Veselje do igranja

Ljudje smo igriva bitja. Igramo se lahko z igračami. Živalmi. Ljudmi. Sami s seboj. Z mislimi in načrti. Idejami. S sanjami. Z željami. Z življenjem.
In igramo se lahko z besedami. "Življenje niso le besede" Slogan neke reklamne akcije izpred nekaj let. Res ne. A so tudi besede. Življenje se napaja iz njih, se z njimi vzdržuje, raziskuje in nenazadnje - igra.
Besede. Sosledje urejenih in torej smiselnih črk kot pisna podoba glasov. A vendar so včasih nesmiselne. Nelogične. Neumne. In čez čas se izkaže, da tudi odvečne.
Lahko so izrečene.
Napisane.
Slišane. Preslišane.
Prebrane.
Resnične ali ne.
Lahko človeka z nevidimi sponami priklenejo nase, da ne more več od njih. Z njimi dosežemo vse. Ali pa nič. Lahko jih strnemo v misli, ki poženejo kri po žilah. Dvigajo lase. Primamijo v oči solze. Ali pa zlomijo srce. Slednje so najbolj tihe. Skoraj neopazne. Takšne, da jih oko ali uho niti ne zaznata dobro, ampak udarijo naravnost ob bobnič srca. In potem oooooooooodmevaaaaaajooooooo.
Lahko se prelijemo vanje, zlijemo z njimi in z brezdotičnim dotikom pobožamo nekoga onstran njih. Na drugi strani. Nekoga v včeraj, jutri, tukaj in zdaj. Lahko z njimi slečemo svojo kožo in se pod njihovo težo pribijemo na nevdini oltar darovanja ljubezni, življenja, smisla. Lahko jih komu le posodimo in jih potem z obrestmi terjamo nazaj. Lahko jih tudi nikoli ne izrečemo. Jih pa čutimo. In pustimo vetru, da jih s svojim šepetom razlaga pravim ušesom.