Ljubi, ljubši, najljubšejši

Ne, zadnja zgornja beseda ni tipkarska napaka. Je elativ posebenga čustva, ki ga globoko in iskreno gojim do gospoda, ki me nikoli, ampak prav zares nikoli, ne pusti na cedilu. Murphyja, ja. In njegovih zakonov. Če je vse podvrženo teoriji kaosa, je gotovo teorija, ki se temu upira - namreč Murphy se s svojimi zakoni nikoli samemu sebi ne izneveri.
Klasični premeri so ponedeljkova jutra (danes je petek, vem, ja).
Ponedeljki torej.
Človek naravna uro. Pravzaprav dve. In vstane pravočasno. Gre od doma pravočasno. Seveda je na cesti najmanj gneča. Ali pa kar prometna. Če ne eno niti drugo, potem se pred njim vozi neki kriiiiiiiiiiistus, ki se boji lastne sence. Seveda je logično, da je v vsakem semaforiziranem križišču rdeča (očitno nekdo tam zgoraj ve, da je moja najljubša barva). In ko se človek pricijazi do službe (točen do sekunde, ampak z naspidiranimi živci) trči navsezgodaj - v koga? Točno, v ravnatelja! "A vi pa nimate pouka?" Khm.
Da sploh ne omenjam ponedeljkov, ko sva "slučajno" malo bolj pozna. Ker takrat je kot zanalašč na cesti guuuuuuuužva vse do Maribora.
Drug primer (ki bo mimogrede ostal meni nepojasnjen fenomen vsaj do konca tega življenja). Vrste. V trgovini. Pa na banki. Pa pri zdravniku. Ne gre (samo) za subjektivno dojemanje časa, ampak kako hudiča mi uspe, da se vedno (!!!) postavim v vrsto, ki se tik pred mano zaustavi, dokler se nisem v njej pojavila jaz, pa se je premikala hitreje od ostalih?
Dalje: dnevi, ko je na mojem urniku najmanj ur. Teoretično. Praktično pa takrat zboli vsaj ena kolegica, katera druga ima seminar&co, kar seveda pomeni, da moj urnik lepo izgleda samo na papirju. V praksi ga velikodušno inmočno presega bonus ur . In - seveda, saj govorimo o Murphyju - dobim za nadomeščanje najbolj nemogoč razred na šoli. (čisto mimogrede - zakaj pri hudiču nekateri učitelji težko priznajo, da so nekateri otroci nemogoči???? Saj niso naši, hudiča! Če je froc nevzgojen, ima problem on, ne jaz - dokler me njegova nevzgojenost ne moti pri delu. Je tudi to Murphy?)
Ali pa tale: v učilnici tej-in-tej naši otroci nekaj "naštimajo" tik pred mojo uro. Ali pa za njo. Skratka tako, da imam osebno veselje razčiščevati, kdo je skril kaktus, kdo je polomil stol in kdo je na tablo napisal ljubeče sporočilo eni od učiteljic (seveda niti slučajno - ah, kje pa! - ne meni).

Še bi se našlo takih primerov. Veeeeeeliko. In vsem je skupnih tistih nekaj potez: "če kaj lahko gre narobe, bo narobe tudi šlo;"..."če lahko gre narobe več stvari, bo šla najprej narobe tista, ki napravi največ škode"..itd.....
Zatorej: ljubi moj Murphy, glede na to, da te taaaako dobro poznam, bi bilo mogoče dobro, da še komu drugemu daš priložnost, da te spozna. Če sem zlobna, tudi poznam kandidata(-tko) za to. :)))