Nevarna vprašanja
Človek bi pomislil, da česa takega, kot so nevana vprašanja, ni. No, razen tistih, ko žensko nad 30. vprašaš, koliko je stara, če je poročena, če ima otroke in zakaj (če slučajno) jih nima. A poleg njih so še druga. In to čisto običajna, navadna, nezahtevna, vsakdanja vprašanja, kot so "Kako si? Kaj je novega? Kaj (se) dogaja?" ipd. Ta vprašanja so namreč nevarna vsaj iz dveh razlogov: ker jih nekateri ne prepoznajo kot vljudnostna vprašanja, ki ne (ampak res NE) zahtevajo podrobnega in izdanega odgovora, in ker ti isti ljudje ne poznajo meja osebnega, javnega, intimnega.
Namreč.
Grem oni dan lepo nič hudega sluteča po Europarku, ko zaslišim, da me nekdo kliče. Se obrnem in zagledam kolegico s faksa. Pozdrav, pozdrav, nakar se na moj "In kako si?" vsuje pravi kalejdoskop najrazličnejšij podatkov o njenem življenju. Od tega, kje je ravnokar bila, kaj je kupila, kam je namenjena, do tega, kako ji tik-taka biološka ura, kakšne poklicne/zasebne cilje ima, njenih političnih prepričanj in kaj vem še česa vsega. Ob preobilici podatkov, ki se vsujejo name, samo vljudno kimam, tu in tam zamrmram "aha, aja, zanimivo, poznam to" in ji pustim, da se izkašlja. Mogoče revica nima veliko priložnosti, da se razgovori ali pa želi s katerim od podatkov narediti name vtis. Whatever: po prvem polčasu me enako vljudno vpraša "Kako pa ti?" In ko ji rečem "v redu", spet nadaljuje v enakem tempu, zakaj pa ona sicer ni tako v redu, a vseeno sila zadovoljna s svojim vsestransko izpolnjenim življenjem. Ko rečem že petič, "OK, lepo da sva se videli" in usmerjam korak v smeri "get the helll out of here", in njej še vedno ne potegne, da to pomeni, da imam res dovolj njenih izpovedi, se končno posloviva z mojim "oprosti, ampak zdaj pa res moram iti". Kar je sreča. Namreč, da lahko odidem. Ker včeraj zjutraj sem imela to srečo, da me je na vlaku prestregla druga kolegica s faksa, ki mi nikoli ni bila niti malo simpatična, a je iz meni nerazumljivih razlogov vedno iskala mojo družbo. Halo? Prvi šok me zadene, ko mi reče, da ne ve, če še ima mojo tel. številko (nakar zloba zlobna v meni skandira: "Yes! In če je bog na svetu, je tudi ne boš imela!"). No, potem je zgodba znana, z drobčekno izjemo: da deklica kar sama postavi vprašanje o počutju in takoj začne pripovedovati o svojem življenju. Na dolgo in široko (itak je bilo še daaaaaaaaaaaaaaaaleč do Ljubljane).
Poanta?
Nekateri enostavno ne poznajo meja. Ne razumem ljudi, za katere se zdi, da hodijo po svetu, čakajoč na priložnost, da nekomu razgrnejo svoje življenje. Praktično neznanim ljudem. Ob tem se počutim nelagodno, kot prisiljen voayer. Kot da nekdo vdira preblizu v tisti koncentrični krog, ki se mu reče intimnost, in v katerega spuščamo samo zelo zaupanja vredne ljudi. Mogoče je to res posledica tega, da se premalo pogovarjamo z ljudmi, ki so nam blizu. Mogoče je lažje določene zadeve povedati neznancu, pred katerim se ni potrebno pretvarjati oz. si po drugi strani človek lahko privošči, da svoje življenje predstavi takšno, kot bi želel, da je. Kakor koli: ko bom koga naslednjič vprašala, kako je, bom to naredila z določenim zadržkom, in upala, da ne bo izbral mene za psihoterapevtske namene.
PS: ravnokar dobila rojstnodnevno darilo...:))))))))))))))))))))))) Ga grem sprobat!
Jep, danes sem mlada 2******pomladi. Saj imam jajčnike, no: 28. :)))) Happy birthday to me!
2 komentarja:
Ja, vse najboljše tudi od mene. Naj ti sonce polepša vsak dan v letu in ti na žarkih prinaša drobne radosti, ki nam bogatijo življenje!
Sicer pa: Naslednjič, ko boš v Lenart, se bo treba dobit, da ti še jaz malo pojamram o svojem življenju. :)
In kaj je bilo za darilo?
firbec.press
Hvala. :)
Dobila sem pa kolo...:)Zdaj je edini problem v tem, da je sezona "zalivanja" z gnojnico in včeraj ni bilo šanse za kolesarjenje v naši bližini (vonjave,da te sezuje). Bo pa šlo danes!
Glede Lenarta sem pa takoj za to - ko grem, ti javim. Da razširim svoj krog poznanih Lenartčanov.:)
Objavite komentar