Kje smo ostali?

Hmmm, nekje pri petku, se mi zdi. In danes je torek, lepo prosim! In če napišem, da sem vmes imela velike želje in celo načrte, da neprekinjeno nadaljujem s serijo posebnih pesmi, je odveč podatek, da je bila vmes res višja sila, ki je te načrte prekrižala. Recimo nujno kompenziranje pomanjkanja spanca v pozno sobotno jutro. Potem izdelovanje adventnih venčkov (je res že december?!?), popoldansko nakupovanje (ki je kljub gneči lahko prav prijetno) in zvečer praznovanje prijateljičinega rojstnega dne. Mimogrede - ko človeku ob nabijanju glasne glasbe predvsem odmeva po notranjih organih, je močno verjetno, da je morda prestar za take lokale. ;) In še drug mimogrede - ko sem se v zgodnji nočni uri vozila domov, sem se naenkrat znašla v zoni somraka. Dobesedno. Naenkrat ni bilo okoli mene ničesar, razen nepredirne megle. Kot da je vsa znamenja okoli mene nenadoma posrkala neznana, nevidna sila - ni se videlo ne ceste, ne obcestne osvetljave, ne osvetljenih hiš, ničesar. K sreči nisem veliko pila in sem sklepala, da je vse še tam, kjer mora biti. :)


Nedelja je naravnost odbrzela mimo - v znamenju obiska. Rada sem v vlogi gostiteljice, rada pripravljam pogrinjke, razmišljam o postrežbi in uživam, ko se ob dobri hrani razvije sproščeno vzdušje in najrazličnejše debate.

Tako sem se umetniško izživljala letos. Prva svečka je že pridno gorela :)

Sicer pa za danes izbiram pesem, ki se nekako ujema z mojimi nameni glede bloga v minulem tednu - niso (še) namreč doživeli "happy ending".. Tako kot ga včasih vsi mi ne. Pesem je všečna zaradi besedila. In tudi zato, ker jo poje Mika. :)

http://www.youtube.com/watch?v=Lsz2cZbwuGg

Brez srečnega konca
se mnoge ljubezni končajo.
Morda le s prehitro predajo
molče izzvenijo,
šepetaje izkrvavijo
in potem ločeno,
vsaka zase, po svoje živijo...

Brez srečnega konca
ostanejo mnoga poglavja,
ko nekdo še ljubi,
a drugi
se že med vrati poslavlja...

Brez srečnega konca
premnoge poti se razidejo.
Previsoko umerjene
za horizontom razočaranja
razcefrane zaidejo...
(A.B.)