Preboleti vs. pozabiti


Včasih določeni dogodki našega življenja nenavadno sovpadejo z nekimi drugimi dogodki. Pred nedavnim sem namreč mimogrede ujela na televiziji prispevek o "prebolevanju" propadlih vez. In - seveda - kmalu zatem videla svojega bivšega fanta. Kakor koli - ugotovitev znanstvenikov na ne vem kolikšnem vzorčnem primerku je, da moški prebolevajo 1,5 let, ženske pa kar 3 leta. In sem se zamislila.

Pomeni "preboleti" isto kot pozabiti? Pomeni to, da nekoga preboliš, da te informacije o njegovem življenju puščajo popolnoma indiferentnega? Ali to, da enostavno izbrišeš iz zavesti spomine in razmišljanja o tej osebi? In konec koncev - kako merodajen je lahko čas pri stvareh, ki z njim pravzaprav nimajo nobene veze, ker so izključno čustvene narave? Lahko v 3 letih pozabiš 11 let enako učinkovito kot pozabiš 2 leti?

Sama sem s seboj sklenila pakt, da se ne skrivam pred spomini in razmišljanji, kadar me obiščejo. Ničesar ne pozabljam niti ne malikujem. Ne pretvarjam se, da mi je čisto vseeno, kaj se godi z njim, mojim bivšim. Ker mi ni in mi s človeškega vidika nikoli ne bo. Privoščim mu srečo. In če pomeni preboleti tisto zgoraj napisano, da ti je popolnoma vseeno ob informacijah o njegovem življenju, potem pač ne bom prebolela. A dejstvo je, da spomini in razmišljanja ostanejo. Ne kot spone, ki ne bi dovolile preteklosti oditi. Ostanejo kot posebna poglavja v knjigi našega življenja, ki jo sicer z veseljem pišemo in beremo zmeraj naprej, a v kateri je včasih dobro polistati tudi nazaj in si osvežiti spomin, kaj se je že zgodilo in zakaj s(m)o junaki dogajanja prav takšni, kot s(m)o.

Preboleti pomeni odpustiti. V pri vrsti sebi. Da nismo bili dovolj. Dovolj dobri, dovolj nezmotljivi, dovolj močni, dovolj "pravi". Potem odpustiti ljubezni, ki je umrla. In odpustiti partnerju, ker nas je razočaral. Šele ko lahko izpustimo obžalovanje in jezo zaradi umrlega partnerstva, lahko prebolimo. Ko se soočimo s tem, da je preteklost res v preteklosti, da pa je niti slučajno ni potrebno brisati, zatajevati, spreminjati. Kar je bilo, je za zmeraj neizbrisni in nenadomestljivi del nas. In ko to začnemo čutiti s hvaležnostjob v srcu namesto z bolečino, takrat prebolimo in smo pripravljeni narediti korak naprej.

Hvala za vse, kar je bilo.

Hvala za vsa spoznanja, lekcije, nepozabne svetle in temne trenutke minulega desetletja mojega življenja.

Hvala, da sem lahko naredila korak naprej. :)

Pesem s "svetovnim" besedilom:

http://www.youtube.com/watch?v=VrNoDUblAtE