Nekaj je v zraku

Kdor je zadnje dni vsaj na hitro ošvrknil zelenečo travico, brezmadežno modrino neba, rumene trobentice ali bele zvončke, mu je jasno, da pomlad res (končno) tukaj. In kdor je ob opazovanju kalejdoskopa barv in poslušanju ptičje interpretiranih sonat prisluhnil še dihanju zemlje in drobencljanju mravelj na njej, je ugotovil, da je nekaj zagotovo v zraku. Ne prijetne pomladne viroze, ne blagodejni parfumirani učinki sosedovega z gnojnico politega travnika, ampak .....Ja, ljubezen! Čas, ko se (zares) ženijo ptički, ko še največji zategnjenci ne morejo ubežati dobrovoljnosti sončveih dotikov in čas, ko se z muževnostjo nabreklih stebel v nas znova prebuja dreget prebujenih s(tr)lasti in pulzirajočega nemira v žilah.
Menda je to čas, ko zadene vse. Zaljubljenost namreč. Kot je zadelo našega - ne boste verjeli - muca! Danes sem po dolgem času obsedela na soncu sredi trave (ja, res je malce zeblo v sicer precej izoliran del moje anatomije, zato sem hitro romantiko sedenja na travi zamenjala s sedenjem na pručki) in se samo prepustila vetrčku, sinjini nad seboj, ščebetu ptic, brenčanju čmrlov in zaljubljenemu brundanju našega mucka. Mačke so prave lisičke.:) Mogoče so mi zato tako všeč. Naša mala črna nagajivka se je namreč čisto potiho prikradla k meni, me diskretno opozorila na svojo prisotnost (beri: položila svoje tačke na knjigo v mojem naročju) in čakala. Na carkljanje, kajpak. In kot se je izkazalo, na priročno zavetje. Čisto slučajno se je namreč hitro za njo prikazal naš gospod Mačkon. In se začel smukati okoli nje. Kot hipnotiziran jo je opazoval, niti za sekundo je ni spustil izpred oči in na vsakem koraku je bil tik za njo. Kot bi imela na repu nevidni magnet, ki ga je neustavljivo vlekel k njej. Muca pač kot muca (lahko si to mirne duše razlagate kot metaforo:)) - malce izzivanja, malce igranja, malce skrivanja ... Akcije pa ne! Niti slučajno! Maca je vendar mačja dama (mogoče ji je bilo samo nerodno pred mano :)). Mačkon se je trudil, ji pel, se "lišpal" pred njo/za njo, jo nekajkrat neuspešno zgrabil za vrat, a mucka ga je vedno v ključnem trenutku klofnila s tačko po nosu in mu bodisi pobegnila pod moje noge bodisi se vrgla na hrbet in stegnila vse štiri v zrak. Tako sta se osvajala slabi dve uri.
Kako se je "romanca" končala, ne vem, a upam si napovedati, da bomo kmalu imeli mlade mucke.:))

Jep, tudi mački so zaljubljeni. Ali pa se jim samo mudi predati naprej svoj genski zapis in uspavati nagonski nemir v sebi. Kar je konec koncev sumljivo podobno nekim drugim, prav nič romantičnim aspektom človeške zaljubljenosti. A ker sije tako božanski sonček in tako dobro dene biti zaljubljen, privoščim to teorijo tudi mačkam, veterinarjem in cinikom pa prepuščam bolj prozaične razlage njihovega osvajalskega vedenja.