sobota, februar 11, 2006

Odvečnosti

Vsak dan izginjamo. In nekaj izgubljamo. Čas. Življenje. Energijo. Trenutke, ki bi jih lahko namenili čemu bistvenemu, a jih zapravimo za skrbi, službo, obveznosti, opravke ... In dnevi gredo mimo. Ne da bi sploh vedeli, kako dragocen je vsak sleheren dan, ki nam je dan. Da je zares darilo. Vsak se lahko namreč prevesi v začetek konca. Lahko pomeni prvega v nizu tistih, ki so še ostali. Ko človek recimo izve, da je neozdravljivo bolan. In je prognoza slaba. In se začenja boj. Boj s samim sabo, s časom in z boleznijo, za katero do dneva prej nisi niti dobro vedel oz. nanjo sploh nisi pomislil, ker se pač dogaja drugim. Potem pa potrka na tvojem naslovu. In zadene nekoga, ki se zdi enako "večen" kot si sam. Enega od staršev. Zavestno človek seveda ve, da so starši ljudje, kot vsi ostali. Da se starajo, zbolevajo in okrevajo, a na koncu vsekakor umrejo. A vse te kategorije so nekje blazno daleč. In ko se začno zares odvijati, je človek v šoku. Sem v šoku. Levkemija. Spet rak. Kaj še ni bilo dovolj?!?!?!
Včeraj smo samo jokali. Vsi. Kar me je vrglo še poleg izvida. Mogoče še bolj od njega. Da je jokal naš "očka". Da je jokala mama
(ga ima po vsem tem res še rada?!?!?!?!?! Po 34 letih takega zakona, kot je njun? Ni to naravnost pravljično lep primer odvisnosti od odnosov?).

Nisem mogla v bolnico, ker me je preveč zadelo že brez tega. Še vedno sem v šoku. Kot da bi bila pod vplivom zelo močnega pomirjevala. Mogoče pa so se zmotili....Mogoče ni levkemija, ampak samo zelo slaba krvna slika. Mogoče...Mogoče...Mogoče...Groza. Vse sorte občutkov in misli se mi podi po glavi in ničesar pamtnega ne spravim iz sebe. Še vedno ne morem verjeti. In še kar upam, da so se zmotili...Groza... Zaradi vseh sprememb, ki jih to potegne za sabo. Zaradi možnosti smrtnega izida. Zato, ker ima človek samo enega očeta, ne glede na to, kakšen je....


edit: danes (petek, 17. 2.) sem se že malo pomirila..Stopila korak nazaj in pogledala na vse skupaj bolj objektivno. Kdor pozna moje življenje in mojega očeta, ve, kakšno je bilo naše družinsko življenje. Vse prej kot rožnato. Zadnja dva dneva se sprašujem, kako naj bi človek na mojem mestu sploh reagiral. Kako sploh lahko reagiram? Otrok, deklica, v meni je seveda (in očitno) žalostna. A drugo dejstvo je, da očeta v pravem pomenu besede nikoli nisem imela. Vedno mi je povzročal samo bolečine in razočaranja. In strah. In še več bolečin. Res je tudi, da če ne bi bil takšen, nikoli ne bi bila sama takšna, kot sem (i'm a surviver...). Tako da imam blazno mešane občutke. Tista zgolj v sledeh prisotna majhna deklica je še vedno v šoku. In tisto deklico boli (in bo bolelo), ko bo lahko samo opazovala vse spremljajoče pojave kemoterapije. Odrasla oseba pa ve, da ima vsak od nas v živlejnju določene preizkušnje. Ve, da se bi takoj jutri spet obnašal enako, kot se je pred diagnozo. In da bi gorje povzročal dalje, kot ga je vse življenje.

Čeprav bi bilo nedvomno veliko bolj boleče, če bi se bolezen (o kateri ni več dvoma) dogajala drugačnemu tipu očeta, bi bilo tudi bolj enostavno. Tako pa mi pred oči prihaja veliko podob strahu, ponižanj in bolečin, ki so povezane z njim. Mogoče je bolezen priložnost, da se sama naučim odpuščati, on pa se "odkupi" za vse slabo, kar je storil. A ne glede na slednje, mu želim, da premaga to bolezen. Da ne zapade v vegetativno stanje, ki bi poleg fizičnih bolečin nekomu njegovega kova povzročalo blazne duševne bolečine. Sicer pa je vedno bil trma trmasta, ki je dosegel, kar je hotel. Zato verjamem, da bo dosegel tudi umik oz. mirovanje bolezni. To želim. Njemu (predvsem in v prvi vrsti). Mami. In nenazadnje sebi.

Ni komentarjev: