoč nam je neka zelo modra in zabavna profesorica na fakulteti razlagala, kaj so kriteriji, da bomo iz gospodičen postale gospe. Med drugim tako, da bomo diplomirale in dopolnile 26 (28?) let. To dvoje smo daaaavno (no, ne tako davno, le zdi se tako) dosegli, čeprav eno brez posebenga truda. Obstaja seveda še en način. Ki potrebuje višje kvalifikacije od diplome in ki ni tako samoumeven, kot je minevanje let. Jep, to je uradni status gospe te-in-te. In recimo, da sem v procesu pridobivanja tega naziva in torej počasi svojih blogov ne bom več podpisovala z A.B. :) Ampak - gremo lepo po vrsti.
Ko sem po uradnem pristanku na svoji takrat sila koščeni - in še bolj obupani, lahko dodam - samski zadnji plati končno sprejela tudi dejstvo, da bom pač "uboga-uboga-od vseh pozabljena-od nikogar več ljubljena stara teta-živeča s 5 mačkami-in čisto sama-samcata-dočakala-konec-svojih-dni", sem se bolj iz objestnega obupa kot česa drugega prijavila na nek spoznavni portal. Čeprav doma sploh nisem imela dostopa do neta. :) Pač - da bi minil čas, da bi se kaj "dogajalo" in seveda, jasno, čisto na koncu in skrajno "nepomembno", da bi mogoče koga spoznala. Kar je izgledalo tako, da sem vsakič, ko sem odpirala maile, s pospešenim utripom mislila "mogoče pa..." in potem - doooolg fris, ker ni bilo nič. Ampak dala se nisem - enim parim sem celo odpisala, nekajkrat bila celo na pijači, vendar sem potem ugotovila, da bi bila pač ista figa, četudi ne bi. Čeprav so bili vmes posrečeni gospodje/gospodiči. Iz današnje perspektive zelo zabavni. Recimo fant, ki je bil naravnost navdušen nad mojo šarmanto družbo, zdela sem se mu prav super, največja sreča po njegovem pa je bila, da nisem "b'la kaka učit'lca". Ups. Sem mu nežno pojasnila, da sem prav to in da ga torej ne bom utrujala z razpihovanjem svojega pedagoškega žara. Zelo obetavno je zvenel nekoliko starejši (še vedno pod 40) gospod, ki je v pismih deloval resno, razgledano, za nameček pa je znal na pamet preko 100 pesmi! Nisem utegnila preveriti, koliko od tega drži, ker mi je gospod poslal enih 10 let mlajšo sliko svoje persone in ko sva se srečala na pijači, sem bila (neprijetno) presenečena. Plus točka mu vsekakor gre za to, da je opazil moje neprijetno počutje in se po hitrem postopku poslovil.
Potem je bil tukaj kandidat, ki ga je zanimalo samo, če imam kakšno "res tesno" prijateljico, da bi on in ona in jaz...no, vemo, kaj. Pa bil je gospod tako poln samega sebe, da sem resno razmišljala o tem, da bi mu po zmenku poslala buciko, da bi malce spustil iz sebe vroč zrak, v oblaku katerega je iskal res posebno izbranko, za katero bo prvovrstno darilo iz samih nebes. Da ne omenjam kandidatov, ki so iskali "diskretne dame", ki bi jih za "druženje" ustrezno "nagradili". In še nekaj simpatičnih narav je bilo vmes...
Izhajajoče iz napisanega sem začela letni dopust planirati za eno osebo. Sebe. Trdno odločena, da v začetku julija spokam "kufre" in odpotujem nekam daaaaleč in za dolgo v južne kraje, sem mail in "ponudbe" prebirala le še bolj zaradi kratkočasja. In včasih zabave.
Potem je prišlo pismo, ki je prebudilo moje zanimanje. Čisto kratko, pravzaprav, brez odvečnih nebuloz in olepšav. Ampak ker je njegov pošiljatelj prebral droben tisk v mojem "oglasu" in nanj odgovoril, sem seveda našpičila ušesa. Odgovorila. Dobila odgovor. Bila spet pozitivno presenečena ("mogoče pa le ne bo treba pakat sam' enega kufra!"). Odgovorila. In spet. In spet. Potem je prišlo neizogibno vprašanje po telefonski številki. Običajno je to trenutek, ko se upi znajdejo pred krutim koncem pod giljotino ostre resničnosti. In ko sem tako ob odprtem mailu razmišljala, ali jo napišem ali ne, se je za mojim hrbtom pojavila prijateljica in sodelavka ter poškilila na zaslon, kaj delam (prednost dni z malo urami pouka je, da lahko človek po vseh opravljenih obveznostih za par minut skoči "na" internet - sploh če ga nima doma). Ko je videla, s kom si dopisujem, je bilo prvo vprašanje oz. bojni krik presenečenja - "KAJ!?? S KOM si dopisuješ????!" In takoj naslednje: "Je to njegovo pravo ime? Ker enega takega poznam!" No, super, sem mislila. In zdaj bom izvedela, da ima ženo in otroke in kredite in odsluženo ljubico.
...
(to be continued ali se nadaljuje)

Brez besed

Brez besed

pod težo ur in dni in let,

brez moči pod silo časa,
ki za vsem minulim

nezadržno briše sled...

Brez besed

ob nemem kamnu,

pred katerim

v samotno tihoto

sklanja veneči se cvet...

Brez besed

ob soju sveče

le z mislimi

vseh izgubljenih,

vseh odšlih,

vseh zaspalih

dotaknem se ljubeče...

A.B.

slika je z neta

Jesenitis in strahovi

V prvih megleno razvelečnih dnevih se me zmeraj loteva nek jesenitis: kombinacija melanholije, nerazumljive tesnobe in žalosti, na drugi strani pa prevzetost nad stoterimi šelestečimi barvami, ki ujete nekje pod tankimi sivimi koprenami komaj čakajo, da zažarijo v redkih sončnih žarkih. In v bližini praznika spomina na mrtve me zmeraj obiskujejo tudi spomini nanje, umrle, izgubljene ali zgolj odšle. Zmeraj drugačni, a vedno (bolj) tisti lepi spomini. Včeraj sem pospravljala svojo nekdanjo sobo, zadnjih nekaj mesecev predvsem odlagališče vseh mogočih stvari. Ki sem jih ob vrnitvi domov bolj odložila tja, nekje čisto globoko, s figo v srcu pa verjela, da je to samo začasno in jih bom kmalu spet selila nazaj. In sem jih res. Selila. Ne sicer nazaj, ampak drugam. A nekaj ostankov stare mene, staro-novega življenja je ostajalo tam. In - priznam - bilo me je strah lotiti se pospravljanja. Strah, da mi bodo spomini zadrgnili zanko okoli grla in okoli srca in odprli s plitvimi šivi zašite rane. Strah, da se bodo zaprla vrata za nekim obdobjem mojega življenja, ki je bilo dolgo edino življenje, ki sem ga poznala. Strah, da bom zaradi tega kar koli pozabila. Da bodo stvari, tisto celotno obdobje, vsa tista ljubezen izgubili pomen in veljavo in vsebino. Da se bom izneverila sama sebi, ko bom pospravila. Da bo vse zdrsnilo preko nevidnega risa pozabe in vsakdanjosti in bodo razglednice le razglednice, zapisi in CD-ji le CD-ji, slike le slike. Ampak...
Ampak včeraj sem prižgala računalnik ter ob spremljavi Malega piščeka in "malega" nečaka delala red. Odkrivala drobnarije, na katere sem že pozabila. Obujala spomine, o katerih dolgo nisem razmišljala. Shranjevala simbole in utrinke vsega lepega za čas, ko se bom vsega resnično spominjala samo s smehjajem na ustnicah, brez solze v očeh, brez strahu, prepustiti preteklost preteklosti in brez slabe vesti uživati v slehernem trenutku življenja. Prešinilo me je, kako podobna so vsa poslavljanja. Kako na začetku konca oz. slovesa čutimo potrebo, da o minulem/izginulem/umrlem govorimo. Ko s pogovori ne dopustimo, da bi kdo (mi sami?) pozabil na pomen tistega, kar je odšlo. Kako se vračamo med slike in spomine, da čutimo prisotnost tistega, česar več ni. Ko je umrl oče, sem velikokrat obiskovala grob, se v mislih pogovarjala z njim, razčiščevala, kar bi morala, dokler je bil živ, in gledala stare slike. Šele zdaj vem, da sem se tako poslavljala. In obenem sestavljala zaključeno podobo, ki je zdaj v mojem srcu in zaradi katere čutim, da mi je blizu, čeprav ga več ni. Da ga imam rada tam, kjer je. In - kar je zame najdragocenejše spoznanje - da ljubezen nič več ne boli. Zelo podobno sem se poslavljala od svoje bivše, velike ljubezni. Se sprehajala po galeriji minulih dni, skupnih doživetij, preizkušenj, smeha, solz, razočaranj in upov...Ter se potiho bala, da bom kak spomin prezrla, spregledala, pozabila ali izgubila.
A počasi in postopoma, brez strahu, da bi izgubila vrednost, ki jo ima zame, prepuščam preteklost preteklosti. Čutim, da nisem ničesar izgubila. Da je vse v meni, del mene. Da lahko brez strahu pospravim vse na svoje mesto, brez strahu zaprem vrata svoje stare sobe in dovolim prahu patine in naraščajočih dni, da odenejo spomine v mehak kokon minulosti, a vendar vse ostane ob/v meni. Kajti brez strahu in sence dvoma vem, da je moje srce neskončna poljana ljubezni in brezmejna reka trdne vere vanjo.
In hvaležna sem, da obstaja nekdo, ki verjame enako. Hvala, sonce. :)

Spomin

Nocoj se spominjam:

ne časa, ki mineva,
in ne poti,
na katerih
njegova zapuščina sameva.

Spominjam se
mavrice neke mladosti,
spominjam se silne ljubezni,
ki ji s prvim dotikom spoznanja
uspelo srce je prebosti.

Spominjam se
jesenskega večera
izpred mnogih let.
Spominjam se fanta in dekleta,

ki v megleno noč sta

izgubila se objeta...

Predana bližini,

usnula v tišini,

v katero le šepet

je dvojine ujet...

Veliko časa minilo

je od tedaj.

On gospod,

ona kmalu gospa bo sedaj.

Po svojih poteh

vsak zase zdaj gresta

in za skrivne si misli

nič več ne povesta.

Neka druga dvojina

tke novo bližino,

nove podobe

in nove spomine.

A v srcu -

ostaja

sled ljubezni,

ki ne mine.

(A.B.)

ps.slika je z neta

Poglavje iz anatomije ...
ali kako spoznati svoje mišice


Do pred nedavnim sem živela v zmotnem prepričanju, da nisem v tako slabi formi. Da sem vsaj približno "fit". Ker nisem ravno sinonim za "kavčo-kromiritis", ker rada migam in ker sem nenazadnje kakšnega pol leta (in še več) nazaj krepko migala, ko sem zagnano in redno napadala Pohorje. Sploh je bilo v nedavni preteklosti eno zanimivo obdboje: ne samo, da sem brez truda (ne pa tudi brez vzroka) drastično hujšala, tudi in navkljub temu sem imela energije v izobilju, nemira v krvi pa toliko, da nisem zdržala doma niti ene ure. Posledično sem bila res skoraj vsak dan na Pohorju ali pa vsaj na kakšnem konkretnem sprehodu. Druga posledica je bilo hujšanje, ki me je skoraj zapeljalo v bolezen, ki sem se ji do takrat bolj kot ne posmehovala - anoreksijo. Bilo je nekaj pomirjujočega, da sem imela vsaj eno področje življenja popolnoma v oblasti - hrano - , poleg tega pa čisto nezrelo in neumno zadovoljstvo, da sem lahko kupila in oblekla praktično vse, kar koli mi je padlo na pamet. Takrat sem bila prototip za preučevanje anatomije - skoraj si mi lahko preštel kosti. Dokler nisem potem pristala na infuziji, ampak to je že druga zgodba.

Kako koli - takrat sem (ironično, kot se ob vsem ostalem sliši), prišla v formo. Z mano na pohode sicer ni hotela nobena prijateljica, ker sem ga preveč "šibala" v breg, ampak počutila sem se sila športno, ko sem lahko neutrudljivo pretekla/prehodila/prekolesarila cele popoldneve. Potem.....Potem je prišla pomlad in zacvetele so poljane in zacvetela sem jaz in forma je šla po gobe..:). Do poletja (pravi čas, ni kaj!) sem dobila nazaj kile, Pohorje sem občudovala bolj od dale in v bolj romantičnem ritmu, sprehodi pa so se bistveno skrajšali po sistemu "od klopce do klopce". Tako smo prišli do točke, ko je treba poskrbeti, da bom vsaj približno v formi, preden se začne "the" podvig letošnje zime - učenje smučanja. In tako sem/sva v torek zvečer pogumno odšla v fitnes. Pogumna sem bila jaz. In kmalu tudi razočarana, ko sem ugotovila, da vse tiste vaje izgledajo enostavno samo, ko jih izvaja kdo, ki ima dejansko kakšno mišico v telesu. Kot npr. vaditeljica fitnesa. Potem ko mi je pokazala vse vaje in bdela nad mano med njihovim izvajanjem, sem od naprave do naprave bolj čutila, kako neverjetno brez moči sem. Še dobro, da je bil fitnes na tričetrt prazen in ni bilo nobenega bilderja/bilderke, ob katerem bi bil moj "uboga, uboga, ubooooooga jaz" pristop še bolj očiten. Za zaključek - in obnavljanje ranjenega ega spričo dejstva, da me je premagala 10-kilogramska utež - sem 20 minut pretekla na tekalni stezi in ugotovila, da vsaj nekaj (še) zmorem. Sicer sem potem vsa tresoča vozila domov in zdaj se 2 dneva regeneriram, preden si bom znova upala tja, ampak se tolažim, da je vsak začetek težak.

Priznam pa, da do včeraj zjutraj nisem niti sanjala, da ima človek toliko mišic, kit, kosti in vsega tistega vmes, kar lahko b.o.l.i.

Tokrat.....

....brez komentarja...

http://www.youtube.com/watch?v=tVV8v2LCHr4

"...vem, da besede bolijo,
sam še bolj, če se ne izgovorijo…"

Zlovešče

Kako zlovešča beseda je
slovo.
Kot vse tisto,
česar več ni.
Čeprav bi lahko bilo...

Zlovešča je nemoč
tihega "mogoče".
Kot odmev koraka,
ki ob odhodu joče..


Zlovešča odmeva
in potem tišina...
Kot tiha tožba
praznega naročja

za vsem tistim,
česar nima...

Zlovešče zveni "minljivo".
Kot nema kletev srca,
ki ljubi

in le zato je živo.
(A.B.)

Paberkovanja

Počasi zapeljem na dovoz in postavim avto v garažo. Odklenem vhodna vrata in se v veži sezujem. Požgečka me znan vonj; mešanica mehčalca, kolonjske,parfuma in tistega neopredeljivega vonja, ki ga vsakemu domu vdahnejo stanovalci. Povzpnem se po stopnicah in v kuhinji na mizo odložim ključ. Skozi okno vidim znan razgled z osamljeno jablano na hribu in vedno težjimi jesenskimi meglami med travnimi bilkami. Na cesti spodaj odbrenči mimo motor in pes v boksu ga divje oblaja. Pogledam na police, kjer ob miniaturnih stolpih iz Pize in Pariza stojijo še druge drobnarije s potepanj in izletov....Počasi bo spet treba pobrisati prah. Popravim brisačo v kopalnici in obrišem vodne kapljice, ki zmeraj oškropijo umivalnik ter pustijo sivo sled vodnega kamna. Odpiram omare in poravnam zložena oblačila; zmeraj se rahlo prekucnejo, ko s kupa jemljeva sveže perilo. V prvem predalu so tvoje majice, v drugem nogavice. Omara na levi je tvoja, na desni moja in tista v kotu še vedno čaka, da jo nekdo spravi v red. Na okenski polici v dnevni sobi zamenjam dogorele svečke in pospravim plastenke v shrambi. Zalijem fikus na zgornjem hodniku in hibiskus v veži. Pogledam v sobo, kjer za računalnikom zatopljen v delo nekaj pišeš. Ne motim te...

Počasi se sprehodim skozi stanovanje; tako svetlo in popolnoma enako je, kot je bilo pred časom....S pogledom pobožam in objamem vse, kar mi je ljubo, in ob odhodu čisto potiho zaprem vrata, da ne ranim mehke tišine....

Tako se včasih vračam....

Potihoma in kradoma, da ne zmotim miru življenja, v katerega več ne sodim, se na konicah prstov nežno sprehodim po galeriji spominov, barv, doživetij, vonjev, barv, dogodkov in občutkov, ki so nekoč sestavljali koordinate mojega življenja. Včasih se mi zdi tisti čas tako neizmerno daleč. Kot bi ga živela neka druga jaz, v nekem drugem časovnem pasu, v drugi dimenziji, v drugi koži....In včasih se mi zdi popolnoma neresnično, da je vse tisto življenje tako zelo nekdanje. Minulo. In nekoč meni ljubi ljudje...? Niso tujci. Niso več moji, a nikoli ne bodo tujci. In verjetno ni naključje, da sem bila na "sprehodu" prav danes, ko je neka meni ljuba oseba praznovala svoj praznik....Zato ji od daleč, z diskretne oddaljenosti z angeli pošiljam željo "Vse najboljše in na mnoga zdrava leta!"

Na kak megleni, zgodnje jesenski dan in v varnem zavetju sveže rastočih spominov se paberkovanja priležejo. Ker me opominjajo, kdo sem. Kako zelo, neverjetno in neizmerno bogata. Zaradi preteklosti, ki jo imam rada do zadnje stotinke, tudi najbolj boleče, bedne in temne. Ker me je oblikovala v to, kar sem danes, v tem hipu. In ker danes vodi le v jutri.....

Kako hitro ali kako počasi ....

...teče namreč nikoli ujemljiv deček, s katerim senco se vedno igramo in jo neumorno lovimo. Čas. Komaj sem zadihala pomlad, že me je po nosnicah požgečkalo poletje in zdaj bo že tega kmalu konec. Vedno bolj čutim pretakanje časa po nevidnih koncentirčnih krogih v globine duše; večno pretakanje iz včeraj v jutri, iz "kar je bilo" v "kar še bo". Vedno bolj čutim in se zavedam minljivosti. Relativnosti vseh osebnih tragedij, spoznanj, odločitev, sreče... Minljivosti kot nečesa dobrega, blagodejnega. Nečesa kot zavesti, da smo tu samo na strokovnem izpopolnjevanju duše. Da so vsa naša stremljenja, hotenja, hrepenenja v optiki večnosti Življenja samega smešno drobcena in nepresenetljivo mogočna ter močna hkrati, ko nam prinašajo največjo srečo in največje bolečine hkrati....

A nisem želela o ničemer filozofskem, ampak o bolj trivialnih zadevah. O "počitnicah" alias dopustu, ker je to za večino nas učiteljev eno in isto. In to eno in isto zadevico sem letos izpila na mah. In šele ko je bilo brezskrbnega martinčkanja na soncu (skoraj) konec, sem se sploh zavedla, kako zelo sem že potrebovala dopust. "Time-out", odmor, pavzo od vsega.... Da "menjam tapetu", kot je smeje rekla gospa soseda. Da spustim misli med zeleno-modre morske valove in pod krili galebov odjaram nekam med "kar je že bilo" in "kar še bo". Morje me vedno prevzema in polni s svojo brezmejno modrino. Ko se je ob večerih proti nakodranim valovom počasi bližalo sonce in so sence čez bližnje otoke postajale vse daljše, na vzhodu pa je na nevidni nitki tik nad vodo visela vitka luna, me je zmeraj napolnil spokoj. Takšen, skoraj otipljiv. Da so stvari (beri: neko drobno življenje) zdrknile na pravo mesto. Da se je pokazal smisel vsega doživetega in skoraj nepreživetega. Da sem v zavetju nekega naročja našla dom....Takšen brez oken in vrat, brez zidov in ograje okoli vrta. Brez hišne številke, brez psa čuvaja ob vhodih vratih, a vendar dom. In nekaj neverjetno spokojnega je bilo v občutku, ki me je prešinil - kljub temu, da vse nekoč mine, vse ostane neizbrisno zapisano v nas. Kot zmeraj bolj bogata in razkošna dota, ki jo pripravljamo za poroko z večnostjo. Kot serija filigransko izvezenih trenutkov na teksturi našega življenjskega vzorca. In to je pomirjujoče. Ne glede na to, kar nam življenje prinaša - ali odnaša -, vse se nalaga kot biserna matica, ki se nekoč oblikuje v biser - našo življenjsko zgodbo.

Pa je šla ideja o "nefilozofiranju" lepo po vodi. Bo treba o "počitnicah" kdaj drugič. :)

Preboleti vs. pozabiti


Včasih določeni dogodki našega življenja nenavadno sovpadejo z nekimi drugimi dogodki. Pred nedavnim sem namreč mimogrede ujela na televiziji prispevek o "prebolevanju" propadlih vez. In - seveda - kmalu zatem videla svojega bivšega fanta. Kakor koli - ugotovitev znanstvenikov na ne vem kolikšnem vzorčnem primerku je, da moški prebolevajo 1,5 let, ženske pa kar 3 leta. In sem se zamislila.

Pomeni "preboleti" isto kot pozabiti? Pomeni to, da nekoga preboliš, da te informacije o njegovem življenju puščajo popolnoma indiferentnega? Ali to, da enostavno izbrišeš iz zavesti spomine in razmišljanja o tej osebi? In konec koncev - kako merodajen je lahko čas pri stvareh, ki z njim pravzaprav nimajo nobene veze, ker so izključno čustvene narave? Lahko v 3 letih pozabiš 11 let enako učinkovito kot pozabiš 2 leti?

Sama sem s seboj sklenila pakt, da se ne skrivam pred spomini in razmišljanji, kadar me obiščejo. Ničesar ne pozabljam niti ne malikujem. Ne pretvarjam se, da mi je čisto vseeno, kaj se godi z njim, mojim bivšim. Ker mi ni in mi s človeškega vidika nikoli ne bo. Privoščim mu srečo. In če pomeni preboleti tisto zgoraj napisano, da ti je popolnoma vseeno ob informacijah o njegovem življenju, potem pač ne bom prebolela. A dejstvo je, da spomini in razmišljanja ostanejo. Ne kot spone, ki ne bi dovolile preteklosti oditi. Ostanejo kot posebna poglavja v knjigi našega življenja, ki jo sicer z veseljem pišemo in beremo zmeraj naprej, a v kateri je včasih dobro polistati tudi nazaj in si osvežiti spomin, kaj se je že zgodilo in zakaj s(m)o junaki dogajanja prav takšni, kot s(m)o.

Preboleti pomeni odpustiti. V pri vrsti sebi. Da nismo bili dovolj. Dovolj dobri, dovolj nezmotljivi, dovolj močni, dovolj "pravi". Potem odpustiti ljubezni, ki je umrla. In odpustiti partnerju, ker nas je razočaral. Šele ko lahko izpustimo obžalovanje in jezo zaradi umrlega partnerstva, lahko prebolimo. Ko se soočimo s tem, da je preteklost res v preteklosti, da pa je niti slučajno ni potrebno brisati, zatajevati, spreminjati. Kar je bilo, je za zmeraj neizbrisni in nenadomestljivi del nas. In ko to začnemo čutiti s hvaležnostjob v srcu namesto z bolečino, takrat prebolimo in smo pripravljeni narediti korak naprej.

Hvala za vse, kar je bilo.

Hvala za vsa spoznanja, lekcije, nepozabne svetle in temne trenutke minulega desetletja mojega življenja.

Hvala, da sem lahko naredila korak naprej. :)

Pesem s "svetovnim" besedilom:

http://www.youtube.com/watch?v=VrNoDUblAtE

Dež

Z barvo dežja sva se zlila,

ko čez prag noči sva šla.

Med rosenjem neba umirila

sva krvi šumenje in dreget srca...

Pod napuščem dneva

le poljubov najinih odmev odpeva

vroči strasti, ki jo noč je zrela

dala le zato, da jo bo z jutrom vzela ...

(A.B.)

Plimovanje

V oseki dneva

neslišno izgineva

pogoltni hrup ljudi

in sram luči

počasi izgineva

v toplem zavihku noči...

Dišiš po plimi

v biserni sredini

drobne školjke,

ko na obale mojih bokov

z globokim šumom temnih stokov

bočiš se v spirale vlažnih lokov.

Z gosto slastjo belega morja,

z napeto strastjo rdečega obzorja

razpira zlata se skorja

sladko skodrane kože,

ko valovi v ritmu vesolja.

Le nebo bedi nad nama,

ko v mehki tišini

usnulega oceana

vse bolj in bolj tesno

sva sama ...

(A.B.)

Premalo

je časa za tkanje

svilenih niti bližine,

ki v zavetju mojega naročja

zate snujejo dom

ljubezni in miline.

Preveč

je praznega prostora,

ko brez najine dvojine

spremlja le želja me po tebi

kakor sladko-grenka mora.

Premalo

eno je življenje s tabo.

Če sto bi jih lahko živela,

še zmeraj ne bi bilo dovolj,

da v njih bi zate in s teboj

vse sanje, želje in ljubezni

vse odtenke izživela.

(A.B.)

Povezovanje pik... ...

ali po dooooooolgem času sem spet tukaj. Če me je slučajno kdo pogrešal. :))

In vmes? Nisem evakuirala na Mars (čeprav priznam, da me je mikalo). Nisem zadela na loteriji in zaživela nesramno razsipnega življenja (čeprav ne bi bilo slabo). Tudi nisem odšla odkrivat posmrtnih razsežnosti našega bivanja (čeprav ni veliko manjkalo). In tudi meni ljubemu zapravljanju prostega časa - branju in pisanju (blogov) - se nisem izneverila.

Vmes ... Vmes se je pisala, brisala in dokončno izpisala zgodba vseh zgodb. Zgodba o ljubezni, približevanju, oddaljevanju, odhajanju, razhajanju in dokončnem slovesu. Ki je hkrati zgodba o novem začetku. Vsak sleherni hip minulega življenja je zdrknil na svoje mesto v mozaiku mojega časa in me izdolbel v novo osebo. Še zmeraj - in bolj kot kadar koli prej - verjamem, da je vse del nedoumljivega vzorca življenja, ki ga vsakdo izmed nas po svoje bogati in po svoje razbira. In bolj kot kadar koli prej verjamem v edino religijo, ki brez oltarjev in malikov daje smisel našemu življenju. Ljubezen. :))

Nezadržno kot jutro se prevesi v dan,
kot veter, ki tesno oblak objame,
kot romar, ki neomajno je prerokbi vdan,
srca se polasti ljubezen, kadar nas prevzame.

In ko v sipkem teku ur in let
votlijo nas skrbi in plaši obet osame,
ko nam čas vrisuje vedno globljo sled,
njen topli je dotik edini, ki pezo bolečin odvzame.
(A.B.)

Kot nekoč midva

Kot nekoč midva
v tem tihem dnevu
z roko v roki
skozi
meglene arkade
gresta
neka druga
mlada dva…

Kot nekoč midva
ne slišita,
ne vidita
ne mraka
ne hladu
in ne dežja…
Ne čutita,
ne slutita
ne konca
ne slovesa
in ne solza…

Kot nekoč midva
na koncu ulice
se poslovita.
S pogledom le
nežno
se poljubita,
nato se
- tujca spet -
vsak v svoj svet
neslišno izgubita...

klik

(A.B.)

(slika je kot vedno z neta)

So far so good...

...ali doslej se držim svojih novoletnih zaobljub:

1. Med jutranjo vožnjo v službo nisem penila zaradi prometa, megle, in tetk ter stricev, ki so pomotomla zamenjali cesto za panoramsko točko. Sem hotela, zares od srca, a nisem. Namesto tega sem povečala jakost glasbe v atvu in trenirala nekaj pesmi, ki jih bova s CK prepevali na sindikalnem izletu ob koncu leta. Ja, vem, da je danes 11. januar in je do poletja še daaaaleč, a saj smo po novem optimistični, right? :)

2. Nisem se ne jezila ne čudila in ne obremenjevala, ker sem bila zaradi izostanka učenke po nepotrebnem dobro uro prehitro v službi.

3. Prav tako se nisem jezila (prisežem, da ne in da sem se samo smejala!), ko sem zjutraj zagledala avto. Zakaj? Včeraj sem bila v avtopralnici. Se to danes slučajno še vidi? Niti ne. :)

3. Najpomembnejše: privoščila sem si dve uri čistega užitka. Dve uri sem poniknila med sončne žarke, šumljajoče zvoke topečega se snega, prezgodnje južne vetrove in prizanesljive objeme dreves. Po zares dolgem času sem se prepustila nogam, da me ponesejo, kamor želijo.
Nisem bila presenečena, ko sem se znašla - pod brezo...

Variacije


S sladostrastjo
kirurškega skalpela
spomin preigrava
variacije srca.

Vedno lažje
se spominjam,
kako nemogoče
težko
je pozabljati....

(A.B.)

klik

Ko mene več ne bo

Ko mene več ne bo,
bo vse tako kot zdaj:
in zemlja in nebo,
bo pekel in bo raj -
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo,
bo glasba še igrala,
nekdo ti bo prepeval
in ti se mu boš smejala
- ko mene več ne bo -
izmišljenim besedam
nekakšnega poeta,
ki sredi morja čustev
spregleda tvoja leta
in sploh ne ve,
da midva sva vse to že imela,
da sva v drugačnih časih
vse to že doživela...

Le malo bolj počasi,
podolgem in počez,
le malo bolj na skrito
in malo bolj zares....

Ko mene več ne bo,
bo smeh otrok ostal.
In našel se bo kdo,
ki te bo še poznal,
ko mene več ne bo.
Morda te vpraša zame,
kje hodim zadnje čase,
če sem se res spremenil
in sem zaljubljen vase.
Pa mu povej, da midva
sva to že preživela,
da sva tako kot mnogi
morda preveč želela.

Le malo bolj počasi,
podolgem in počez,
le malo bolj na skrito
in malo bolj zares....

Ko mene več ne bo,
bo vse še vedno isto:
te hiše in dvorišča,
ti parki in igrišča -
ko mene več ne bo.

Ko mene več ne bo.


Eroika

Le preblisk

Le drobna
- varljivo čarobna -
begotna
- kot sanja dremotna -
slutnja
- prepolna svilnatega občutja -
usodnosti
- pradavne srčne sorodnosti -
ujeta
- v mehko milino -
minljivosti
- metuljasto vpeta - ....

Tam
na tvojem ramenu,
tam
v tvojem objemu,
v sinjem pramenu
tvoje
nikoli
ne moje
večnosti ...

Le preblisk ....

(zate)
(A.B.)

Kako pričarati nepozabno najdaljšo noč v letu?

Načinov in metod je vsekakor več, ulitmativna izbira je odvisna od vaše domišljije, sposobnosti ter občutka za eksotiko. Spodaj naveden je le eden od učinkovitih, zabavnih, ne predragih primerov, ki pa ga ne priporočam, če:

-ste sami doma;

- so v bližini otroci;

- ste dovzetni za mnenje ljudi, ki ne delijo veselja do rujne kapljice.

Sicer pa je scenarij sledeč:

Prvi podatek: treba je začeti dovolj zgodaj. Nekje okoli četrte popoldanske. Npr. s pripravo narezka. Če ste dobro organizirani, že prej posnamete priložnostni CD (beri: lepe pesmi s pogojno nesrečno ljubezensko vsebino, a obvezno s Silvesterskim poljubom in Belo snežinko). Nato človek iz omare/obešalnika potegne lepo, po možnosti najlepšo večerno obleko, si uredi pričesko, navije prej omenjen CD ter za dober začetek večera nazdravi. S penino. Le-ta s svojimi opojnimi mehurčki sproža željo po še. Ter po obetavnem nadaljevanju razpusti morebitne zavore in človek si že veselo (ter glasno, četudi nima posluha) prepeva prej omenjene pesmi. Za ogrevanje priporočam Ko mene več ne bo by Eroika&Čez dvajset let by Nuša Derenda ali kakšno podobno, solze izvabljajočo vižo. Za bolj učinkovito vzdušje priporočam prižgane sveče namesto luči, veeeeliko prižganih sveč, ter obvezen ples v njihovem soju. Solo ali v dvoje ali s sesalnikom; izbira je vaša.
Dobro je, če je v bližini pripravljena še kakšna alkoholna pijača. Po možnosti močna žgana. Tako tisti vsestransko prijazni mehurčki samodejno popeljejo roko do steklenice, noge pa v kuhinjo, ker se začno mešati stock-cole. Najprej ena, a da bo dobra volja zagotovljena, priporočam vsaj dve. Sledi še kak ples v soju sveč in preizkušanje lastnih pevskih (ne)zmožnosti. Potem je vse odvisno od vaše vzdržljivosti. Moja je bila bolj uborna. Tako sem po posedanju na radiatorju najprej preizkušala padanje z glavo naprej na tla. Zanimivo – ni prav nič bolelo. Le po streznitvi me precej zajetna buška čez levo stran glave spominja, da definitnvo nisem nadarjena za ta adrenalinski šport. Zato sem poskušala bolj ležerne panoge, npr. ležanje in vleko na/po ploščicah, sedenje ter meditiranje na parketu ter ubijanje možganskih celic s kratkotrajno izgubo zavesti. V tem času je velika verjetnost, da boste zelo zabavni, čeprav se tega ne boste zavedali. Sledi počasno zavedanje samega sebe, ki - podobno kot pri novorojenčku - prinaša spremljajoče navdušenje nad odkritjem lastnih okončin. Zelo vesela sem bila recimo svoje desne roke. Počasnemu prepoznavanju okončin sledi želja po premikanju le-teh. Če vam takoj ne uspe, ne obupajte. Dokler lahko premikate jezik, je to dober znak. Sicer ne šteje ravno za okončino, četudi je tako dolg kot moj. Ker je govorni organ fleksibilen, se znajde v vsaki situaciji. Moj se je recimo preizkusil v komentiranju nogometne tekme (kar sicer sovražim iz dna duše) ter izdal moj fetiš do nog (ne vem, zakaj sem klicala B.-jevo nogo).
Prvim soočanjem z lastnim telesom sledi temeljito in dosledno praznjenje želodca. Če imate srečo (ali prakso), lahko to napravite sami, sicer je pomoč ne samo dobrodošla, ampak nujna, kajti telo kljub približnemu zavedanju možganov ne ve, kaj naj naredi s svojo odvečno vsebino (hvala za pridržanje posode in moje glave ter prenašanje mojih solzavo-slabotnih izpadov, ki bi marsikomu manj potrpežljivemu pokvarili večer). Ko si toliko opomorete, da se zavedate, kako zelo ste (ni lepše besede) pijani, ste že na dobri poti k streznitvi. Pomaga tuš, do katerega je včasih pot lahko zeeeeeelo dolga. In naporna, če se upirate zapuščanju toksične omame. Po tušu priporočam spanje. Veliko spanja. Ter potem še malo spanja. In če boste imeli srečo - kot sem jo imela sama - boste ujeli ravno zadnje minute leta, da boste lahko voščili vsem prisotnim (in definitivno bolj prisebnim).

Morala zgodbe?

Če se zna človek smejati samemu sebi, zna menda veliko. Če se zna ponorčevati iz lastne žalosti, še toliko bolje. To je bila zadnja lekcija odhajajočega leta. Ampak ne glede na to, koliko je človek vlit, pijan, zastrupljen ter koliko možganskih celic zato ubije, ni nikjer rečeno, da bo ubil prav tiste, ki jih hoče. Pozaba ni na dnu kozarca, ampak kje drugje. Čisto zares in brez heca: prvič, zadnjič in nikoli več. Je bilo prehudo, čeprav zveni zabavno.

ps: če ima kdo kakšno idejo o tem, kako odstraniti vosek z obleke, je bom zelo vesela

Svetlana Makarovič:
Romanca o žabah

Pred davnimi leti in daleč od tod
živela princeska je mlada,
vsak dan se vsaj enkrat spustila je v jok,
ker princa imela bi rada.
Nekoč je vsa žalostna zrla v vodnjak,
kar žaba iz vode poskoči,
princeska pomisli- to princ je zaklet!
Pa brž se pogumno odloči
pa žabo poljubi iz vsega srca,
četudi žival je nečista,
pa čaka, da princ bo poskočil iz nje,
a žaba- še zmeraj je ista!
Pa vendar deklič ne odneha za nič,
obišče še druge vodnjake
in dan za dnem v mislih na princa iz sanj
poljubljala žabje je spake,
a žaba je žaba in princev ni več,
princeske pa tudi iz mode,
dekletom, ki iščejo princa iz sanj,
pa pravimo danes prismode.