Prvi(č)

Pomlad se je bujno bohotila pred oknom in sočne barve so se prelivale iz pozno pomladnih v zgodnje poletne. Ptice so odžvrgolele svoje snubitvene pesmi in se posvečale gnezdenju. Muževna stebla so brstela in se napenjala pod napetimi popki in predrzni žarki so silili skozi okno in dramili čute. Postalo je neizogibno in ni se bilo mogoče več pretvarjati, da oba ne čutiva enako. Enake nezadržne, neustavljive potrebe. Enake želje, ki ji ni bilo moč pobegniti. Ja, bil je skrajni čas, da se podam na do takrat neodkrito področje. Področje P. kuhinje. :)

Kmalu po skupni vselitivi sem se seveda želela izkazati kot (dobra) kuharica. Vsaka običajna smrtnica (to je takšna, ki nima v procesorju shranjenih 1000 receptov za vskadanje in posebne priložnosti) ve, da je odločitev o meniju ena bistvenih dilem, ki terja temeljite priprave in je obenem odgovor na enega ključnih vprašanjIn pestrega ženskega vsakdanjihka. Po vseh miselnih operacijah sem se torej odločila. Pripravila bom juho, glavno jed in - palačinke. Orehove palačinke. Te so menda všeč večini, poleg tega mi je njihova priprava v preteklosti šla dobro od rok. Po hitenju iz službe in nakupu vseh potebnih sestavin sem se veselo vrgla na delo. Seveda strogo profesionalno - z vso opremo, sestavinami in izdelanim planom dela. Dve uri pred prihodom P. domov, sem že bila na bojni poziciji, s kuhalnico v roki navdušena nad tem, kako obvladam situacijo (beri: novo kuhinjo, v kateri sem se počutila malce nenavadno, skoraj kot vsiljivka). Vse je teklo super po planu in ko so bile na pečene že prve palačinke, je v vratih škrtnil ključ. Seveda ni potrebno posebej poudarjati, da sem bila sila ponosna na to, kako dobro sem obvladala situacijo. Ampak ker se mi je zdelo, da bi lahko bilo palačink premalo, sem se odločila pripraviti malo več zmesi. Kar je čisto lahek korak. Enostaven. Dokler človek ne naleti na solnico, ki ni dobro zaprta.....Jep, namesto da bi lepo solila pripravljeno zmes, sem jo dobesedno pobelila s soljo. Vanjo sem stresla več kot polovico solnice. Seveda je bilo v isti sekundi že spet vse pobrano iz sklede in samo potiho sem molila, da se v tisti sekundi ni uspelo raztopiti preveč solnim kristalom. Verjetno je odveč dodatek, da proti solnim kristalom, topečim se v mleku, optimizem ne pomaga. Tako sem spekla palačinke, jih dokončala in potem.....Sva se samo smejala, ker so bile taaaako slane, da niso bile užitne. K sreči je P. to vzel s humorjem in mi ni štel preveč za hudo, da sem prvega malo zasolila. Obed namreč. :)
Sem se potem potrudila in popravila zadevo, pa tudi večkrat po tistem sem popravljala (in popravila) vtis, da nisem čisto zanič kuharica, k potrditvi česar naj neskromno dopišem dejstvo, da od mojih prvih kuharskih podvigov do danes pridno pridobivam(o) kilograme. Še sreča, da jih z najrazličnejšimi interdisciplinarnimi športnimi in drugimi dejavnostmi tudi krotimo :)