Crash

Ljudje živimo zaprti, skriti za steklom in betonom. Zato se zaletimo eden v drugega, da se sploh čutimo. Misliš, da to ni res?

Parafraza uvodnih besed v Crash. Je res. Živimo v prenatrpanem in prehitrem svetu, kjer imamo vsega preveč, obenem pa marsičesa premalo. Stika z ljudmi. Občutka, da smo živi. Tistega pozitivnega občutka vrvenja življenja v žilah, razkošja dostopnosti vseh čutov in občutkov, veselja zaradi sonca, ki posije po nizu sivih dni ali pomaldnega cvetja, ki potuhnjeno pod snegom čaka, da se lahko razbohoti v svojem nepremagljivem pomladnem poslanstvu. Zato se tako ali drugače zaletavamo v ljudi in - nenazadnje vase. Zato otroci iščejo pozornost na vse (nemogoče) načine. Da jih kdo opazi. Se jih dotakne. Se zmeni zanje in jih vsaj okrega, če jim že pomagati noče (ali ne more). To vidim vsak dan. Otroke, ki iščejo pozornost. Jezne otroke. Žalostne otroke. Zafrustrirane otroke. Takih je preveč. In velikokrat se ob njih vprašam dvoje: kaj počno (so počeli) z njimi starši, da so tako zelo zagrenjeni; in kaj bo iz teh majhnih jeznih bitij nastalo, ko odrastejo v velika jezna bitja. Retorični vprašanji, vem. Res je, da je (k sreči) še vedno več tistih z vragolijami in mladostjo in soncem napolnjenih otrok, a vendar: vsi tisti drugi so znak, da je nekaj narobe. Zelo narobe. In ker jih je v vsaki generaciji več, je to toliko bolj zgovoren znak. Znak, da otroci rastejo v prepričanju, da so večvredni, če živijo na pravi strani ulice; če njihov priimek ni na -ič in če imajo nekoga, ki jim brezpogojno ščiti hrbet, ne glede na to, kaj storijo.

Crash torej. Vemo, da je dobil oskarja za najboljši film. In kljub niti ne pretirano skritemu didaktično-moralnemu prstu, ki nam z malce holivudske patine žuga med vrsticami, se strinjam z izborom Akademije. Ker ti film da misliti. Predsodki. Nimam jih. Ne rasnih, ne verskih, ne spolnih, ne političnih; sploh nikakršnih. Če hitro pobrskam po spominu, lahko rečem, da nisem slišala nikakršnih rasno/versko diskriminatornih pripomb v času odraščanja. Ampak.......
Ampak ko sva se v Parizu vozila na podzemni, na relaciji, kjer so očitno prevladovali črnci (večkrat sva bila edina belca v vagonu), mi je bilo čudno pri duši. Pa ne, da so MENE napadli predsodki? Zadnjič sem šla iz bolnice pozno popoldan, na hodniku ni bilo žive duše in ko se je pred mano ustavilo ter odprlo dvigalo, v njem pa so bili trije krepki Romi, sem nehote za stotinko sekunde "zabremzala", preden sem stopila vanj. Spet predsodki?

Kriva, priznam. Ampak od kod? Arhetipski strah pred neznanim? Podzavestno ponotranjanje nevidnih sporočil, paberkovanih po TV-ju in časopisih? Kdo ve. A dejstvo je, da vsak izmed nas nosi nekje globoko v sebi zakopane svoje lastne predsodke.

You thnik you know who you are? You have no idea.