Kako hitro ali kako počasi ....

...teče namreč nikoli ujemljiv deček, s katerim senco se vedno igramo in jo neumorno lovimo. Čas. Komaj sem zadihala pomlad, že me je po nosnicah požgečkalo poletje in zdaj bo že tega kmalu konec. Vedno bolj čutim pretakanje časa po nevidnih koncentirčnih krogih v globine duše; večno pretakanje iz včeraj v jutri, iz "kar je bilo" v "kar še bo". Vedno bolj čutim in se zavedam minljivosti. Relativnosti vseh osebnih tragedij, spoznanj, odločitev, sreče... Minljivosti kot nečesa dobrega, blagodejnega. Nečesa kot zavesti, da smo tu samo na strokovnem izpopolnjevanju duše. Da so vsa naša stremljenja, hotenja, hrepenenja v optiki večnosti Življenja samega smešno drobcena in nepresenetljivo mogočna ter močna hkrati, ko nam prinašajo največjo srečo in največje bolečine hkrati....

A nisem želela o ničemer filozofskem, ampak o bolj trivialnih zadevah. O "počitnicah" alias dopustu, ker je to za večino nas učiteljev eno in isto. In to eno in isto zadevico sem letos izpila na mah. In šele ko je bilo brezskrbnega martinčkanja na soncu (skoraj) konec, sem se sploh zavedla, kako zelo sem že potrebovala dopust. "Time-out", odmor, pavzo od vsega.... Da "menjam tapetu", kot je smeje rekla gospa soseda. Da spustim misli med zeleno-modre morske valove in pod krili galebov odjaram nekam med "kar je že bilo" in "kar še bo". Morje me vedno prevzema in polni s svojo brezmejno modrino. Ko se je ob večerih proti nakodranim valovom počasi bližalo sonce in so sence čez bližnje otoke postajale vse daljše, na vzhodu pa je na nevidni nitki tik nad vodo visela vitka luna, me je zmeraj napolnil spokoj. Takšen, skoraj otipljiv. Da so stvari (beri: neko drobno življenje) zdrknile na pravo mesto. Da se je pokazal smisel vsega doživetega in skoraj nepreživetega. Da sem v zavetju nekega naročja našla dom....Takšen brez oken in vrat, brez zidov in ograje okoli vrta. Brez hišne številke, brez psa čuvaja ob vhodih vratih, a vendar dom. In nekaj neverjetno spokojnega je bilo v občutku, ki me je prešinil - kljub temu, da vse nekoč mine, vse ostane neizbrisno zapisano v nas. Kot zmeraj bolj bogata in razkošna dota, ki jo pripravljamo za poroko z večnostjo. Kot serija filigransko izvezenih trenutkov na teksturi našega življenjskega vzorca. In to je pomirjujoče. Ne glede na to, kar nam življenje prinaša - ali odnaša -, vse se nalaga kot biserna matica, ki se nekoč oblikuje v biser - našo življenjsko zgodbo.

Pa je šla ideja o "nefilozofiranju" lepo po vodi. Bo treba o "počitnicah" kdaj drugič. :)