Paberkovanja

Počasi zapeljem na dovoz in postavim avto v garažo. Odklenem vhodna vrata in se v veži sezujem. Požgečka me znan vonj; mešanica mehčalca, kolonjske,parfuma in tistega neopredeljivega vonja, ki ga vsakemu domu vdahnejo stanovalci. Povzpnem se po stopnicah in v kuhinji na mizo odložim ključ. Skozi okno vidim znan razgled z osamljeno jablano na hribu in vedno težjimi jesenskimi meglami med travnimi bilkami. Na cesti spodaj odbrenči mimo motor in pes v boksu ga divje oblaja. Pogledam na police, kjer ob miniaturnih stolpih iz Pize in Pariza stojijo še druge drobnarije s potepanj in izletov....Počasi bo spet treba pobrisati prah. Popravim brisačo v kopalnici in obrišem vodne kapljice, ki zmeraj oškropijo umivalnik ter pustijo sivo sled vodnega kamna. Odpiram omare in poravnam zložena oblačila; zmeraj se rahlo prekucnejo, ko s kupa jemljeva sveže perilo. V prvem predalu so tvoje majice, v drugem nogavice. Omara na levi je tvoja, na desni moja in tista v kotu še vedno čaka, da jo nekdo spravi v red. Na okenski polici v dnevni sobi zamenjam dogorele svečke in pospravim plastenke v shrambi. Zalijem fikus na zgornjem hodniku in hibiskus v veži. Pogledam v sobo, kjer za računalnikom zatopljen v delo nekaj pišeš. Ne motim te...

Počasi se sprehodim skozi stanovanje; tako svetlo in popolnoma enako je, kot je bilo pred časom....S pogledom pobožam in objamem vse, kar mi je ljubo, in ob odhodu čisto potiho zaprem vrata, da ne ranim mehke tišine....

Tako se včasih vračam....

Potihoma in kradoma, da ne zmotim miru življenja, v katerega več ne sodim, se na konicah prstov nežno sprehodim po galeriji spominov, barv, doživetij, vonjev, barv, dogodkov in občutkov, ki so nekoč sestavljali koordinate mojega življenja. Včasih se mi zdi tisti čas tako neizmerno daleč. Kot bi ga živela neka druga jaz, v nekem drugem časovnem pasu, v drugi dimenziji, v drugi koži....In včasih se mi zdi popolnoma neresnično, da je vse tisto življenje tako zelo nekdanje. Minulo. In nekoč meni ljubi ljudje...? Niso tujci. Niso več moji, a nikoli ne bodo tujci. In verjetno ni naključje, da sem bila na "sprehodu" prav danes, ko je neka meni ljuba oseba praznovala svoj praznik....Zato ji od daleč, z diskretne oddaljenosti z angeli pošiljam željo "Vse najboljše in na mnoga zdrava leta!"

Na kak megleni, zgodnje jesenski dan in v varnem zavetju sveže rastočih spominov se paberkovanja priležejo. Ker me opominjajo, kdo sem. Kako zelo, neverjetno in neizmerno bogata. Zaradi preteklosti, ki jo imam rada do zadnje stotinke, tudi najbolj boleče, bedne in temne. Ker me je oblikovala v to, kar sem danes, v tem hipu. In ker danes vodi le v jutri.....