Obdarovanja


Prazniki so čas obdarovanja. Ne tistega potrošniškega, hektičnega, zaradi katerega so nakupovalni centri odprti dolgo v večer in zaradi katerega ljudje izgubljajo glavo, ko ne vedo, kaj podariti. Mnogo bolj pomenljivo je vse tisto, kar v teh dneh povemo, izrečemo, naredimo ali podarimo od srca. V minulih dneh je bila moja najpogosteje izrečena beseda povedala "hvala". In tudi današnji zapis ima lahko podnaslov "zahvala".
Ko so je včeraj pri večerji zbrala družina, sem kljub utrujenosti čutila samo hvaležnost. Da jih imam - mamo, sestro, nečaka. In seveda "moža". Da jih lahko razvajam s svojo kuhinjo, da lahko obsedim ob njih v soju prižganih sveč, ob spremljavi glasbe v ozadju in sem preprosto in čisto enostavno hvaležna, da sem. Da sem dobila drugo, novo priložnost. Za življenje, za ljubezen....


Danes me je v jutro prebudil sneg. In kot otroku mi je zaigralo srce. Ni lepšega, kot je bel božič. Sledilo je prijetno popoldne v krogu moje nove razširjene družine. Na trenutke se mi še vedno zdi vse tako nenavadno - v najboljšem pomenu besede, a vendar. Zdi se mi, kot bi se poznali že od nekdaj, a temu ni tako. In še zmeraj je nenavaden občutek, ko vem, da sem na mestu nekoga, ki je bil prej tam 10 let. In obratno, seveda. Da je ob meni nekdo drug ... A sem - znova - le hvaležna, da je tako. In če ne zveni prenapihnjeno, se počutim v takšnih trenutkih naravnost blagoslovljeno.. Da čutim pristno bližino ljudi; da čutim, kaj pomeni družina. Lahko človek sploh želi še več?


Ampak (vedno je nek ampak :)).
Vedno me ob praznikih stiska tudi nekakšna zoprna tesnoba. Ob misli na ljudi, ki so sami. Osamljeni. Ki so drug od drugega tako oddaljeni, da ne čutijo ne bližine in ne topline, ampak le praznino in hlad. Zanje mi je hudo. In če bi imela čarobno paličico, bi odčarala vse osamljene, neljubljene, samotne, žalostne, razdvojene ljudi in takšne občutke v njih...Zbližala bi odtujene družine, spodbudila potlačene občutke, da brez ostrih robov najdejo pot do drugih ljudi. Spodbudila bi ljudi, da spregovorijo, da si povedo, kar si zares, ne zaradi vljudnosti, želijo in da končno in resnično zaživijo. Kajti življenje je prekratko za kar koli drugega....


Namesto spevnih in lepozvenečih voščil in želja samo preprosta misel: naj vas spremlja ljubezen. Veeeeeliko ljubezni. Tudi kadar dvomite vanjo ali se vam zdi, da vas je zapustila, se vam izneverila, vas izigrala. Ljubezen je zmeraj v nas, spremlja nas, četudi od daleč. Z njo je mogoče vse; brez nje je prav vse nič(no)....

http://www.youtube.com/watch?v=pcpWQC9prm0