Naked facts and bare truth

Dokler minuli (pomanjkljivo oblečen) vikend popoloma ne zbledi v mojem eksaktnem spominu, naj obelodanim nekaj misli in občutkov, ki so se mi pletli po glavi med tem, ko sem v kopalkah defilirala ob moravskih bazenih.
Ne bom se pretvarjala, da nisem nečimrna. Sem. Tudi ne bom napisala, da sodim med ženske, ki s traktorsko samozavestjo razkazujejo svoje baročne obline in na celi črti stavijo na druge atribute, ki jih delajo prikupne, ljubezni vredne in seksapilne. Te ženske so po moje neki posebni primerki poosebljene samozavesti. No, sama nisem med njimi. Imam nadležno lastnost, da znam biti (preveč) samokritična. Ob čemer lahko tisti "preveč" mirne duše izpustim, če je svetloba zares močna in če opazovalec dobro vidi. Kajti potem opazi moje številne pomanjkljivosti. S katerimi sem po ne vem katerem kozmičnem načelu in/ali pravilu obdarjena prav jaz. Če bi lahko kaj spremenila, bi na kakšnem delu telesa kaj odvzela, na drugem dodala, kje kaj izsesala, kaj privzdignila, kaj zgladila - skratka sem dober potencial za estetske kirurge (če bi imela še denar za kaj takega, pa sploh). Čeprav po drugi strani - imam to svoje telo prav rada. Do zadnjega milimetra. Ker dobro sodelujeva :). In ker se v njem počutim doma in svobodna.

Nazaj k temi: še eno v seriji neizpodbitnih dejstev je, da nekatere ženske izgledajo naravnost fantatstično - od katerih se redkim srečnicam iz te kategorije za to ni treba ravno pretegniti. Te ženske uživajo v mojih očeh poseben status: mešanico občudovanja ("vau, kaka mačka!") vzdihovanja ("zakaj nisem jaz taka?") in pomilovanja ("če je lepa, mora pa biti kaj drugega "narobe" z njo"). Vmes so še razne nianse, ko mi nasproti pride kakšna res, ampak res lepa deklica, ko si mislim kar naravnost, da jo iskreno "sovražim". Pa ne tako kačasto, zlobno in hudobno ali privoščljivo, da bi ji kar koli slabega želela ali storila - preprosto se začutim čisto drobceno in nevidno in moja pohojena samozavest v piskajočih tonih sam še hlipa "smrk, zaaaaaakaaaaaj nimam jaz take sreče?" Tolažim se s tem, da sindrom občutka nevidnosti verjetno občasno napade vsakogar, le da nekatere(-i) tega ne bi priznali za živo glavo.

Moravci torej. Po vsestranskem ogledovanju v kopalniškem ogledalu se vdam v usodo, da bom peljala svoje brhko (sem omenila nepopolno?) telesce na sprehod. Seveda sem opazila na njem xyz napak in kolebala med tem, da zaigram nenadno slabost in ostanem ves dan v postelji ali pa se naredim hiper samozavestno in v spremstvu mojega dragega (ki za razliko od mene napak kajpak sploh ne vidi; imam ga na sumu, da je slaboviden ali pa jih namerno spregleda in se tolaži, da imam druge, manj minljive kvalitete :)) odkorakam na kopanje. Zmagala je očitno druga varianta. In ko sem mrzlično razmišljala, koga vse lahko vidim ob bazenu in da luč tam mogoče ni taaaaako močna, da bi se videle moje drobcene, čisto majčkene, skratka skoraj neopazne kožne nepravilnosti (beri: celutlit), sva se znašla v avli, v kateri se je trlo nekih mladih Avstrijcev. Great! Še en dokaz več, da Murphy res deluje. Zakaj bi bilo to "great", ko pa imam fanta? Zaradi dobrega starega samoljubja. Egotripa, ja. In zaradi moje tisti dan omajane samozavesti. Pa itak vem, da ne bi gledali ravno mene in navsezadnje mi je vseeno, kaj si kdo misli o meni, ampak vseeno....Vseeno...
Ko sem kasneje lepo sedela v bazenu in so okoli mene brbotali mehurčki, sem malo bolj začela opazovati ljudi. Moške in ženske. So tako pogumni? Tako malo cenijo zunanjost? Imajo toliko in toliko dugih, pomembnejših atributov, da s tako mirno samozavestjo razkazujejo svoj špehec? Ne pravim, da bi se morali kam skriti ali hoditi po svetu zafrustrirani, ker pač ne ustrezajo lepotnim idealom, a vendar: nikoli nisem razumela, kaj prepriča npr. žensko, ki ima 20 kg odvečne telesne teže, da obleče bikinke. Pogum? Pretirana samozavest? Slabovidnost?
Kakor koli: po eni strani so slečeno-oblečeni debeluške in debeluhi samo skrajno odkriti: brez pretenzij pokažejo, iz kakšnega testa (dobesedno) so. Kar je nenazadnje bolj odkrito kot razne kopalke, ki dvignejo joške, skrijejo trebuh, stisnejo pas in ne vem, kaj še vse (seveda sem o njihovem obstoju poučena zgolj iz reklam, ker se sama 100 % zanašam le na svoj naravni šarm).
Na tem mestu preskok in ena izključno estestka pripomba: naravnsot grozni so mi moški z lampom in joški, ki potrebujejo modrček, ter imajo za nameček kot zobotrebec suhe noge. To bi na javnih kopališčih morali prepovedati. Pa če sem nesramna, pač sem - ampak to se mi res zdi neokusno in preprosto grdo.

Nazaj k ženskam in našim oblinam. Na moje veselje smo imele v veliki večini podobno "problematično kožo" (beri: celulit). S takimi sem se splogledala z zatrotniško-sočustvujočim pogledom "ti tudi, sestra?" in takoj nas je povezala tiha solidarnost, da vse enako trpimo zaradi te bolezni. Seveda pa so bile vmes svetle izjeme, ki so poskrbele, da se mi je z glasnostjo topovskih salv prebudila slaba vest in sem najtrdneje sklenila "nič čokolade, nič sladkarij, nič soli; stroga dieta, masaža in telovadba do nadaljnega" (beri: dokler niso brhke deklice - eh, itak so bile vsaj 10 let mlajše od mene! - izginile iz mojega vidnega polja in dokler se nisem ob večerji znašla pred polnim krožnikom dobrot).

Suma sumarum: nobody's perfect! Lepota je minljiva in telesna privlačnost je le eden od dejavnikov, zaradi katerih se v nekoga zaljubimo. Vsak izmed nas je celota; enkratna, neponovljiva, nepopolna, a prav zato zanimiva. Če bi bili vsi popolni, bi svet postal sila dolgočasen. In potem ne bi ljubili tistega alter ega, ki ga najdemo v nekem drugem nepopolnem bitjecu, katerega gledamo z nekimi posebnimi merili in je za nas unikaten, čeprav ob njem kdo zmajuje z glavo "kaj le vidi na njem/njej!".