Premalo
je časa za tkanje
svilenih niti bližine,
ki v zavetju mojega naročja
zate snujejo dom
ljubezni in miline.
Preveč
je praznega prostora,
ko brez najine dvojine
spremlja le želja me po tebi
kakor sladko-grenka mora.
Premalo
eno je življenje s tabo.
Če sto bi jih lahko živela,
še zmeraj ne bi bilo dovolj,
da v njih bi zate in s teboj
vse sanje, želje in ljubezni
vse odtenke izživela.
(A.B.)
2 komentarja:
Premalo
je časa za ucenje
tistega vzamjemnega
brez besed in brez ocitanj
z dotikom oci in odsevov v njih
ki prebujajo sanje tisocletij
in upanja rodov
pred nama
za nam
premalo casa
da bi zbudila
hrepenenjazenske in moskega
ki se se zdijo ista
a hodijo svojo pot...
Al1ka,
zivjo, vidim, da si spet tukaj, veckrat sem gledala, ali si nazaj:)))
lepo pesem si napisala, poigrala sem se in jo nadaljevala s svojimi ocmi, za igro...
Jaz sem doma, se nekaj dni in proc od neta v celoti...to je cas, ko dam prednost ljudem, ki jih imam najrajsi.
lepo bodi.neikka
Hvala za komentar in nadaljevanje pesmi...res ga je premalo, časa, zato je toliko bolj pomembna vsebina tistega, ki ga imamo na razpolago. :)
Tudi jaz sem bila - kljub branju -dolgo brez neta in to čisto brez, kar je bilo prav nenavadno. :)
Lepo uverturo v prve poletne dni in lep pozdrav,
Alenka
Objavite komentar