Upoštevati lastne nasvete in poslušati lastne besede

..sta dve navidezno zelo preprosti dejanji, a v mojem primeru jih nekako vedno uspem zakomplicirati. Oz. se jima na celi črti izneveriti.
Dejstvo je, da tuje probleme vedno gledamo iz druge perpektive in zanje vedno vidimo več rešitev kot neposredno prizadeti. Prav tako je dejstvo, da se nam ti isti (raznovrstni) problemi zdijo majhni, pravzaprav trivialni - seveda samo, dokler so tuji. Zakaj se torej zalomi pri iskanju rešitev za lastne probleme? Niti ne pri iskanju - bolj pri izvajnaju rešitev.
Ne vem, sicer zakaj, ampak velikokrat se znajdem v vlogi poslušalke/svetovalke/sence, ki stoji komu ob strani in pač pomaga po najboljših močeh. Kar mi je v neko tiho in resnično toplo zadovoljstvo, ker mi veliko pomeni, če komu kdaj uspem pomagati. Recimo ravno zadnjič sem imela debato s kolegico (prijateljico) o trganju popkovine s primarno družino in skrivanju okostnjakov v omaro. In sem ji zelo temeljito in prepričljivo razložila, kaj so njeni problemi, njeno življenje, njene težave in kaj je (tuj) balast, ki si ga po nepotrebnem obeša na ramena ter dopusti, da ji pije energijo in mrači obraz. In hec je v tem, da vse to VEM! Obladam v nulo diagnosticiranje problemov in poznam tudi rešitve zanje (seveda ne vseh, saj nisem vseved, a za večino vendarle). Še večji hec pa je, da sama sebi dovolim, da me spravijo iz tira stvari, ki NISO MOJ PROBLEM. Da mi vedno iste situacije izpijejo zadnji atom energije in zadnje vlakno mojega telesa spremenijo v kovinski neprebojni ščit, skozi katerega ne more niti sonce, kaj šele kakšna ljubezen ali veselje. Prav jezna sem bila danes sama nase, ko sem šla "domov" in najprej slišala, kakšne ideje ima moja sestra. Še bolj me je razjezilo, da bi jih mama mirne duše sprejela. In še neprimerno bolj divja sem postala po obisku bolnice. Naš "očka" je zdaj tam dobrih 14 dni, kar je dovolj, da je ugotovil, kako so VSI zdravniki nesposobni in čudni; kako se z nikomer (ampak res Z NIKOMER!) ne more pogovarjati in da sploh vladajo maribosrki interni sami šarlatani. Uf! Pritisk se mi je kar dvigal, ampak potem sem stopila na "bremzo": ZAKAJ ŽE?!? Če pa to ni moj problem!
Res ne. Sami izbiramo svoje vedenje in svoje reakcije na dogodke, ki se nam zgodijo. In to je popolnoma vse. Nobene višje in težje filozofije ni za tem, kako je treba živeti. Če je nekdo nepoboljšljiv egoist in nekdo drug prekomerno uslužen altruist, pač naj bo. Ko človek ugotovi in ponotranji spoznanje, da ne more vplivati na prav nikogar drugega, razen nase in da zato tudi njegova sreča ni odvisna od prav nikogar drugega, razen od njega samega, je našel pravi ključ do srečnega in umirjenega življenja.
Tako. To sedaj obvladam v teoriji. Ponotranjanje teh spoznanj pa se začenja danes, ko zavestno sklenem, da se ne bom več (ne bom!) sekirala za to, kar se dogaja "doma". Naj se imajo, kakor se hočejo!