Štajer'c woman in Ljubljana

Ura je bila rana jutranja - če smo natančni 4.30 -, ko me je blagoglasen napev budilke zbudil v sprva meglen dan. Zakaj že tako zgodaj? Ker sem šla v Ljubljano. Spet. V Državni zbor. V okviru srečanja mladih Pomladni dan je bil letos v DZ-ju že 4. tak dan, letos s temo Mladi in Evropa. Mislim, da je bilo za "moje" (malo so moji) učence kar zanimivo, čeprav so jim je od vsega bili najbolj všeč - stoli. :) In pa Mcšrot, seveda. Kakor koli - čeprav me je že slab teden pregnjal občutek "joj, kaj če se izgubimo?", se je vse dobro izteklo. In vem, da je za domorodnega Ljubljančana smešna misel, da se človek potencialno izgubi na poti od železniške postaje do Šubičeve 4, je vendar dejstvo, da Ljubljano drugače (s)poznaš, če se običajno pripelješ vanjo z avtom, potem pa kar naenkrat z vlakom. Ki je btw zaaaaaakoooooon! ICS je res kot pesem - sploh ne čutiš, da si na vlaku, miren, tih, urejen; skratka bila zelo prijetno presenečena (pot domov v dobrem starem drdrajočem vlakcu s kupeji je brez odvečnih besed neprijetna sprememba).
Srečanje v DZ-ju torej. Udeležilo se ga je 16 veleposlanikov, gospod Cukjati, dve poslanki evropskega parlamenta in čez 100 otrok z različnih osnovnih in srednjih šol. Njihovi referati so bili seveda zanimivi, ob čemer vedno pomislim na to, koliko je dejansko v njih njih samih in koliko kakšne preveč zavzete mentorice/mentorja. Zanimivo je še nekaj - da se tovrstnih srečanj in sploh vseh (ob)šolskih dejavnosti udeležuje veliko deklet - kam se izgubijo kasneje, da jih je tako malo na vodilnih položajih in v politiki sploh? To se je vprašala ena od gospa poslank in moram reči, da se strinjam z njo. Sicer pa je vsa zadeva danes izgledala takole:
- prihod in čekiranje v DZ,
- uvodni pozdrav gospoda Cukjatija,
- predstavitev gostov,
- predstavitev referatov učencev,
- odmor in skupinsko fotografiranje,
- drug del, kjer so učenci postavljali vnaprej pripravljena vprašanja, gosti pa so nanja odgovarjali.
And that's it!

Nazaj k naslovu. Včasih mi je bila Ljubljana všeč. Res všeč. Blazno všeč. Bi se kar preselila tja. Ampak....Nič več mi ni tako zelo všeč. Pravzaprav mi ni več všeč. Ker ima očiten sindrom velikih (ali pa vsaj večjih) mest: ker so vsi očitno blazno zaposleni, hiteči po 100 in enem opravku; ker bleščeče in prefinjene izložbe pričajo o usmerjenosti družbe in o tem, kar v njej šteje (money, money, money - must be funny in a richmans' world), ker se večina ljudi drži blazno pomembno in ker enostavno zelo otipljivo čutim odtujenost in/ali izpraznjenost ljudi ter mesta sploh. Zato sem bila toliko bolj vesela, ko je vlak drdral svojo pot ob Savi, kjer me je čisto presunila pomlad, ki se tam že bohoti. PRAVA pomlad, ne tile sramežljivi poskusi, ki brstijo pri nas. Tam pa po travnikih polno zvončkov, podleska, trobentic...In vse to prelito z nagajivim, žgečljivim, sijočim, vriskajočim sončkom - mmmmmmm - res je bila lepa ta povratna vožnja.

Glede na to, da se mi prsti krepko zatikajo, da nimam pojma, če ima napisano sploh kak rep ali glavo in glede na to, da sploh nisem napisala tistega, kar sem sprva hotela, je skrajni čas, da mrknem spat.
Nadaljevanje sledi.