Poglavje iz anatomije ...
ali kako spoznati svoje mišice


Do pred nedavnim sem živela v zmotnem prepričanju, da nisem v tako slabi formi. Da sem vsaj približno "fit". Ker nisem ravno sinonim za "kavčo-kromiritis", ker rada migam in ker sem nenazadnje kakšnega pol leta (in še več) nazaj krepko migala, ko sem zagnano in redno napadala Pohorje. Sploh je bilo v nedavni preteklosti eno zanimivo obdboje: ne samo, da sem brez truda (ne pa tudi brez vzroka) drastično hujšala, tudi in navkljub temu sem imela energije v izobilju, nemira v krvi pa toliko, da nisem zdržala doma niti ene ure. Posledično sem bila res skoraj vsak dan na Pohorju ali pa vsaj na kakšnem konkretnem sprehodu. Druga posledica je bilo hujšanje, ki me je skoraj zapeljalo v bolezen, ki sem se ji do takrat bolj kot ne posmehovala - anoreksijo. Bilo je nekaj pomirjujočega, da sem imela vsaj eno področje življenja popolnoma v oblasti - hrano - , poleg tega pa čisto nezrelo in neumno zadovoljstvo, da sem lahko kupila in oblekla praktično vse, kar koli mi je padlo na pamet. Takrat sem bila prototip za preučevanje anatomije - skoraj si mi lahko preštel kosti. Dokler nisem potem pristala na infuziji, ampak to je že druga zgodba.

Kako koli - takrat sem (ironično, kot se ob vsem ostalem sliši), prišla v formo. Z mano na pohode sicer ni hotela nobena prijateljica, ker sem ga preveč "šibala" v breg, ampak počutila sem se sila športno, ko sem lahko neutrudljivo pretekla/prehodila/prekolesarila cele popoldneve. Potem.....Potem je prišla pomlad in zacvetele so poljane in zacvetela sem jaz in forma je šla po gobe..:). Do poletja (pravi čas, ni kaj!) sem dobila nazaj kile, Pohorje sem občudovala bolj od dale in v bolj romantičnem ritmu, sprehodi pa so se bistveno skrajšali po sistemu "od klopce do klopce". Tako smo prišli do točke, ko je treba poskrbeti, da bom vsaj približno v formi, preden se začne "the" podvig letošnje zime - učenje smučanja. In tako sem/sva v torek zvečer pogumno odšla v fitnes. Pogumna sem bila jaz. In kmalu tudi razočarana, ko sem ugotovila, da vse tiste vaje izgledajo enostavno samo, ko jih izvaja kdo, ki ima dejansko kakšno mišico v telesu. Kot npr. vaditeljica fitnesa. Potem ko mi je pokazala vse vaje in bdela nad mano med njihovim izvajanjem, sem od naprave do naprave bolj čutila, kako neverjetno brez moči sem. Še dobro, da je bil fitnes na tričetrt prazen in ni bilo nobenega bilderja/bilderke, ob katerem bi bil moj "uboga, uboga, ubooooooga jaz" pristop še bolj očiten. Za zaključek - in obnavljanje ranjenega ega spričo dejstva, da me je premagala 10-kilogramska utež - sem 20 minut pretekla na tekalni stezi in ugotovila, da vsaj nekaj (še) zmorem. Sicer sem potem vsa tresoča vozila domov in zdaj se 2 dneva regeneriram, preden si bom znova upala tja, ampak se tolažim, da je vsak začetek težak.

Priznam pa, da do včeraj zjutraj nisem niti sanjala, da ima človek toliko mišic, kit, kosti in vsega tistega vmes, kar lahko b.o.l.i.